Preskoči na glavno vsebino

Vloga in pomen duhovnikov na Primorskem

Med kladivom in nakovalom
Primorski duhovniki so od konca prve svetovne vojne do združitve Primorske z matico Slovenijo odigrali ključno vlogo. S svojo držo so preprečili državljansko vojno in ideološki razkol v narodu na Primorskem. Pripomogli so tudi k temu, da danes med Primorci ni takega kulturnega boja in svetovnonazorske razklanosti kot drugod po državi.
Katoliška Cerkev na politiko gleda zelo legalistično in s počasnimi reakcijami. Škofijske meje se vedno prilagodijo državnim mejam in duhovščina spoštuje oblast, četudi je to cesar, duce ali komunistični diktator. Pred stotimi leti je to še bolj držalo kot danes.
Med prvo svetovno vojno je katoliški politični tabor na Slovenskem dokončno prenehal ozirati se vdano v cesarja in prevzel domoljubni primat liberalnemu taboru. Ljubljanski škof A. B. Jeglič in politični prvak A. Korošec sta bila najpomebnejši slovenski osebnosti, ki sta se zavzeli za nacionalno neodvisnost in Državo Slovencev Hrvatov in Srbov.
Primorski duhovniki so že v devetnajstem stoletju delovali kot narodni buditelji. Bili so med redkimi slovenskimi izobraženci. Podobno vlogo so dobili konec dvajsetih let, ko so fašisti slovensko kulturo in izobražence pregnali, tako da je slovenščina ostala le še v cerkvah (pa še tam ne povsod). »Edini intelektualni potencial v teh krajih je duhovščina, ki bi bila priemrna za širjenje italinanizacije, saj je večina prebivalstva v teh krajih globoko verna. Žal pa so v teh krajih duhovniki praviloma nasprotni Italiji in vsemu italijanskemu. Velik je seveda njihov vpliv na populacijo,« je zapisal v poročilu notranjemu ministrstvu poveljnik puljske fašistične milice 1931.
Duhovniki pa so nevarnost opazili že prej. Leta 1920 so ustanovili Zbor svečenikov sv. Pavla, ki je deloval na verskem, kulturnem, socialnem, šolskem in narodnopolitičnem področju. Italijanizacija pa je kljub temu napredovala, Zbor pa je svojo dejavnost postopoma selil v ilegalo. Počasi smo izgubili oba slovenska škofa: tržaško-koprskega škofa A. Karlina 1919 in goriškega nadškofa F. Sedeja 1931. Njuni italijanski nasledniki so bili vedno manj naklonjeni Slovencem, nekateri tudi fašistično nastrojeni. Slovenski samostani so se morali izseliti in prostor prepustiti svojim italijanskim kolegom: goriški in svetokriški kapucini 1923-24, svetogorski, kostanjeviški in svetovišarski frančiškani 1924 in lazaristi na Mirenskem Gradu 1934. Uradna Cerkev se je obrnila proti Slovencem ali pa je mižala na obe očesi. Kako naj si sicer razlagamo prepoved rabe slovenščine v beneškoslovenskih cerkvah, ki je nastopila leta 1933 in ostala v veljavi vse do leta 1976 (!)?
Slovensko in hrvaško duhovništvo ni bilo nikoli v dvomu, na čigavi strani ostati. Čeprav jih tudi obljuba obvezuje pokorščino škofu, so primorski duhovniki ostali zvesti ljudstvu. V Furlaniji Julijski krajini je leta 1918 delovalo več kot 500 slovenskih in hrvaških duhovnikov (en duhovnik na tisoč prebivalcev), vendar so jih italijanske okupacijske sile takoj izgnale 70, nato pa internirale še 82. V desetih letih se je skupno število zmanjšalo na 272. Kljub temu se duhovniki niso dali in so venomer legalno od posvetne in svetne oblasti zahtevali pravice za Slovence. Duhovniki so se znašli v primežu med svojimi načeli in cerkvenim vodstvom, ki je velikokrat bilo povsem fašististično nastrojeno. Čeprav ne moremo kar povprek trditi, da je Vatikan ali papež podpiral nacionalizem, pa je gotovo, da slovenski duhovniki v večnem mestu niso imeli podpore.
Duhovniki so skupaj z laiki 1931 ustanovili tudi Tajno krščanskosocialno organizacijo, ki je s prostovoljnimi prispevki in s finančno pomočjo Jugoslavije vzdrževal vohunsko službo, šolstvo, knjigarne, tajno časopisje itd.
Leta 1928 so v šolah prepovedali tudi verouk v slovenščini, zato ga je goriški nadškof Sedej v cerkve. Tik pred svojim prisiljenim odstopom je izdal navodila, da se je pri cerkvenih obredih ohranila slovenščina. »Farne« šole so otrokom dajale ne le versko, ampak tudi jezikovno in domoljubno vzgojo, kar se je nadaljevalo tudi skozi drugo svetovno vojno. Zgodba kaplana Martina Čedermaca se ni dogajala samo junaku Bevkovega romana, ampak vsem primorskim duhovnikom.
Ta drža duhovnikov se je logično nadaljevala tudi po začetku druge svetovne vojne. Kljub nasprotovanju totalitarističnemu komunizmu so duhovniki ostali na strani naroda. Res pa je tudi, da partizani in komunisti do primorskih duhovnikov niso ubrali iste taktike kot na Dolenjske in Notranjskem. Primorski partizani niso uprizorili takih pogromov med duhovniki in civilnim prebivalstvom kot njihovi dolenjski tovariši.
Iz dežja pod kap so prišli šele po koncu druge svetovne vojne. Januarja 1946 so komunisti, denimo, ustrelili duhovnika iz Grivč pri Ajdovščini Filipa Terčelja. Terčelj je preživel fašistične in nacistične zapore, svobode pa ne. Drugi duhovniki so bili zasliševani, nadzorovani in zastraševani od novih komunističnih oblasti.
Ne glede na to, da je revolucija že pokazala svoj pravi obraz, pa so se duhovniki v času tržaškega vprašanja odločno odpredelili za Jugoslavijo. Režimi propadejo, narod ostane, je bilo njihovo geslo. Tudi po določitvi meje so primorski duhovniki še naprej trpeli, bili zapirani in ovirani. Vseeno so številni predvsem mladim odpirali svet domoljubja in narodne zavesti in vzgajali duh svobode in demokracije. Svojo svobodo so primorski katoliki dobili šele s prvimi demokratičnimi volitvami 1980.
Pravih zahval in priznanj za svoje delo so duhovniki dobili bolj malo, če sploh kakšno.
Primorski duhovniki so vedno branili slovensko zahodno mejo. Žal pa spomenik branilcem zahodne meje na Velikem Cerju ni tako zastavljen, da bi združeval vse domoljube in počastil spomin na vse, ki so ohranili slovenstvo na zahodu. Predlog, da bi v stavbi ali na njeni zunanji strani bil postavljen oltarček, kjer bi lahko verniki darovali mašo za domovino in umrle v bojih zanjo, je vodstvo društva zavrnilo. Če primerjamo podobne objekte drugod po Evropi, imajo skoraj vsi v osrednjem prostoru veliko kapelo, kjer redno darujejo maše za domovino. Majhna oltarna mizica bi zato prav nič ne motila ambienta moderne trdnjave na Cerju. To je priložnost, da bi spomenik postal točka vseslovenskega združevanja. Ali si to želimo?
Rodoljub, jeseni 2005

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Vili Ščuka: Človek, ki je samo potrošnik, je bolnik

Znani novogoriški zdravnik in psihoterapevt Viljem Ščuka (79) je svojo poklicno pot začel kot zdravnik s socialnim čutom. Naletel je na otroke v stiski in jim začel pomagati v različnih težavah. 
Nekaj let je delal z odvisniki od drog, alkohola in iger na srečo. Kljub uspešnosti pri zdravljenju narkomanov pa je moral projekt zapustiti, ker ni pristajal na drago metadonsko metodo. Spraševal se je, koliko je človek gospodar svojega telesa in svojih strasti. Ali je samo sesalec, pa čeprav z doktoratom, ali je tudi človek? Po upokojitvi je napisal večkrat razprodano knjigo Šolar na poti do sebe. Državo in šolnike skuša prepričati, da bi začeli drugače razmišljati, in začeli vlagati v razvoj osebnosti. Nenazadnje so s podobnim projektom Finci ustvarili tudi zgodbo o gospodarskem uspehu. Ali si niso vse ugotovitve terapevtov in psihologov glede sodobne družbe in vzgoje precej podobne? Človekova biokemija in nevrofiziologija, ki sta podlagi za človekov način raz mišljanja v nekem social nem ok…

VV FAKTOR (moja gostovanja)

Tu so oddaje VV Faktor na TV 3, v katerih sem gostoval in jih najdemo tudi na spletu. Prihodnjič bom gost septembra. Hvala za vse komentarje in delitve teh informacij. Samo državljani sami lahko s širjenjem pravih informacij po spletu naredimo nekaj zoper medijsko enoumje v državi.
Oddaja VVFaktor je pomembna oživitev politično enostranske medijske krajine v državi. Lani sem bil zelo skeptičen, ko je vodenje prevzel Aljuš Pertinač, a se je izkazalo, da sem se zelo motil. (VVFaktor 158, KLIK in KLIK)
Trump je dosegel več, kot bi si lahko želel. Umiril je odnose z Rusijo in za pogajalsko mizo spravil Kima III. Seveda si je to to Kim Kako-mu-je-že-ime želel, ker so ga sankcije stisnile ob zid, a vendar gre za izjemen diplomatski dosežek. Dogodek desetletja.
(VVFaktor 153, KLIK, KLIK in KLIK)
Idiotizem je, da levica z davčnim sistemom prepoveduje luksuz. Bogati so vedno kupovali drage stvari in naš sistem jih sili, da to počnejo v drugih državah. (VVFaktor 148, KLIK)
Aktualna vlada ima sreč…

Moj volilni program (33+)

Z Bojanom Požarjem sva se dogovorila, da kot kandidat zagovarjam svoja stara in znana stališča, s katerimi se tudi sam strinja. Glede kanabisa sva že oba povedala, da sam legalizaciji odločno nasprotujem. A Lista novinarja Bojana Požarja (LNBP) je demokratična in neideološka stranka, ki je nastala, da bi razgradila globoko državo. Tu pa teme kot so partizani, evtanazija, legalizacija marihuane, splav ipd. ne igrajo nobene vloge. Levičarji tovrstne teme vedno lansirajo tik pred volitvami, da se potem kandidati prerekajo o tem, kdo je začel državljansko vojno leta 1941 in nimajo časa za predstavitev svojih gospodarskih programov. Mi na ta trik ne bomo nasedli. 33+ Bojan Požar se strinja tudi z mojimi programskimi dodatki, ki so sicer vsi v duhu programa njegove stranke, ki se bori proti korupciji in birokratizaciji. Programu Požarjevih 33 točk zato na tem mestu javno dodajam svoje poudarke. Najpomembnejša je: Šolska reforma Takoj zmanjšati obseg obveznega znanja za polovico. Učbeniki …