dr. Karl Bonutti: Primorec, ki je vzgajal španskega kralja

Karl Bonutti (90), zaslužni profesor univerze v Clevelandu, ugledni diplomat in oče šestih otrok je v svojem dolgem življenju doživel toliko, kolikor bi doživeli trije povprečni ljudje. Čeprav so mu že na začetku življenja pot zaprli najprej fašizem, nato pa vojna in begunstvo, je vse ovire premagal. V Clevelandu, kjer je začel z ničle v tovarni svedrov, si je ustvaril veliko družino, premoženje in bleščečo univerzitetno kariero. Čeprav redno dobiva udarce tako z leve kot z desne, je v svojem mnenju pokončen in ostaja človek dialoga.
Kako se spominjate otroštva, saj je fašizem do leta 1928, ko ste se rodili v Bukovici, slovenščino in Slovence spravil že povsem na družbeno obrobje?

“Že v osnovni šoli v Gorici sem doživel protislovensko naperjenost pri dijakih, neki učitelj pa mi je v zvezek z rdečim peresom namesto reda napisal 'Schiavo'. Leta 1939 so me poslali v goriško semenišče, ki je ostalo središče slovenstva, saj je bila tam vzgoja v slovenskem duhu. Škof Margotti si zato zasluži priznanje, saj je ob prihodu v Gorico leta 1934 odredil, da je učenje slovenščine v semenišču bilo obvezno ne le za slovenske, ampak tudi za italijanske in furlanske gojence.”
Prve partizanske enote so vsi podpirali
V času vojne ste si prišli navzkriž s komunisti. Zakaj?
“Zelo sem bil aktiven v katoliških študentskih krogih, kar ni bilo sprejemljivo partizanskemu vodstvu, ki je bilo v rokah komunistične partije. Naravno, cilj komunistične doktrine je bil prevzgojitev naroda v novo družbo, zato je bilo treba obstoječi družbeni sistem v celoti zatreti. Tudi duhovniki, ki so v času fašizma bili največji podporniki slovenstva na Primorskem, so nenadoma postali nezaželeni. Marsikateri je bil ožigosan za sovražnika ljudstva in pod raznimi pretvezami likvidiran. Znan mi je samo en duhovnik, ki je simpatiziral s fašizmom. Pod nemško okupacijo pa z nacisti ni simpatiziral nihče. Ko so se pojavile prve partizanske enote, so jih vsi ljudje enotno podpirali. Geslo 'Smrt fašizmu, svoboda narodu' je bilo tisto, kar so si želeli vsi Primorci. Ko pa so se v partizanskih dopisih pojavili rdeča zvezda, srp in kladivo ter grb Sovjetske zveze in ko so začeli prepevati 'Slovenija, sovjetska bodeš ti', je partizanstvo izgubilo svoj čar. Posebej v mestih, saj smo vedeli, da je komunizem v Rusijo prinesel strahovlado in milijonske žrtve. A si želimo isto? Sam sem bil kritičen ne le do ideoloških struj fašizma in nacizma, ampak tudi do komunizma. Ko sem bil v peti gimnaziji, se je šolsko leto 1944/45 začelo z veliko novostjo. Nemci, ki so takrat na Štajerskem zapirali slovenske šole, so v Gorici odprli slovensko gimnazijo. Mogoče je bilo to zaradi prikritega nezadovoljstva z italijansko vlado. Šolsko leto se je predčasno končalo 1. maja s prihodom partizanov in Anglo-Američanov. V mestu je zavladala negotovost, saj je bilo zavezništvo precej načeto. Že prvo noč, ko so partizani prišli v Gorico, so me iskali. Ob dveh ponoči so obkolili hišo mojega strica, kjer sem stanoval. A tisto noč sem spal v jezuitskem zavodu, ki ga je zavzela britanska vojska. Zjutraj pa me je prišla sestrična opozorit, da so me iskali partizani. Ker me niso našli, so aretirali 65-letnega strica. Teden dni so ga zasliševali in ga nato skupaj z na smrt obsojenimi odpeljali v Idrijo. Zadnji trenutek ga je rešil družinski prijatelj, ki je komandanta prepričal, da je stric pošten in eden najbolj zavednih Slovencev na Goriškem.”
Vi ste potem zbežali?
“Bežal sem v Italijo: najprej v Palmanovo, kjer je bilo zbirališče za begunce iz Primorske. Od tam so nas Angleži prepeljali v Forli in nato v Riccione. Oktobra 1945, ko so oblast v Gorici prevzeli Američani in odprli slovenske šole, pa sem se vrnil domov. Vpisal sem se na Slovenski klasični licej. Po maturi (1947) sem zaprosil za sprejem na katoliško univerzo v Fribourgu v francoski Švici. Študiral sem politične vede in ekonomijo, v upanju, da se bom lahko vrnil v Slovenijo.”
Med študijem ste bili tudi kraljevi vzgojitelj …
(nasmeh) “Zaradi visokih stroškov v Švici mi je primanjkovalo denarja. Postal sem asistent na znani gimnaziji Villa St. Jean, kjer so se šolali številni sinovi plemičev in industrialcev. Kot asistent sem bil po šolskem pouku odgovoren za vzgojo petnajstih mladeničev. Med njimi je bil tudi dvanajstletni Juanito de Bourbon, sedanji španski kralj, ki pa je po enem letu na zahtevo diktatorja Francisca Franca moral nazaj v domovino.”
Čakanje na demokracijo
Po študiju ste odšli v ZDA. Zakaj?
“Po magisteriju sem nameraval ostati v Švici, a me je v Ameriko povabil družinski prijatelj. S študijem v ZDA bi si namreč lahko izpopolnil znanje za kasnejšo vrnitev v Jugoslavijo, ko bi tam zavladala demokracija. Z ženo sva prišla v New York leta 1951, kjer sem bil dogovorjen za delo v ameriškem vladnem uradu za srednjo in vzhodno Evropo za področje Jugoslavije. A ravno takrat so oddelek za Jugoslavijo ukinili, saj se je jugoslovanski predsednik Josip Broz Tito sprl s Stalinom in s tem 'skrhal' sovjetski imperij. Zato sva odšla v Cleveland in tam začela življenje na novo.”
Tam ste se srečali s slovensko skupnostjo, ki je po vojni emigrirala. Kako gledate na vojno, ki je bila predvsem bratomorna, saj je terjala veliko več žrtev med Slovenci kot med okupatorji? Zakaj je politična desna sredina tako ravnala?

Bonutti na predstavitvi svoje knjige
Med izbiro in zgodovino
(Goriška Mohorjeva družba 2015)
Foto: Tino Mamić

“To je težko oceniti. Ob izbruhu vojne je Slovenska ljudska stranka (SLS) izgubila svoje najpomembnejše voditelje: Anton Korošec je umrl malo pred tem, njegov naslednik Fran Kulovec pa je umrl v prvem bombardiranju Beograda. SLS ni mogla najti pravega vodstva, zato jo je začasno vodil Miha Krek. Slovenija je bila okupirana. Razmere so bile različne na Štajerskem, v Ljubljani in na Primorskem. Kmalu so se zahodni zavezniki odločili podpreti odpor Titovih partizanov namesto četnikov Draže Mihajlovića, čeprav je slednji predstavljal legitimno kraljevo vojsko Jugoslavije. S tem je levičarska politika dobila premoč v Jugoslaviji in desnosredinska je izgubila svoj vpliv na nadaljnja vojna dogajanja. Partizanstvo, ki je bilo v začetku ideološko precej nevtralno in marsikje tudi v sozvočju z verniki, je prišlo povsem pod komunistične voditelje, in s tem so nastali vsi dobro znani problemi: partizanske likvidacije so sprožile ustanovitev samoobrambnih vaških straž; šele iz teh je nastalo domobranstvo. Danes vidimo vse skupaj bolj objektivno, takrat pa ni bilo vse tako jasno. Po bitki so vsi izvedenci. Seveda moramo tudi vedeti, da zgodovino pišejo zmagovalci.”
V ZDA ste spoznali tudi ljubljanskega škofa Gregorija Rožmana. Kako gledate na njegovo vlogo med vojno?
“Škofa sem spoznal takoj, ko sem prispel v Cleveland, saj sem se povezal s slovensko katoliško skupnostjo. Vidim ga kot človeka, ki se je žrtvoval za narod in za Cerkev. V času vojne, ko je partija likvidirala mnoge vidnejše družbene voditelje, je ostal edina osebnost v Sloveniji z določenim vplivom. Odkrito je zavračal komunistično ideologijo, saj je bila taka uradna usmeritev Svetega sedeža, ni pa zavračal ljudi, ki so bili povezani s komunistično stranko in so potrebovali pomoč. Pomagal je vsem, tudi komunistom. Tako kot zdravnik, ki se zaveda svojega poklica in ne vpraša bolnika za politično opredelitev, ampak pomaga vsakomur. Seveda je zelo obžaloval likvidacije in zato se mu je zdelo umestno, da so se ljudje, ki so bili osebno napadeni ali pa so jim partizani likvidirali njihove družine, vključno z otroki, organizirali in preprečili nadaljnje ubijanje. Samoobramba je eden najglobljih človeških instinktov. Rad bi vedel, kdo od tistih, ki ga danes napadajo in kritizirajo, je škofa osebno poznal ali živel z njim, ko so se ljudje dnevno zatekali k njemu po pomoč ali nasvet. Pomagal je vsem. Nanj smo se obrnili Primorci ob akciji za zgraditev katoliškega doma v Gorici. Goriških Slovencev, povezanih s Cerkvijo, namreč italijanska vlada ni finančno podpirala, še manj pa jugoslovanska. Organiziral sem akcijo, ki se je uspešno končala s postavitvijo Kulturnega centra Lojzeta Bratuža. Pri tej akciji mi je od večjih podpornikov najbolj pomagal prav Rožman. Leta 1952 je na prošnjo, da bi v okviru ameriškega spominskega dneva za žrtve vseh vojn daroval mašo za pobite domobrance, odgovoril: 'Z veseljem, vendar spomnimo se vseh žrtev vojne, saj mi ne moremo soditi, to je v Božjih rokah.' Kolikor vem, je to bilo prvič, da je kdo naredil spravno dejanje slovenskega naroda.”
Zavzemate se, da bi Rožmanove posmrtne ostanke iz ameriškega Lemonta preseli v Ljubljano. Zakaj?

Fotografija Rožmanovega
groba, ki je bila v slovenskih
medijih verjetno prvič
objavljena 2010 v Primorskih
novicah. Foto: Tino Mamić

“Škof Rožman je bil mučenik svojega časa. Končno se je tudi pravno na sodišču uredil njegov položaj, saj je bil krivično obsojen pred vojaškim sodiščem. Umestno bi bilo, da kot ljubljanski škof iz najtežjega obdobja slovenske zgodovine dobi končni počitek v Ljubljani, kjer je molil in bodril slovenski narod, naj ohrani tisočletne krščanske vrednote. Vsi ljubljanski škofi so pokopani v ljubljanski stolnici. Tudi nekdanji predsednik Milan Kučan je - mislim, da ne le iz pietetnih razlogov - podprl vrnitev škofovih posmrtnih ostankov v Slovenijo.”
Kaj pa Primorci v Clevelandu?
“Med letoma 1880 in 1920 je od 350.000 slovenskih priseljencev bilo skoraj pol Primorcev in Notranjcev. To so bili gospodarski izseljenci, ki so prišli iz najrevnejših delov Slovenije. Najdlje so slovenski jezik in navade, tudi do tretje generacije, ohranili Kraševci. Po drugi vojni je bilo Primorcev malo. Nekaj več jih je prišlo po letu 1960, vendar so prišli kot ekonomski emigranti z jugoslovanskim potnim listom. Več jih je odhajalo v Kanado. Zlasti v Clevelandu so se čutili malce zapostavljene v begunski skupnosti. Zato sem skupaj s prijateljema ustanovil Primorski klub, ki sem ga vodil deset let. To jim je dalo več samozavesti. V najaktivnejših letih je klub imel skoraj 100 rednih članov z mesečnimi sestanki in prireditvami, letnim banketom in plesom z več kot 400 udeleženci - kolikor je pač bila zmogljivost največje slovenske dvorane. Z avtobusom so prišli Primorci iz Pittsburga in Toronta. Clevelandski Primorci pa se udeležujejo prireditev Primorskega kluba v Torontu.”
V Clevelandu ste kot redni profesor na univerzi bili povezani ne le s slovenskimi izseljenci, ampak tudi s Slovenijo.
“V letih 1982-1983 se je začutilo, da se v Sloveniji, zlasti med mladimi, poraja želja po večji svobodi. Želja po demokraciji je postajala vse močnejša, še posebej med mladimi, ki so študirali v tujini. Preko konzula v Clevelandu Iva Vajgla sem vzpostavil stike z ljubljansko univerzo, in tako je prišlo do podpisa protokola s clevelandsko univerzo. Sledila je še mariborska. Med gostujočimi profesorji so bili dr. Dimitrij Rupel, dr. Dušan Mramor, dr. Marjan Senjur, dr. Peter Vodopivec ... Najbolj odmevni program pa je bil skupaj s slovensko gospodarsko zbornico trimesečni intenzivni program o tržnem gospodarstvu in marketingu, ki se je ponavljal vsako leto do razpada Jugoslavije.”
Verjame v dialog

Eden od mnogih Bonuttijevih gostov
je bil tudi njegov pokojni sošolec,
prijatelj in duhovnik Vinko Kobal.
Fotografija je nastala na konzulatu
v Clevelandu leta 1993.
Foto: Tino Mamić

Vam nekateri zamerijo, da so bila vaša vrata odprta tudi za komuniste?
“To je res, če sodite, da so bili vsi vladni predstavniki in univerzitetni profesorji, pesniki, pisatelji, novinarji in duhovniki, ki so prihajali iz Slovenije, vsi prepričani komunisti ali njihovi somišljeniki. Vsa povojna leta je za določeno skupino izseljencev veljalo, da si se z vsakim stikom s Slovenijo 'okužil'. Mislili so, da sem s tem zavrgel svoje svetovnonazorsko prepričanje. A to ni res. Verjamem v dialog. Zakaj ne komunicirati z drugače mislečimi? Prav je namreč bilo, da smo tudi mi pomagali k demokratizaciji Slovenije. Lahko sicer razumemo, da nekdo, ki so ga zvezali z bodečo žico in ga ustreljenega vrgli v jamo, potem ko je po čudežu preživel, vse življenje ohranil strah pred komunizmom. Razumljivo je tudi, da se vse življenje otepa stikov z neznanci. Pomenljivo je tudi, da pri žrtvah nisem nikdar opazil sovraštva ali revanšizma do likvidatorjev. V času, ko sem bil odgovoren za obiske pri clevelandskem županu Georgeu Vojnovichu, sem organiziral sprejeme ne le na univerzi, ampak tudi v slovenskih društvenih domovih, včasih celo pri meni doma. Vsi so se vedli korektno in se izogibali vsakih ideoloških vprašanj. Tudi Milan Kučan, ko je prišel na banket, prirejen njemu v čast in so organizatorji začeli program s kratko molitvijo, ni bil nič začuden, ampak je spoštljivo vstal. Edini incident se je zgodil, ko je prišel na uradni obisk ljubljanski nadškof Alojzij Šuštar in so pred mestno hišo ob ameriški zastavi izobesili slovensko, a brez zvezde. To je slovenska narodna zastava, ki so jo priseljenci izpred druge svetovne vojne edino poznali in tudi projugoslovansko usmerjenih izseljencev ni motila. A takrat je jugoslovanski predstavnik posredoval s protestno diplomatsko noto.”
Aktivni ste bili tudi v času slovenske vojne za neodvisnost.
“Dogodki, ki so privedli Slovenijo do neodvisnosti, so združili vse Slovence: staroselce in novoselce, ne glede na politično usmeritev. Ustanovili smo osrednji odbor 'United Americans for Slovenia' (Združeni Američani za Slovenijo). Na tisoče telegramov je bilo poslanih v Belo hišo s prošnjo, da ameriška vlada prizna neodvisnost Slovenije. Slovenci smo množično telefonirali in pisali vladi, ki sploh ni vedela, kje Slovenija je, in je nasprotovala razkroju Jugoslavije. Slednjič je prevladalo načelo 'vox populi vox dei', in je prišlo do priznanja.”
Že v prvem letu neodvisnosti ste postali slovenski častni konzul v Clevelandu. Je bila to bolj nagrada ali obveznost?
“S pomočjo slovenskih lokalnih društev, moje družine in posameznikov smo nabavili vso opremo konzulata ter izbrali lokacijo v središču mesta. Najemnino je v začetku kril naš prijatelj, ameriški poslovnež Robert Tomšič, ki izvira iz Ilirske Bistrice. Konzulat sem brezplačno vodil šest let. Plačo tajnice in pozneje tudi najemnino za konzulat pa je prevzelo slovensko zunanje ministrstvo.”
Diplomatsko službo ste nadaljevali kot veleposlanik v Vatikanu. A ne brez težav, saj je proti vam nastopila skupina izseljencev, da ste blizu Kučanu.
“Res je, natolcevanje, polno laži je bilo neverjetno. Vendar so se v mojo obrambo postavili vsi predsedniki velikih slovensko-ameriških organizacij, bratskih zvez levice in desnice, kulturnih ustanov in clevelandskih cerkvenih predstavnikov. Pod vplivom natolcevanj sta v državnem zboru dve stranki tako imenovane desnice dobile nalog, naj glasujeta proti mojemu imenovanju.”

Malce nenavadno je, da ste na eni strani pomagali tedanjemu predsedniku Milanu Kučanu do častnega doktorata, po drugi pa ste si prizadevali tudi z njegovo pomočjo, uresničiti prenos Rožmanovih posmrtnih ostankov iz ZDA v ljubljansko stolnico.
“Bivši predsednik je dobil častni doktorat clevelandske državne univerze brez moje vednosti ali intervencije. Pobuda je prišla od skupine univerzitetnih profesorjev zaradi njegove vloge pri razkroju centralnega komiteja jugoslovanske partije (zveze komunistov), vsaj tako se glasi uradna obrazložitev podelitve doktorata. Četudi sem zaslužni profesor ekonomije te univerze, pa z njo že dobrih deset let nimam stikov. Z bivšim predsednikom sem vedno imel korekten odnos, saj je bil trikrat demokratično izvoljen. Upošteval je moje poglede na vprašanja, povezana z njegovo funkcijo predsednika. Tako tudi glede škofa Rožmana.
Glejte, v ZDA gledamo na to drugače. Četudi sem bil član in odbornik lokalne republikanske stranke, to je stranke prijatelja Georgea Vojnovicha, sem v času predsednika Billa Clintona iz demokratske stranke, na povabilo Bele hiše sodeloval pri določenih projektih. Saj je bilo vabilo demokratično izvoljenega predsednika države.”
Sprava je nujna
Se vam torej zdi, da je v Sloveniji premalo sodelovanja med levico in desnico?
“Včasih imam občutek, da je Slovenija vasica, kjer se vsi akterji poznajo in osebne zamere postanejo bolj pomembne kot skupno dobro. Pranje umazanega perila preprečuje vladam, da bi posvetile svoj čas temu, za kar so izvoljene: urejanju in pospeševanju javnega dobrega. Če pa se gradi prihodnost na napačnih predpostavkah ali vrednotah, pride v življenje nacije veliko nezaželenega. Manjša država ima določene prednosti, a tudi šibkosti. Singapur je številčno majhna država, a vendar je za zgled velikim pri vzpostavljanju skupne blaginje. A to zahteva dozorevanje in politično vodstvo, ki postavlja javno dobro pred osebne ali strankarske interese.”

Šest otrok Hermine in Karla Bonuttija,

kot jih je upodobil kipar France Gorše

Foto: Tino Mamić

Eno leto mineva od odkritja Hude jame. Po vsej državi je ogromno prikritih grobišč, nekaj jih je tudi še neevidentiranih v gozdu Panovec, ki se začenja prav tu za vašo hišo. Ali odkrivanje grobišč in ugotavljanje zgodovinske resnice pomaga k slovenski spravi?
“Mislim da, saj to je mora, ki duši slovenski narod. Po zadnjih odkritjih kaže, kot da je Slovenija eno samo grobišče. Nobena evropska država nima več grobišč na kvadratni kilometer kot naša država. Morda tudi zaradi njene lokacije. Zakaj bi morali zakrivati resnico? To ni pokončna drža. Čas je, da bi tako, kot so to storili Nemci, tudi mi pogledali resnici v oči in si priznali napake preteklosti. To je edina možnost, kako preprečiti, da bi naši potomci ne ponovili podobnih grozodejstev. To namreč velja za vse narode, ki so doživeli tako usodo.”
Kaj pa sprava s sosedi? Vi ste veliko delali za sodelovanje med etničnimi skupinami v Clevelandu in dobili vrsto priznanj različnih etničnih skupnosti.
“Na clevelandski univerzi sem bil urednik 20 monografij o največjih etničnih skupinah, ki so se naselile v to mesto. Knjige so v pomoč osnovnim in srednjim šolam, da tako dijaki kot učitelji bolje spoznajo drug drugega. Le tako se lahko izbrišejo predsodki. Kar nekaj let sem bil predsednik upravnega odbora 'Consumer Protection Association' - bil sem edini belec v tej afroameriški organizaciji, ustanovljeni v pomoč revnih temnopoltih. ZDA so dežela manjšin. EU pa je dežela narodov, ki že več stoletij žive skupaj in so zato narodnostni predsodki globlje vkoreninjeni. Predsodke bo najhitreje izkoreninila šolska vzgoja, ki bo na eni strani slonela na pozitivnih vrednotah raznolikosti in narodnostnih identitet, istočasno pa poudarjala skupne civilizacijske vrednote.”
Danes živite na Pristavi pri Gorici, daleč od vaših šestih otrok, vnukov in pravnukov. Veliko izseljencev se ni vrnilo domov zaradi otrok. Si vi ne želite vrniti onkraj oceana?
“Z ženo sva se rodila na Goriškem in tukaj preživela svojo mladost. Nikdar nisva imela namena zapustiti rodnih krajev. Sila političnih razmer pa je to preprečila. Hvaležna sva Ameriki, da nama je nudila zatočišče in nov dom. Vendar sva v srcu ostala le naseljenca. Iskreno si želiva, da bodoči rodovi ne bi okusili bridkosti izseljeništva in da jim bo domovina zagotovila primerno okolje za osebno in občo rast in zadovoljstvo brez strahovlade. Z otroki imava veliko stikov tako po telefonu kot po internetu. Svet je postal majhen, saj smo oddaljeni le osem ur letalske vožnje. Prepričana pa sva tudi, da morajo otroci živeti svoje samostojno življenje, ne pa da se jim starši vtikajo v vsako malenkost.”

Rožmanov grob v ameriškem Lemontu. “Rožman ni bil politični, ampak verski voditelj v najtežjem obdobju slovenske zgodovine.”

Primorske novice, 21. marca 2010