Igor Omerza: “Obseg zalezovanja je bil naravnost oduren”

Igor Omerza skozi fascinantno in tragično zgodbo Edvarda Kocbeka obsoja propadli totalitarni režim

Te dni mineva 65 let od poboja več deset tisoč vojnih ujetnikov in razrednih sovražnikov, o čemer je prvi spregovoril nekdanji partizan in poet Edvard Kocbek (1904-1981), objavila pa zamejska pisatelja Boris Pahor in Alojz Rebula pred 35 leti v Trstu. Igor Omerza (59), nekdanji visoki funkcionar LDS, danes podjetnik, je za svojo knjigo Edvard Kocbek - osebni dosje št. 584 proučil kupe arhivskega gradiva. Pesnika, pisatelja, komunističnega veljaka in oporečnika je tako spoznal skozi oči tajne policije. Ta je Kocbeka spremljala celo ob smrtni postelji in vestno beležila dogajanje.

* Malce nenavadno je, da ste se lotili teme, o kateri ima politična opcija, ki ji pripadate, precej drugačno mnenje od vas?

“Vse stranke so obsodile prejšnji režim, saj je bil nedemokratičen. Tu politična usmerjenost ne sme igrati nobene vloge. Jaz samo dokumentirano analiziram propadli in od vseh naših parlamentarnih strank obsojeni jugoslovanski totalitarni sistem.”

* V čem se vas je Kocbekova zgodba najbolj dotaknila?

“Presenečen sem bil nad nekaterimi dejstvi, predvsem pa nad izdelanimi metodami funkcioniranja Udbe. Morda sem sedaj bolj občutljiv na nekatere dogodke, na primer na odlikovanje Tomaža Ertla ali poimenovanje ceste v Ljubljani po Josipu Brozu Titu. S temi dejanji rehabilitirajo propadlo jugoslovansko diktaturo.”

* Knjiga je imela večji odmev na desnici. Ste na levici osamljeni?

“Desnica je glede vprašanja novejše zgodovine zelo aktivna. Levica ji to večinoma prepušča. Janez Janša je tu začutil politično priložnost in dobro reagira. Tudi dokumenti in argumenti so na njegovi strani. Noben pameten politik tega ne bi izpustil. Pozicija je premalo aktivna in modra, saj je zelo kilavo obsodila absurdno dejanje predsednika države, ko je odlikoval prvega moža Udbe. To je delno razumljivo, saj je predsednika podprla na volitvah, a vseeno ji tukaj ne bi bilo potrebno dati takega odpustka. Za državo je vendar zelo slabo, če njen predsednik odlikuje ljudi, ki so bili na čelu tako sprevržene združbe, kot je bila tajna politična policija vrha komunistične stranke.”

* Ali lahko primerjate Udbo z razvpitim vzhodnonemškim Stasijem?

“Lahko. No, potrebno je videti tudi razlike. Vse tajne politične policije t. i. socialističnih držav so bile produkt totalitarnih sistemov in kopije Stalinove tajne komunistične službe. Uporabljale so enake metode in sredstva, samo obseg delovanja SDV pri nas je bil manjši, ker je bila celotna družba manj hermetično zaprta. V Jugoslaviji in Sloveniji so ljudje tudi bolj verjeli socialistični ideologiji, zato nadzor ni bil tako obsežen kot npr. v Vzhodni Nemčiji (NDR).”

* A vendar je, denimo, ponovno objavljeni seznam nadzorovanih in agentov Udbe zelo dolg. Človek ima občutek, da so nadzirali vse ...

“Vse, kar je izstopalo ali kar bi lahko izstopalo. Večina je bila tako ali tako oportunistična, pasivna ali je imela dobro oprane možgane oz. je vedela, kje so meje tolerance režima. Slovenska SDV je spremljala letno okrog 1000 oseb.”

* Alojz Rebula je leta 2005 napisal roman o Kocbeku. A vendar Kocbeka dojemata vsak na svoj način ...

“Romana nisem bral. Vem pa, da je Rebula potem, ko so bili objavljeni Kocbekovi povojni dnevniki, postal bolj kritičen do njega in njegovega sodelovanja s komunisti. V to vprašanje se nisem podrobneje spuščal, ker me je predvsem zanimala anatomija delovanja režima proti Kocbeku in njegovi zvesti, a redki okolici.”

* Kako ste se počutili, ko ste prebirali dokumente o takem psihološkem mučenju? Ste podoživeli stisko človeka, ki je bil še na smrtni postelji obdan z agenti Udbe?

“Delno gotovo. Toda ker sem približno slutil, kaj bom odkril, me ni zadelo kot strela z jasnega. Bolj se mi je vse skupaj zdelo odurno. Presenetili pa so me neverjeten obseg, dolgotrajnost in intenzivnost zalezovanja velikega pesnika in partizanskega voditelja. Vse to so naročali njegovi nekdanji bojni tovariši, predvsem seveda Kardelj.”

* Omenili ste, da je bil Kocbek kritičen do predvojne cerkve in nato do partije. Pravite pa tudi, da ni bil oster do svojih političnih nasprotnikov, oziroma da je pri njih iskal pozitivne točke. Je torej Kocbek vest nacije?

“To so velike besede, ki pa nekako ustrezajo Kocbekovi osebnosti, saj je imel velike družbene in narodne cilje, ki pa se niso uresničili. Je pa vest slovenskega naroda izprašal že leta 1937, delno leta 1951 in še bolj leta 1975, ko je javno razgrnil poboj domobrancev, ga hkrati obsodil ter zahteval, da se do njega opredelimo, pravzaprav prevzamemo krivdo in se tako očistimo. Mimogrede je tako dal podlago Spomenki Hribar, ki je iz tega izpeljala razdelan koncept narodne sprave. To vse so gotovo tudi vprašanja nacionalne vesti.”

* Je bil Kocbek sredinski politik? So ga onemogočili prav zaradi tega?

“Kocbeka niso onemogočili zaradi iskanja sredinske politike. Iz političnega življenja je bil izločen, ker se ni mogel podrediti partiji. Nobena drugačna politična pot kot pristajanje na enosmerni komunistični režim ni bila mogoča. Kocbek je celo odklanjal strankarski pluralizem, mislil je, da je dovolj, če obstaja nazorski pluralizem. Politično nevaren je bil predvsem zaradi svoje zgodovinske vloge v OF in duhovne moči, ki bi lahko v kriznem trenutku predstavljala magnet za pomemben del narodne elite in njej sledečo množico.”

* Kakšno sporočilo prinaša Kocbek oziroma vaša knjiga mladi generaciji, ki je zgodovina ne zanima preveč?

“Zgodovina na splošno ni nikoli dovolj zanimala novih generacij. Če bi jih, se ne bi tako kruto ponavljala. V vseh obdobjih pa je pomembno, da zgodovino poznajo mnenjski voditelji, politični, kulturni, civilni in intelektualni, jo skušajo dokumentirano prikazati in tolmačiti z vidika obče človeških moralnih norm. Moja knjiga - tak je bil moj namen - predvsem obsoja propadli totalitarni režim. Pri tem sem si pomagal s fascinantno in tragično zgodbo Edvarda Kocbeka. Želim si, da bi knjiga pripomogla k razkrivanju tega, kaj se lahko dogaja s svobodo posameznika in njegovimi človeškimi pravicami ter s stanjem celotne družbe, če ni svobode govora, tiska in združevanja. Skratka, upam, da bo to in moje nadaljnje pisanje prispevalo, da se propadli policijski režim v Sloveniji in njeni okolici ne bi nikoli več ponovil in da bomo sčasoma našo mlado demokracijo ozdravili njenih otroških bolezni.”

* Oporečniki Slovenske demokratične zveze (SDZ), katere član ste bili, ste danes razkropljeni v strankah na levi in desni strani političnega spektra. Vam je žal, da niste ohranili takrat sredinske stranke?

“SDZ je razpadla na precej konservativne Narodne demokrate in na sredinske Demokrate. Slednji smo na volitvah doživeli velik poraz. Ne vem, če bi lahko govoril o tem, ali mi je za razpad žal ali ne. Bolj mi je žal nekaterih takratnih prijateljev, ki smo se po razpadu SDZ znašli na nasprotnih političnih bregovih. S tem sicer nimam problemov, a vendar so se stiki ohladili. Obdobje med letoma 1988 in 1990 je bilo romantično. V odboru za človekove pravice smo bili tako levi kot desni, tako partizani kot domobranci. Usmeritev je bila zelo jasna: demokratizacija in potem osamosvojitev.”

* Kako gledate na slovensko levico in desnico? Liberalci se opredeljujejo za levico, medtem ko se v drugih evropskih državah postavljajo desno od ljudskih strank?

“Problem je definirati, kaj sploh je levica oz. desnica. Osebno skušam ločnico potegniti med naprednimi in konservativnimi strankami. Dejstvo je tudi, da se vsi politiki, ko pridejo na oblast, obnašajo podobno, saj morajo reševati konkretne probleme. Vse naše vlade doslej so bile zelo socialno usmerjene. Na začetku mandata je bila npr. Janševa vlada, vsaj kar se tiče gospodarstva, veliko bolj liberalno usmerjena kot Drnovškova in Ropova, a v tej smeri ni vzdržala.”

* Bi se danes, če ne bi bili član nobene stranke, spet vključili v LDS ali vam je morebiti bližja Zares?

“V Zares nikakor ne, saj jim osebno zamerim, da so razbili stranko. Paradoksalno sta bivša vodilna v LDS, Drnovšek in Golobič, razdelila liberalce na dva dela. To je sicer legitimno, a meni se je aktivna politika po tem uprla in sem jo zapustil. Danes verjetno ne bi šel v nobeno stranko, a vseeno nočem zapustiti svoje stranke in jo bom še naprej podpiral, toda ne za vsako ceno. Odslej bom bolj občutljiv, kako stranka reagira na zgodovinska vprašanja. Tu mislim predvsem na odnos do propadlega režima in njegovih podaljškov.”

OKVIR

Knjiga Igorja Omerze je v medijih sprožila toliko odmevov kot le malokatera druga in bi si jo vsak založnik lahko samo želel. Nastala je ob proučevanju 7500 strani dolgega dosjeja Edvarda Kocbeka, ki ga je ustvarila jugoslovanska komunistična tajna policija (bolj znana kot Udba). Med 69 agenti, ki so 40 let nadzorovali pisatelja vsak dan, najdemo vrsto kulturnikov, tudi Jožeta Javorška, ki je s poročili popisal kar 155 strani. Velik del knjige ljubljanske založbe Karantanija je posvečen Kocbekovemu priznanju povojnega poboja domobrancev, ki sta ga spomladi leta 1975 objavila Boris Pahor in Alojz Rebula. Zanimivo, mestoma tudi pretresljivo branje.

OKVIR

Rebula in Kocbek

Tudi Alojz Rebula je napisal knjigo o Kocbeku, ki pa v medijih ni požela skorajda nobene pozornosti. Kot junaka njegovega romana (Zvonovi Nilandije, Mohorjeva družba Celje, 2005) takoj prepoznamo Kocbeka, kljub Rebulovim fiktivnim umetniškim dodatkom. O aferi je sicer Rebula veliko objavil že v svojem dnevniku Previsna leta (Mladika, 1996), kjer natančno opisuje, kakšne pritiske je doživljal zaradi objave. Za pogovor smo zato zaprosili pisatelja Rebulo, kljub temu da o svojih knjigah ne govori rad.

* Je ideja o upodobitvi Kocbeka v Zvonovih Nilandije zorela dalj časa?

“Ste gotovi, da sem upodobil prav njega? V marsičem se on sam ne bi spoznal. Ja, idejo sem nosil nekaj časa.”

* Kako na Kocbeka gledate v romanu v primerjavi z letom 1975?

“Teh dveh Kocbekov ne primerjam.”

* Kakšen odmev je roman imel v javnosti? So vas veliko intervjuvali? Kako so knjigo ocenili kritiki?

“Odmeva ni bilo nobenega. Ni bilo ne intervjujev ne kritik, razen ene same. Sicer pa so brez javnega odmeva tudi Kocbekovi klasični povojni dnevniki.”

* Tudi druge vaše knjige nimajo velikega odmeva. Zakaj je tako? Morebiti zato, ker vas radi označujejo kot katoliškega pisatelja?

“Ob dejstvu, da je moja proza doživela že nekaj nagrad, da torej za takšen odnos ne more biti vzroka v kakovosti mojega pisanja, ostaja samo še vzrok, ki ga nakazujete. Znamenje križa ni promocijska značka, nasprotno.”

* Ali je Omerzova knjiga v nekem smislu dokumentarna verzija Zvonov Nilandije?

“Omerza Zvonov Nilandije še bral ni, če sodim po njegovem upoštevanju Kocbeka izključno kot nosilca neke politične drže, ne neke humanistično-krščanske pozicije. Sicer pa je Omerza ignoriral tudi kaj politično mojega, že leta pred afero 1975, se pravi Odprto pismo. Tega sem v tukajšnjem Besedenjakovem Novem listu napisal Kocbeku, ko so mu v Sloveniji odrekli natis njegove Listine (nadaljevanja Tovarišije). S tisto kretnjo sem se zameril tukajšnjemu jugoslovanskemu konzulatu v zadevi vize na potnem listu, Kocbek pa se mi je zanjo zahvalil z ganjenim pismom.”

drugi članki o Rebuli

besedilo in fotografije: Tino Mamić

objavljeno v Primorskih novicah maja 2010