Preskoči na glavno vsebino

Črna gora, gora nategovanj

Mladenič na parkirišču v Kotorju, ki nam brez vsakega sramu naračuna štirikratno ceno za uro parkiranja, na očitek, da nas skuša napetnajstiti, mirno odgovori: "Pa koga bomo, če ne naše?" In s tem smo se hočeš-nočeš v prelepi, a vendar "naši" Črni gori srečali neštetokrat.
Lepote Črne gore, o katerih vedo veliko povedati generacije, ki so odraščale v rajnki Jugoslaviji, so res izjemne. V letih po razpadu Juge se je turistom še bolj priljubila zaradi nizkih cen. Ki pa jih danes nepreklicno ni več.
Večina Slovencev v deželo pod Lovčenom prihaja iz hrvaškega Dubrovnika. Črna gora jih pričaka z najlepšim koščkom svoje razčlenjene obale, zalivom Boke Kotorske. Boka je bila v zgodovini tesno povezana s Hrvaško, Srbi in Črnogorci pa so postali večinski narod ozkega in vijugastega zaliva šele po nastanku prve jugoslovanske države (1918). Danes Boka skoraj v celoti pripada Črni gori, le delček, rt Prevlaka, je ostal hrvaški. In še glede tega koščka si državi nista edini, saj sta zato razmejitev na morju predali mednarodnemu sodišču.
Mejni prehod Prevlaka je precej osamljen. Policisti imajo veliko časa, zato so opazili, da naša zelena karta ne velja več. Prava je ostala doma... Morali bi plačati zavarovanje na drugem, precej oddaljenem mejnem prehodu. Dodatno pot smo hitro prevozili, novi mejni policisti pa nato v gneči pretečenega datuma niso niti opazili. Niso pa spregledali pretečene ekološke vinjete. In jo zasolili. Še maja je bila vinjeta za avtodom deset evrov, kot so preverili slovenski popotniški kolegi, konec junija pa že 30. Prodajalec nam je sicer kazal nekakšno zloženko, kjer pa o avtodomih (ti so malce večji kombiji za sedem ljudi) ni bilo napisanega ničesar. Na kupljeni vinjeti piše le, da je namenjena vozilom, registriranim za več kot sedem ljudi, čeprav je avtodom namenjen le šestim. Popoln nateg. Dobrodošli v Črni gori.

Pravljični zaliv
Pot skozi zaliv Boke, ki s svojo razčlenjeno obliko navduši vsakogar, nam prežene slabo voljo. Cestica, ki pelje okoli zaliva, je sicer slabše kakovosti in polna drznih voznikov, na katere pa ob armadi pisanih oleandrov, bugenvilej, palm in zelenja niti ne misliš. Strma, tudi prepadna pobočja, ki se pnejo nad stara kamnita naselja, dajejo črnogorskemu fjordu slikovitost, zaradi katere ustavljaš avtomobil vsakih nekaj minut. Izogibališč in razgledišč je precej, zato se fotoaparat hitro polni z digitaliziranimi slikovnimi spomini. Tudi otrokom so kraji všeč, saj je zgodovina Boke polna zanimivih pripovedi, v kateri ne manjka pomorskih bitk in gusarjev. A vendar malce nejeverno pogledujejo, ko jim pripovedujem, kako so zaliv na najožjem delu (360 metrov) pregradili z velikansko železno verigo. Danes tu vozi trajekt in avtomobilu močno skrajša pot: celotna obala zaliva namreč meri kar 104 kilometre!
Prvi kraj, ki ga obiščemo, je Perast. Povsem kamnito, obnovljeno romantično mestece. Kot so bila nekoč videti jadranska ribiška mesteca. V Perastu so se rodili številni pomorščaki, med njimi tudi pravi morski volkovi: enemu je ruski car Peter Veliki v uk poslal mlade plemiče, ki so potem ustvarili rusko mornarico, drugi je postal ruski admiral in večkrat potolkel švedsko mornarico, tretji je narisal prve navtične zemljevide Jadranskega morja. Med sprehodom se ob katedrali ustavimo v restavraciji, ki jo priporoča popotniška biblija, vodnik Lonely Planet. Natakarju rečemo, da bi kakega pol kilograma ribe s prilogo, kar bi po ceniku zneslo skupaj s pijačo tja do 40 evrov. Nadvse prijazni natakar pokima in čez nekaj minut spektakularno prinese pladenj raznobarvnih rib. Svetuje nam eno, ki jo tudi izberemo. Okus je izjemen. Slastna zelenjavna priloga pa si zasluži vikanje. Le malce preobilne porcije. Presenečenje nastopi, ko natakar prinese račun in posebej poudari, da v tej ceni njegovega servisa ni. 71 evrov. Šestina črnogorske mesečne plače. Čutimo se opeharjene, saj nam strežaj ni povedal, da je ribja izbranka še enkrat težja od želene. Ko plačam, pohvalim hrano in dodam, da je cena previsoka, pa on to presliši in vztraja z zahtevo po napitnini. Prav po orientalsko. Ko mu z argumentom, da je cena precej višja, kot bi morala biti, zavrnem bakšiš, odide užaljen. Vidno in demonstrativno. To je že Bližnji vzhod, ne Balkan. Tako človeka varajo Arabci: sistematično, neusmiljeno in z neposrednim pogledom v oči. Črna gora, gora nategov.
Že nekaj minut zatem, ob prihodu v Kotor, spet doživimo poskus prevare. Zavijemo na prvo parkirišče. Cena ure parkiranja za avtomobile v Črni gori je med 30 in 70 centi. A v Kotorju mladi fantič pravi, da je cena za avtodom tri (3) evre. Pa čeprav avtodom ne porabi niti poldrugega parkirišča velikosti avtomobila. Še v središču Dubrovnika cena ne presega enega evra. Cenika seveda nimajo. Odpeljemo se proč in vsi presrečni parkiramo na makadamu, kjer je cena le dva evra.
Nad prekrasnim mestecem z visokim, v nebo vzpenjajočim se obzidjem v smeri Lovčena se navdušimo. Cena parkiranja in teža otroškega vozička nas prepričata, da se na obzidje ne pozvpnemo. Ostanemo med kamnitimi uličicami, polnimi privlačnih stavbarskih detajlov, ki jih je v štirih stoletjih zapustila nadoblast Beneške republike. Nič čudnega, da so mesto že pred tremi desetletji skupaj z zalivom postavili na seznam svetovne dediščine Unesca. Mednarodni strokovnjaki so se bali, da bi se dragocena dediščina izgubila, saj je pol mesta porušil potres (1979). Prav Kotor in druga mesta zaliva se namreč ponašajo s kulturno in civilizacijsko kontinuiteto mest, ki se je ohranjala kljub številnim zamenjavam oblasti. V mestu je stolnica, ki slovi kot najstarejša na vzhodnojadranski obali, saj je bila zgrajena davnega leta 1166. Romanska katedrala sv. Tripuna, grajena z rožnatimi in belimi kamnitimi zidaki, ima nad glavnim oltarjem krasen gotski ciborij (1362). Mesto je polno turistov, tudi tistih bogatejših s križark. Končno nam uspe najti trgovinico, kjer imajo baterije za slušne aparate. Ko mi prodajalka pove ceno, jo dvakrat vprašam, ali je to res. Pri nas namreč baterija stane evro, ona jih hoče kar šest. Na vprašanje, kakšne plače imajo, da si lahko kupujejo tako drage baterije, se le nasmeji. Niti malo ji ni nerodno.

Zelena lepotica
Iz Kotorja gremo v notranjost države. Ta je gorata in precej odročna, zato so jo tudi poimenovali Črna gora. Najprej se zapeljemo do Skadarskega jezera. Prelepo je, ogromno, s stotinami odtenkov zelene. Prevladuje macesnova svetlo zelena. Jezersko lepotico zmanjšujejo širna polja lokvanjev, širijo pa močvirja z ločjem. Hladen in deževen junij daje pridih pomladi. Nameravamo do prve mošeje, nekaj kilometrov v smeri Albanije. A cestica je tako ozka, da se kljub barvitosti in slikovitosti še pred ciljem obrnemo nazaj.
Odpeljemo se proti Cetinju. Na poti je slikovita vasica Rijeka Crnojevića, nekdanja zimska rezidenca črnogorskih vladarjev. V 150 let starem baru, ki je del enako starega kamnitega mostu, opazujemo rečico, ki se vije pod oboki različnih oblik. Za kavo, ki na ceniku velja 1,3 evra, računajo seveda 1,5. Pogled na reko ob njenem izlivu v Skadarsko jezero pa je naravnost pravljičen. Vreden fotografije leta. Lepši kot najlepši razgled na Sočo.

Sveta gora Črne gore
V Cetinju, mali, napol vaški nekdanji prestolnici, z enonadstropnimi palačami, je vrsta muzejev, ki so popoldne že zaprti. Noč sklenemo prebiti kar v nacionalnem parku Lovčen. Podobno kot v Ameriki se vse do vrha gore lahko pride kar z avtobusom. Pa še žičnico načrtujejo iz Kotorja. Turisti se bodo s križark lahko v enem dnevu povzpeli do smučišča. Ali ni škoda prelepe narave za nekaj razvajenih zahodnjakov? Posebej, ker gre za sveto goro Črnogorcev.
Ponoči poslušamo mimovozečega rohnečega golfa, ki hoče isto progo prepeljati čim hitreje. Mlad in pijan, si predstavljam, kar malo v strahu, da se ne zaleti v naš avtodom. Za budnico pa vajo ponovi mladenič brez majice na motorju brez dušilca. Njegovo dretje pa je še glasnejše od motorja...
Zjutraj smo prvi na okrogli ploščadi na vrhu svete gore Črne gore. Do mavzoleja pesnika, škofa in vladarja Petra Petrovića Njegoša je še predor z več kot 400 stopnicami. Razgleda je bolj malo zaradi megle. A tudi mavzolej slavnega hrvaškega kiparja Ivana Meštrovića, ki ga je ustvaril za ceno enega pršuta in koluta sira, je resnično vreden občudovanja. Da so takega mnenja tudi drugi iz naše dežele, se prepričamo, ko ugotovimo, da imajo prvi štirje avtomobili na vrhu slovenske registrske označbe. Pa čeprav so gradnji napol megalomanskega projekta v jugoslovanski maniri sedemdesetih let prejšnjega stoletja že med načrtovanjem nasprotovali številni ugledni kulturniki. Njegoš si je namreč resnično želel biti pokopan na njegovem Lovčenu. A v ta namen si je bil postavil kapelico, ne pa gigantski mavzolej brez križa. Kapelica sedaj razstavljena čaka, da jo bodo zopet neznano kje in kdaj ponovno sestavili. Opisati vse zanimivosti in nasprotujoča si mnenja o mavzoleju seveda daleč presega okvir te reportaže. Nam je bil všeč. Ali je tudi vam, si morate ustvariti mnenje sami.

Gore smeti
Žalostni del Črne gore predstavljajo gore smeti. V samooklicani ekološki državi, kjer nimajo niti enega samega kilometra avtoceste, a vendar vsako vozilo ob vstopu plača najmanj desetaka, so smeti povsod. Ob misli na posebej za avtodome zasoljeno ekološko takso sploh nimaš slabe vesti kakšen papirček vreči na kup smeti, namesto da bi ga nosil še dva dni po žepih, preden najdeš prvi smetnjak. Ekologija po črnogorsko: v državi, kjer ima celo največja tvrdka za prodajo goriva ime Eko, plačaš vinjeto zato, da lahko potem smeti neovirano mečeš kamorkoli.
Objavljeno v tedniku BONBON, v torek, 11.8.2009
Romantični pogled na Boko Kotorsko iz Hercegnovega: oblaki v ozadju kažejo na nestanovitnost vremena, saj zaliv slovi kot eden najbolj deževnih krajev Evrope

Otoček s samostanom, kjer so pokopani ladijski kapitani iz Perasta

Katoliška stolnica v Perastu, mestu slavne pomorske zgodovine

Kotor iz zraka ima trikotno obliko, ki jo poudarja mogočno obzidj

Starodavni in slavni pravoslavni samostan Cetinje, kjer so v času voje hranili Njegoševe kosti z Lovčena

Velika parkirna ploščad na vrhu Lovčena: do vrha je samo še kake četrt ure pešačenja

Mavzolej je zaradi vremena že precej načet, nekateri napovedujejo celo, da se bo zrušil
Foto (vse): Tino Mamić






Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Vili Ščuka: Človek, ki je samo potrošnik, je bolnik

Znani novogoriški zdravnik in psihoterapevt Viljem Ščuka (79) je svojo poklicno pot začel kot zdravnik s socialnim čutom. Naletel je na otroke v stiski in jim začel pomagati v različnih težavah. 
Nekaj let je delal z odvisniki od drog, alkohola in iger na srečo. Kljub uspešnosti pri zdravljenju narkomanov pa je moral projekt zapustiti, ker ni pristajal na drago metadonsko metodo. Spraševal se je, koliko je človek gospodar svojega telesa in svojih strasti. Ali je samo sesalec, pa čeprav z doktoratom, ali je tudi človek? Po upokojitvi je napisal večkrat razprodano knjigo Šolar na poti do sebe. Državo in šolnike skuša prepričati, da bi začeli drugače razmišljati, in začeli vlagati v razvoj osebnosti. Nenazadnje so s podobnim projektom Finci ustvarili tudi zgodbo o gospodarskem uspehu. Ali si niso vse ugotovitve terapevtov in psihologov glede sodobne družbe in vzgoje precej podobne? Človekova biokemija in nevrofiziologija, ki sta podlagi za človekov način raz mišljanja v nekem social nem ok…

VV FAKTOR (moja gostovanja)

Tu so oddaje VV Faktor na TV 3, v katerih sem gostoval in jih najdemo tudi na spletu. Prihodnjič bom gost skupaj z Matejem Lahovnikom v ponedeljek, 18. septembra ob 19.15. Vabim k ogledu. Hvala vsem za komentarje in delitve informacije. Samo državljani sami lahko s širjenjem informacij po spletu naredimo nekaj zoper medijsko enoumje v državi.

Če "južnjak" postane odličen športnik ali politik, postane v trenutku tudi polnokrvni Slovenec. Mehki Ć čez noč utone v pozabo. In dobimo Roka Petroviča, Zorana Jankoviča, Borisa Popoviča itd, itd. In mnogi, tudi novinarji, so se pripravljati o celo skregati, da gre za Slovence. V resnici pa so to Slovenci in HKRATI Hrvati, Srbi, Črnogorci. (VV Faktor 9 KLIK - prvi del, pa tudi v moji kolumni: KLIK)
Da se je Goran Dragić pokrižal trikrat in po srbsko, sem napisal prej kot večina slovenskih medijev. Pa ne, da sem kakšen poseben opazovalec. V slovenskih medijih so določene teme še vedno tabu. Ko slavna osebnost izreče besedo Bog, ga sloven…

Ustavite cenzuro na RTVS!

RTVS je včeraj objavila dokumentarni film in ga nato uvrstila na splet. Nekaj ur je posnetek bil dostopen, čeprav so stalno menjevali njegov spletni naslov. Izgledalo je, da gre za tehnične težave, ne pa za oviranje dostopnosti. A še isti dan je prišlo do popolne cenzure. Posnetek je bil umaknjen s spleta. Dokumentarni film diplomiranega zgodovinarja in dolgoletnega novinarja dr. Valentina Areha je govoril o jugoslovanski armadi (JLA) in njeni vlogi v nekdanji Jugoslaviji. Bil je namreč dan suvernosti, ko smo praznovali umik te armade, ki je bila napadla samostojno Slovenijo. Zakaj? Bojda zgodovinski poudarki niso všeč urednikom, ki zahtevajo spremembe. zaradi jugonostalgije, ki jo lahko vsako leto maja opazimo na RTVS pa bi utegnilo biti v ozadju še kaj drugega. Mogoče je bil moteč posnetek, ko se je nekdanji predsednik Milan Kučan rokoval z Josipom Brozom?  V imenu ustavno zaščitene svobode govora zahtevamo, da se cenzura na RTVS konča. Odgovorni za to dejanje, ki je zelo podobno č…