Preskoči na glavno vsebino

Filma za samozavest

Dva slovenska filma v zadnjih dveh tednih že sama po sebi predstavljata lep dosežek nacionalne RTV. Pohvalo si zaslužita temi, obe primorski in hkrati nacionalni, ki sta sicer velikokrat v ozadju. Filma tedna, Črni bratje in Pisma iz Egipta, si pohvalo zaslužita tudi zaradi aktualnosti v današnjem času. Le kdor pozna svojo zgodovino, bo lahko samozavesten. Le kdor kaj ve o preteklosti svoje nacije, se bo lahko iz zgodovine nekaj naučil.
Pisma iz Egipta. Zanimiv film o znanstvenici, ki se živo zanima za pokojno nono in njeno življenjsko zgodbo ob Nilu, izrazito izpostavlja problem neenakopravnosti žensk v Sloveniji leta 2010. Kdor je pozorno opazoval, pa je videl tudi največjo žrtev kreganja in slednjič razveze znanstvenega para: njuno hči. Pa čeprav tega dejstva ni poudarjala ne režiserka, ne oglasne predstavitve filma.
Slovenski film ne stane toliko kot kakšen holivudski, zato seveda igralcev ne moremo primerjati z ameriškimi zvezdami. To velja tudi za sceno in kostumografijo, kar je logično in tega tudi največji kritiki slovenskega filma filmu ne smejo očitati. Prej obratno, pohvaliti jih, ker so za izdelek porabili tako malo denarja.
A vendar moramo opozoriti na napako filma, ki z denarjem nima velike zveze. Neljubljančani, ki ljubljansko narečje poslušamo na nacionalni televiziji vsakodnevno, z veseljem pozdravimo vsakogar, ki se oglasi v kakšnem drugem slovenskem narečju. Pravi balzam za dušo je tu in tam slišati kakega Štajerca ali Primorca, ki si upa zapeti po svoje.
Najhuje pa je, ko slišiš Ljubljančana, ki se nekega narečja napol nauči, potem pa igra Primorca. To se je zgodilo tudi v tolikokrat ponovljeni tipični slovenski filmski zgodbi o razmeroma premožni in inteligentni družini iz Ljubljane, ki obišče sorodnike nekje na podeželju. Običajno so ti kraji, ki jih ljubljanska družina doživlja kot kulturni šok, predstavljeni malce zaostalo in ruralno. Le včasih gre za prikaz naivne kmečke idile. V filmu Pisma iz Egipta nekje na Krasu postavna črnolasa dolgolaska s kito, ki naj bi predstavljala starko. Čustveno ranjena, na trenutke duševno motena “Kraševka” govori mešanico spodnjevipavskega in kraškega narečja s pogostimi napakami. atkoj se opazi, da je primorščina slabo naučena. Pri vsemu denarju, ki je bil vložen v film, bi bil strošek za primorskega lektorja povsem neopazen.
In zakaj to sploh ni problem? Ljubljanska publika namreč sploh ne bo opazila, da je s primorščino kaj narobe. Kaj si misli ljudstvo na zunanji strani ljubljanske obvoznice, pa je v naši državi tako ali tako nepomembno.
Objavljeno v tedniku TV-Okno, prilogi Primorskih novic, Novega Tednika, Gorenjskega Glasa in Tednika, 16.Xmbra 2010

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Vili Ščuka: Človek, ki je samo potrošnik, je bolnik

Znani novogoriški zdravnik in psihoterapevt Viljem Ščuka (79) je svojo poklicno pot začel kot zdravnik s socialnim čutom. Naletel je na otroke v stiski in jim začel pomagati v različnih težavah. 
Nekaj let je delal z odvisniki od drog, alkohola in iger na srečo. Kljub uspešnosti pri zdravljenju narkomanov pa je moral projekt zapustiti, ker ni pristajal na drago metadonsko metodo. Spraševal se je, koliko je človek gospodar svojega telesa in svojih strasti. Ali je samo sesalec, pa čeprav z doktoratom, ali je tudi človek? Po upokojitvi je napisal večkrat razprodano knjigo Šolar na poti do sebe. Državo in šolnike skuša prepričati, da bi začeli drugače razmišljati, in začeli vlagati v razvoj osebnosti. Nenazadnje so s podobnim projektom Finci ustvarili tudi zgodbo o gospodarskem uspehu. Ali si niso vse ugotovitve terapevtov in psihologov glede sodobne družbe in vzgoje precej podobne? Človekova biokemija in nevrofiziologija, ki sta podlagi za človekov način raz mišljanja v nekem social nem ok…

FAKTOR (moja gostovanja)

Tu so oddaje Faktor na TV 3, v katerih sem gostoval in jih najdemo tudi na spletu. Hvala za vse komentarje in delitve teh informacij. Samo državljani lahko s širjenjem pravih informacij po spletu naredimo kaj zoper medijsko enoumje v državi.

Zgodovinsko dejstvo je: prvi Slovenec je vzel puško od okupatorja šele po tistem, ko so partizani v atentatih pobili več kot 1000 (tisoč) slovenskih civilistov. Partizani so med vojno pobili 24.568 Slovencev, domobranci pa 3617. Med vojno je padlo manj kot 6000 okupatorjev.
(Faktor 214, "Premalo smo jih pobili", soočenje z Romanom Vodebom KLIK)
Svoboda govora je okrnjena. Globoka država uprizarja cenzuro.
(Faktor 209 KLIK)
Zgodba o Bandelliju se ne zaključuje, ampak je to le konec ene epizode. Zabava, bandarija po primorsko, se nadaljuje. Bandljarija. Oprostite, Bandelliaria. Sicer pa Bandelli sploh ni Primorec. Primorci smo ponosni nase. Noben Primorec si ne bi prostovoljno poitalijančil priimka, saj do Italijanov ne gojimo manjvrednostne…

Dr. Aleš Štrancar, vnuk partizana, piše Turnšku

Dr. Aleš Štrancar, znanstvenik in gospodarstvenik, ustanovitelj in direktor mednarodnega visokotehnološkega podjetja BIA Separations s sedežem v Ajdovščini, je napisal Titu Turnšku, predsedniku zveze takoimenovanih borcev (ZZB) pismo kot ponosni vnuk sodelavca Osvobodilne fronte (OF).
Tovariš Tit Turnšek,

Tvoji napadi na dr. Možino in dr. Dežmana presegajo vse meje dobrega okusa in sramotijo vse resnične borce za svobodo, vključno mojega starega očeta, ki je štiri leta nosil glavo na tnalu, ko je zbiral sredstva za OF ter hrano za partizane. Nikoli, prav nikoli pa se ni strinjal z medvojnimi in povojnimi ideološkimi poboji. To je bilo delo krvavih zveri, tako na eni, kot na drugi strani.

Kot njegov vnuk, ponosen na dejanja svojega starega očeta, ti prepovedujem, da govoriš v imenu VSEH borcev. V kolikor s takimi nizkotnimi napadi ne boš prenehal te bom prisiljen kazensko ovaditi saj v slovenskem narodu vzpodbujaš in širiš sovraštvo ter hujskaš ljudi. Verjamem, da ti je današnja slovenska…