Filma za samozavest

Dva slovenska filma v zadnjih dveh tednih že sama po sebi predstavljata lep dosežek nacionalne RTV. Pohvalo si zaslužita temi, obe primorski in hkrati nacionalni, ki sta sicer velikokrat v ozadju. Filma tedna, Črni bratje in Pisma iz Egipta, si pohvalo zaslužita tudi zaradi aktualnosti v današnjem času. Le kdor pozna svojo zgodovino, bo lahko samozavesten. Le kdor kaj ve o preteklosti svoje nacije, se bo lahko iz zgodovine nekaj naučil.

Pisma iz Egipta. Zanimiv film o znanstvenici, ki se živo zanima za pokojno nono in njeno življenjsko zgodbo ob Nilu, izrazito izpostavlja problem neenakopravnosti žensk v Sloveniji leta 2010. Kdor je pozorno opazoval, pa je videl tudi največjo žrtev kreganja in slednjič razveze znanstvenega para: njuno hči. Pa čeprav tega dejstva ni poudarjala ne režiserka, ne oglasne predstavitve filma.

Slovenski film ne stane toliko kot kakšen holivudski, zato seveda igralcev ne moremo primerjati z ameriškimi zvezdami. To velja tudi za sceno in kostumografijo, kar je logično in tega tudi največji kritiki slovenskega filma filmu ne smejo očitati. Prej obratno, pohvaliti jih, ker so za izdelek porabili tako malo denarja.

A vendar moramo opozoriti na napako filma, ki z denarjem nima velike zveze. Neljubljančani, ki ljubljansko narečje poslušamo na nacionalni televiziji vsakodnevno, z veseljem pozdravimo vsakogar, ki se oglasi v kakšnem drugem slovenskem narečju. Pravi balzam za dušo je tu in tam slišati kakega Štajerca ali Primorca, ki si upa zapeti po svoje.

Najhuje pa je, ko slišiš Ljubljančana, ki se nekega narečja napol nauči, potem pa igra Primorca. To se je zgodilo tudi v tolikokrat ponovljeni tipični slovenski filmski zgodbi o razmeroma premožni in inteligentni družini iz Ljubljane, ki obišče sorodnike nekje na podeželju. Običajno so ti kraji, ki jih ljubljanska družina doživlja kot kulturni šok, predstavljeni malce zaostalo in ruralno. Le včasih gre za prikaz naivne kmečke idile. V filmu Pisma iz Egipta nekje na Krasu postavna črnolasa dolgolaska s kito, ki naj bi predstavljala starko. Čustveno ranjena, na trenutke duševno motena “Kraševka” govori mešanico spodnjevipavskega in kraškega narečja s pogostimi napakami. atkoj se opazi, da je primorščina slabo naučena. Pri vsemu denarju, ki je bil vložen v film, bi bil strošek za primorskega lektorja povsem neopazen.

In zakaj to sploh ni problem? Ljubljanska publika namreč sploh ne bo opazila, da je s primorščino kaj narobe. Kaj si misli ljudstvo na zunanji strani ljubljanske obvoznice, pa je v naši državi tako ali tako nepomembno.

Objavljeno v tedniku TV-Okno, prilogi Primorskih novic, Novega Tednika, Gorenjskega Glasa in Tednika, 16.Xmbra 2010