Nokturno za Primorsko

Knjiga o umoru pred šestimi desetletji

sorodni članek o Terčelju

sorodni članek o Terčelju
o Alojzu Rebuli

Življenje Filipa Terčelja, pesnika, pisatelja, urednika in duhovnika, je natanko pred 60 leti prekinila nasilna smrt. Pretresljivo človeško usodo kulturnika, ki se je rodil 2. februarja 1892 v Grivčah, danes predmestju Šturij na Vipavskem, opisuje roman Nokturno za Primorsko. Alojz Rebula je lani zanj prejel kresnika in odličje Škofije Koper. Zgodba človeka potegne, da podoživi "čas, ko so čez Vipavsko dolino vršeli demoni". To je “drugi del” Kaplana Martina Čedermaca, opis tragične življenjske zgodbe primorskega duhovnika med fašizmom, okupacijo in komunizmom.

Na prvi strani romana nastopi priljubljeni primorski skladatelj Vinko Vodopivec. Rebula namreč v svoje romane rad postavlja znane osebnosti iz slovenske in primorske zgodovine. Tako je, denimo, opisal srečanje papeža z Martinom Krpanom pod Nanosom (Zeleno izgnanstvo). Zamejski pisatelj svojim junakom vedno polaga v usta filozofske misli in dileme.

Včasih zaradi tega postane dolgočasen za bralca, ki ga teologija in filozofija ne zanimata. Verjetno je prav to vzrok, da Rebuli dajejo oznako "katoliški", s katero ne bi bilo nič narobe, če ne bi imela v slovenski družbi pogosto nekaj slabšalnega prizvoka.

Junaki Nokturna govorijo o dilemah, ki se nam postavljajo na Primorskem in Slovenskem še danes. Gre za vprašanja državljanske vojne in izbire za to ali ono stran.

Čeprav smo Primorci večinoma potomci partizanov, pa nas razmišljanja glavnega junaka Florijana Burnika ne bodo užalila, prej postavila na realna tla zgodovinskih dilem takratnega trenutka. Živahnega duhovnika Burnika so fašisti zaradi boja za obstoj slovenstva na okupiranem Primorskem zaprli in nato izgnali v notranjost Italije. Med vojno je podpiral NOB, kljub pomislekom, da ga v diktaturo vodijo v revolucijo zagledani komunisti. Zaradi demokratičnih, svobodoljubnih in krščanskih pogledov so mu ti najprej grozili, potem pa so ga, že po končani vojni, skrivaj ubili v Trnovskem gozdu.

Burnik je poosebljena usoda primorskih duhovnikov, ki so se borili proti fašizmu, podprli NOB in nato po osvoboditvi prišli z dežja pod kap. Burnik v glavnem sledi življenjski zgodbi Filipa Terčelja, mladinskega aktivista. V času službovanja v Brdih so ga skupaj zLojzetom Bratužem aretirali zaradi izobešanja slovenskih zastav na prvo obletnico ustrelitve bazoviških žrtev in izgnali v Campobasso. Po vrnitvi je zaradi pridige v Ajdovščini, ki naj bi bila usmerjena zoper prefekta in italijanske kapucine (ti so zamenjali slovenske v Sv., danes Vipavskem, Križu), policija izdala nalog za aretacijo. Tega Terčelj ni čakal in je pobegnil čez mejo v Ljubljano. Po vojni je bil najprej zaprt, potem pa sta ga na poti v Železnike 7. februarja 1946 ugrabila slovenska komunista in ga skupaj z duhovniškim kolegom izročila pripadnikom Knoja. Ti so ga v gozdu ustrelili in zakopali.

Čeprav je Burnik fantazijska osebnost, so dogodki vzeti iz resničnosti, pravi pisatelj. Sam umor Burnika je opis smrti Izidorja Zavadlava, župnika iz Gornjega Polja pri Anhovem, ki so ga komunisti umorili 15. septembra 1946 pri Plavah.

Roman se odvija na Vipavskem, ki ga Rebula imenuje “slovenski Kanaan”, svetopisemsko obljubljeno deželo, kjer se cedita mleko in med (kjer en grozd tovorita dva nosača). Pri tem se bralcu nehote utrne asociacija na drugega besednega virtuoza, rojenega na Krasu,Cirila Zlobca, ki je Vipavsko, tudi svetopisemsko, imenoval“slovenski Eden”. Tako močne besede v Vipavcu budijo kar malce napuha ...

                                                                           (Primorske novice, 25. januar 2006)

Pisatelju Alojzu Rebuli odličje koprske škofije za like primorskih duhovnikov

Piše za Kristusa

Na včerajšnji podelitvi škofijskega odličja je bil edini, ki bi raje ne prišel na slovesnost - Alojz Rebula. Skromni pisatelj ne mara nagrad, letos pa je to že drugo priznanje. Obe priznanji je prejel za knjigo Nokturno za Primorsko.

Tržaškemu pisatelju Alojzu Rebuli je koprski škof Metod Pirihvčeraj podelil najvišje škofijsko priznanje, odličje sv. Jožefa delavca. Rebula (81) je v svojih romanih upodobil veliko likov, povezanih s Primorsko in Cerkvijo. “Zlasti je to storil v romanu Nokturno za Primorsko, v katerem je na umetniški način opisal lik primorskega duhovnika v obdobju treh totalitarizmov prejšnjega stoletja, in v času pred drugo svetovno vojno, med njo in po njej. Roman je verodostojna in dobra umetniška predelava omenjene problematike,” je pojasnil razloge za priznanje koprski škof.

Rebula je lik junaka zadnjega “duhovniškega romana” našel v narodnemu buditelju Filipu Terčelju iz Šturij pri Ajdovščini, ki so ga komunisti umorili leta 1946. “Z romanom je postavil enkraten spomenik slovenskim primorskim duhovnikom, ki so tudi za ceno preganjanja in življenja bili pripravljeni braniti pravico človeka, da Boga časti v materinem jeziku,” škofija utemeljuje priznanje.

Podobno kot na podelitvi knjižne nagrade Kresnik, ki jo je za isto knjigo prejel junija letos, je pisatelj včeraj povedal, da piše za Kristusa. Ponovil je, da ga je Kresnik presenetil, saj “tema knjige ni uglašena s splošnim razpoloženjem duha v Sloveniji”.

Rebula je napisal štiri knjige z glavnimi junaki duhovniki in tri življenjepise slovenskih svetniških kandidatov. Skromni pisatelj, ki mu je nerodno že pri podpisovanju svojih knjig, slave ne mara. To je tudi razlog, da nekaterih knjig, ki jih ima za “slabe”, ne dovoli ponatisniti, kljub željam založnikov. Rebula je svoje življenje posvetil poučevanju na gimnaziji, prevajanju in pisanju. Po upokojitvi večino časa preživi v Loki pri Zidanem mostu, na domu svoje žene, tudi pisateljice, Zore Tavčar (na fotografiji pisateljski par na podelitvi v Kopru).

                                                                        (Primorske novice, 28. oktobra 2005)

besedilo in fotografije: Tino Mamić