Preskoči na glavno vsebino

Ob Babilonski reki (ocena)

Roman Ob babilonski reki izpod peresa akademika Alojza Rebule (Celjska Mohorjeva družba, 2007) posega v tragično majsko obdobje konca druge svetovne vojne, ko se je čez Karavanke v strahu pred novo zmagovito oblastjo prelila reka beguncev. Med dvajset tisoč ljudmi je bila dobra polovica domobranskih vojakov, ki so orožje predali Britancem. London je skoraj vse vojne ujetnike zahrbtno predal Titovim partizanom. Kaj se je nato zgodilo, poznamo: smrt so storili žalostno v kraških breznih, rudnikih in jamah, kjer njihove kosti ležijo vse do danes.
Zakaj se je bratomorna vojna tako žalostno končala, je vprašanje, ki zahteva poznavanje notranjepolitičnih razmer v Sloveniji pred okupacijo in po njej. Čeprav objektivne zgodovinske ocene večplastnega dogajanja v tem trenutku ne more podati nihče, pa se je Rebula - kot že večkrat - temu zelo približal, ko je različne interpretacije položil v literarne like z različnih svetovnonazorskih bregov. Za glavna junaka ob babilonski reki je izbral britanskega humanitarnega delavca Richarda Nivelsona (John Corsellis), ki je deloval med begunci v okviru britanske vojske na Koroškem, in izmišljeno figuro Vando Mornik, hčer krščanskega socialista, zaročenko domobranca in sestro partizana.
Napeto zgodbo v ubranem in bogatem jeziku brez dolgih miselnih ekskursov, ki jih mojstrski pisatelji sicer tako radi vpletajo v besedilo, bralec požira. Zgodba teče gladko, zaradi številnih dogodkov pa bi mogoče lahko rekli celo, da prehitro, saj mora nekatera zgodovinska obdobja obdelati v nekaj odstavkih. Posebej to velja za začetek knjige, ko je potek celotne vojne skrčen na nekaj strani. Seveda moramo vedeti, da je Rebula sami vojni posvetil že vrsto del: dva romana (Cesta s cipreso in zvezdo, Nokturno za Primorsko) in več črtic (Vrnitev, Tigrovec, Dve miniaturki, Kaj raste v Rogu), zato je ta roman v nekem smislu njihovo nadaljevanje.
Dramatičnost zgodbe povečuje še misel, da gre za resnične dogodke izpred nekaj desetletij. Prav zaradi krute zgodovinske resničnosti se bralec na zadnji, 341. strani, ne nasiti in hoče več. Zanima ga, kaj je plod pisateljeve domišljije in kdo so zgodovinske osebnosti, ki jih Rebula - kot vedno v svojih romanih - poimenuje s svojimi imeni ali celo več resničnih oseb združi v en literarni lik. Kdor prebere roman Ob babilonski reki, se zato skoraj praviloma loti še zgodovinske knjige Slovenija 1945 (Mladinska knjiga 2006), ki sta jo napisala Corsellis in upokojeni Reutersov novinar iz Ženeve Marcus Ferrar na podlagi spominov, serije intervjujev na treh celinah z zgodovinarji in pričami dogodkov. V marsičem je ta knjiga zgodovinsko ozadje romana. Ne z eno ne z drugo knjigo seveda marsikdo tako s “partizanske” kot z “domobranske” strani ni bil zadovoljen. Vzroke za bratomorno tragedijo namreč išče na obeh straneh.
A zgodba ni le umetniška ubeseditev spominov prič, ampak tudi opis dogodkov iz prve roke. Rebula je namreč v prvih letih po vojni na ljubljanski filozofski fakulteti študiral klasično filologijo, zato so doživetja Vande Mornik, ki jo je kot študentko stiskala tajna policija (Udba), gotovo tudi avtobiografsko.
Tako kot praktično vsi pisateljevi romani tudi ta ni izjema in nima spremne besede. Ne domišljamo si, da bi to na tem mestu nadomestili, a vendar bo mogoče bralcu prišel prav “prevod” imen glavnih junakov: general Oklešek - Franc Krener, polkovnik Donar - podpolkovnik Drčar, dr. Marjol – dr. Valentin Meršol, major Laron – major Paul Barre, Branko Memor – Marko Bajuk, narednik Nay – narednik Shany, katehet Irhar – salezijanec Franc Blatnik, Placid – Vladimir Kozina, Laty – Baty, Youngson – Ryder Young, Branko Mornik – Kajetan Gantar starejši, Jelka – Jelka Mrak Dolinar, psihiater O'Stirman – Jože Jančar, Rok Prisojnik – France Dejak. Nekaj dogodkov iz romana pa najdemo tudi v drugih Rebulovih delih. Opis Niagare, Slovenske pristave in družine Vihrikovih v Kanadi tako najdemo tudi v pisateljevem dnevniku Oblaki Michingana (Mladika 1985, na straneh 230, 201 in 234). Ljubitelja jurčkov Prisojnika iz Puebla v ameriški zvezni državi Kolorado pa pod psevdonimom Peter najdemo v knjigi Vrt bogov (Slovenska matica 1986). Mimogrede naj povemo, da je prav Vrt bogov knjiga s spremno besedo. Takrat je namreč bilo pisatelja, ki piše o povojnih pobojih za tako imenitno založbo v Ljubljani seveda nujno pospremiti z razlago v skladu z ideološko doktrino. Zaradi ideoloških omejitev je pisatelj moral spreminjati imena oseb celo v svojih dnevnikih.
Čeprav je Rebula o povojnih pomorih domobrancev že veliko pisal, je to njegov prvi roman, ki to tragedijo postavlja v središče zgodbe. Ne pozabimo, da je prav Rebula skupaj s tržaškim pisateljskim kolegom Borisom Pahorjem leta 1975 objavil intervju z Edvardom Kocbekom, v katerem ta priznava resničnost Kočevskega Roga. Rebulo je tragedija tako prevzela, da se z njo aktivno ukvarja vse do danes. Pred več kot dvema desetletjema je tako napisal: “To je pač moja radovednost, moja neutešljiva radovednost, kako je pravzaprav v resnici, ne v mitu bilo v tej potisočerjeni turški reprizi, ki se imenuje slovenska revolucija. Sam si te svojevrstne lakote niti ne znam razložiti. In prav ji pride vse, od anekdot do vzdušij, od imena gozdov do obnašanja komisarjev, od elementov slučajnosti do elementov satanizma.” Tako v njegovih dnevnikih kot v kolumnah vidimo, da odgovore na dileme druge svetovne vojne išče praktično vsak dan. In že večkrat je na vprašanje, kdaj bo na dan prišla popolna resnica in z njo tudi narodna sprava, odgovoril, da bo to verjetno šele na sodni dan.
TINO MAMIĆ
  (Primorske novice, 9. 10. 2009) 
__________________________________________________ 
članek ob izidu knjige:

Roman o Sloveniji leta 1945

Slovenska literatura je včeraj dobila nov roman izpod peresa Alojza Rebule, ki tematsko posega v tragične dogodke majskih in junijskih dni leta 1945. »Vprašanje je bilo, kako zagrabiti to strašno snov. Čutil pa sem, da ta snov ni bila pokopana, ampak je tlela v slovenski zavesti," je ob izidu v Ljubljani povedal tržaški pisatelj, ki zadnja leta živi v Loki pri Zidanem mostu.

LJUBLJANA - Zamisel za knjigo Ob babilonski reki je dolgo živela v Rebuli, tako kot zavest o strahotni tragediji, s katero se je zaključila državljanska vojna. "Že v študentskih časih je legla name senca tega strahotnega dogodka, ostal je v središču mojega zanimanja, sledil sem mu z vseh mogočih strani, vendar se mu nisem upal približati,« je na včerajšnji predstavitvi povedal akademik Alojz Rebula (83), ki se je pri pisanju skušal distancirati od političnih vrednot in dogajanja. Rebula je sicer skupaj s tržaškim pisateljskem kolegom Borisom Pahorjem že leta 1975 v Trstu objavil informacijo o izvensodnih pobojih domobrancev.
Gre za umetniško upodobitev knjige z velikim odmevom Slovenija 1945, ki skozi oči britanskega humanitarnega opisuje potek dogodke največjega pomora v Evropi po drugi svetovni vojni. Anglež Richard (pravo ime humanitarca je John Corsellis) je prisostvoval laganju svojih vojaških poveljnikov, ko so zvijačno predali 12.000 domobrancev slovenskim in jugoslovanskim partizanom, ti pa jih mučili, postrelili in skupaj z drugimi vsaj 100.000 Hrvati in Srbi pometali v brezna. Čeprav nedolžnemu občutek krivde ne izgine in postaja zbiranje dokumentacije o tragediji njegovo življensko poslanstvo tudi, ko se vrne na Otok. Rebula si je za podlago vzel dokumentarno snov - spominske zapise, iz katerih je jemal odlomke, hkrati pa je za junaka vzel Neslovenca, da bi lahko lažje vzpostavil razdaljo do zgodovinsko-političnih dogodkov iz časa okupacije in slovenske državljanske vojne.
Pisatelj opisuje življenske zgodbe posameznikov, ki so preživeli, in odkriva dileme, pred katerimi so se v (po)vojni vihri  soočali slovenski kristjani. V besedah je neposreden in neprizanesljiv in brez olepševanj opisuje krivce za bratomorni spopad z obeh strani. Vživlja se v posameznika in prikazuje ozračje, v katerih se je oče znašel pri partizanih, sin pa pri domobrancih. Hkrati pa noben junak knjige ne kuha maščevanja, kar daje delu optimistično sporočilo.
Glavna junakinja Vanda, v katero se je zaljubil postavni Richard, je simbolična figura, v kateri se bo prepoznala marsiktera Slovenka, ki je morala preživeti begunstvo, komunizem in emigracijo. Avtor je v Richardu verjetno združil Corsellisa in švicarskega dopisnika agencije Reuters  Marcusa Ferrarja, ki sta avtorja knjige Slovenija 1945.
Knjiga na 340 straneh se lahko pohvali tudi s privlačno obliko v vijoličnih odtenkih. Kot je to običajno za Rebulova dela zgodba nima spremne besede, zato bo za prav imena, na katerih je zasnoval zgodbo, potrebno brskati drugod. Rebula s knjigo zaključuje trilogijo romanov iz časa druge svetovne vojne, ki odkrivajo temno stran partizskega gibanja. Z Nokturnom za Primorsko je posegel v temo primorskega duhovnika v vojnem času, v Cesti s cipreso in zvezdo pa opiše življenjsko pot zamejskega partizana.
TINO MAMIĆ

Fotografiji s predstavitve 10. septembra 2007 v knjigarni Mohorjeve v Ljubljani (fotografiji last Mohorjeve)
(Primorske novice, 11. septembra 2007)




Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Vili Ščuka: Človek, ki je samo potrošnik, je bolnik

Znani novogoriški zdravnik in psihoterapevt Viljem Ščuka (79) je svojo poklicno pot začel kot zdravnik s socialnim čutom. Naletel je na otroke v stiski in jim začel pomagati v različnih težavah. 
Nekaj let je delal z odvisniki od drog, alkohola in iger na srečo. Kljub uspešnosti pri zdravljenju narkomanov pa je moral projekt zapustiti, ker ni pristajal na drago metadonsko metodo. Spraševal se je, koliko je človek gospodar svojega telesa in svojih strasti. Ali je samo sesalec, pa čeprav z doktoratom, ali je tudi človek? Po upokojitvi je napisal večkrat razprodano knjigo Šolar na poti do sebe. Državo in šolnike skuša prepričati, da bi začeli drugače razmišljati, in začeli vlagati v razvoj osebnosti. Nenazadnje so s podobnim projektom Finci ustvarili tudi zgodbo o gospodarskem uspehu. Ali si niso vse ugotovitve terapevtov in psihologov glede sodobne družbe in vzgoje precej podobne? Človekova biokemija in nevrofiziologija, ki sta podlagi za človekov način raz mišljanja v nekem social nem ok…

VV FAKTOR (moja gostovanja)

Tu so oddaje VV Faktor na TV 3, v katerih sem gostoval in jih najdemo tudi na spletu. Prihodnjič bom gost skupaj z Matejem Lahovnikom v ponedeljek, 18. septembra ob 19.15. Vabim k ogledu. Hvala vsem za komentarje in delitve informacije. Samo državljani sami lahko s širjenjem informacij po spletu naredimo nekaj zoper medijsko enoumje v državi.

Če "južnjak" postane odličen športnik ali politik, postane v trenutku tudi polnokrvni Slovenec. Mehki Ć čez noč utone v pozabo. In dobimo Roka Petroviča, Zorana Jankoviča, Borisa Popoviča itd, itd. In mnogi, tudi novinarji, so se pripravljati o celo skregati, da gre za Slovence. V resnici pa so to Slovenci in HKRATI Hrvati, Srbi, Črnogorci. (VV Faktor 9 KLIK - prvi del, pa tudi v moji kolumni: KLIK)
Da se je Goran Dragić pokrižal trikrat in po srbsko, sem napisal prej kot večina slovenskih medijev. Pa ne, da sem kakšen poseben opazovalec. V slovenskih medijih so določene teme še vedno tabu. Ko slavna osebnost izreče besedo Bog, ga sloven…

Ustavite cenzuro na RTVS!

RTVS je včeraj objavila dokumentarni film in ga nato uvrstila na splet. Nekaj ur je posnetek bil dostopen, čeprav so stalno menjevali njegov spletni naslov. Izgledalo je, da gre za tehnične težave, ne pa za oviranje dostopnosti. A še isti dan je prišlo do popolne cenzure. Posnetek je bil umaknjen s spleta. Dokumentarni film diplomiranega zgodovinarja in dolgoletnega novinarja dr. Valentina Areha je govoril o jugoslovanski armadi (JLA) in njeni vlogi v nekdanji Jugoslaviji. Bil je namreč dan suvernosti, ko smo praznovali umik te armade, ki je bila napadla samostojno Slovenijo. Zakaj? Bojda zgodovinski poudarki niso všeč urednikom, ki zahtevajo spremembe. zaradi jugonostalgije, ki jo lahko vsako leto maja opazimo na RTVS pa bi utegnilo biti v ozadju še kaj drugega. Mogoče je bil moteč posnetek, ko se je nekdanji predsednik Milan Kučan rokoval z Josipom Brozom?  V imenu ustavno zaščitene svobode govora zahtevamo, da se cenzura na RTVS konča. Odgovorni za to dejanje, ki je zelo podobno č…