Mwoja besejda

Članek, objavljen v dnevniku Primorske novice

Slovenija je pri vpisovanju svojih znamenitosti na seznam svetovne dediščine precej počasna. Vpis Škocjanskih jam izpred četrt stoletja je še vedno edini, če zanemarimo, da se je Slovenija pridružila Švici, ki je v sklop alpskih kolišč uvrstila tudi Ljubljansko barje. Možnih predlogov za nove vpise pa je še, posebej na Primorskem, kar nekaj. Trenutno pa na ministrstvu za izobraževanje, znanost kulturo in šport pripravljajo le tri projekte: Idrija, Dinarski kras in Plečnikova arhitektura. Slovenija ima še vedno samo dva vpisa na seznamu svetovne dediščine Unesca: Škocjanske jame (1986) in prazgodovinsko kolišče Ljubljansko barje v okviru alpskih kolišč (2011). Pred tremi desetletji, ko je nalogo, naj vsaka republika takratne Jugoslavije pripravi projekt za en vpis na seznam Unesca dal partijski vrh v Beogradu, so v Ljubljani razmišljali v treh smereh. Vsi trije predlogi so bili v celoti ali delno na Primorskem: Notranjski trikotnik (Planinsko polje-Cerkniško jezero-Postojnska jam...

Dinarski kras je kandidat za vpis na Unescov seznam Vrsta slikovitih presihajočih jezer v okolici hrvaškega dalmatinskega mesta Imotski so eden od adutov skupne kandidature Škocjanske jame, ki so na seznamu svetovne dediščine Unesca že četrt stoletja, vodijo projekt, da bi na seznam uvrstili celoten matični kras, tako imenovani Dinarski kras. Gre za kraško območje v petih jadranskih državah med Doberdobskim in Skadarskim jezerom. MATAVUN - Park Škocjanske jame je lani postal nosilec čezmejnega projekta kandidature Dinarskega krasa za Unescov seznam. S kakimi 150 kilometri širine in 650 kilometri dolžine je to največje kraško območje v Evropi in eno največjih na svetu. Za primerjavo, ozemlje 60.000 kvadratnih kilometrov je veliko skoraj za tri Slovenije. Obsega celotni Kras tako na Primorskem kot v zamejstvu, ter Dinarsko gorovje ob vzhodni Jadranski obali. Presihajoče Cerkniško jezero - najprimernejši kandidat za Unesco v Evropi, ki ni na njegovem seznamu Izvirnos...

Publicist, novinar in nekdanji generalni konzul dr. Zvone Žigon, se je po letih diplomatske službe vrnil domov v Postojno. Za sabo je v Afriki, Avstraliji in Ameriki pustil celo vrsto novih ustanov in združenj; tudi arhiv in muzej. Prihodnost izseljencev druge in tretje generacije vidi v muzejih in na internetu. Zvone Žigon (foto: Tino Mamić) Diplomirani novinar Zvone Žigon , ki je doktoriral na temo izseljenstva, je od malega navdušen za potovanja. Leta 1967 v Postojni rojeni svetovni popotnik je o Slovencih po svetu napisal že štiri knjige. Lani poleti se je iz Avstralije, kjer je bil edini slovenski diplomat na veleposlaništvu v Canberri, vrnil domov. Vesel, ker se je vrnil k soprogi, pa tudi zaradi “rodne Postojne in pogleda na Nanos in Sv. Trojico”. Dvojna identiteta V Južno Ameriko se je zaljubil pri 23 letih. Kot študent se je z nahrbtnikom za pol leta odpravil čez ocean. Živo se spominja prizora iz bara v Buenos Airesu: “Sedel sem za mizo z mladimi Slovenci druge ...