Publicist, novinar in
nekdanji generalni konzul dr. Zvone Žigon, se je po letih diplomatske službe
vrnil domov v Postojno. Za sabo je v Afriki, Avstraliji in Ameriki pustil celo
vrsto novih ustanov in združenj; tudi arhiv in muzej. Prihodnost izseljencev
druge in tretje generacije vidi v muzejih in na internetu.
Zvone Žigon (foto: Tino Mamić) |
Dvojna identiteta
V Južno Ameriko se je
zaljubil pri 23 letih. Kot študent se je z nahrbtnikom za pol leta odpravil čez
ocean. Živo se spominja prizora iz bara v Buenos Airesu: “Sedel sem za mizo z
mladimi Slovenci druge generacije. Pa mi pravijo, naj jim povem kako grdo
besedo. Zakaj, jih vprašam? V slovenskih društvih in cerkvi se učimo brati,
peti in lepo govoriti, kleti pa znamo samo po špansko, so mi odgovorili. To mi
je dalo misliti. Ti ljudje živijo dvojno življenje. Med tednom so špansko
govoreči Argentinci, zvečer in med vikendi pa Slovenci. Ta dvojna identiteta me
je pritegnila, in odločil sem se, da se bom v to poglobil.”
Ta dvojnost pa sploh
ni preprosta, ugotavlja: “Ko je kdo prišel v Slovenijo z mislijo, da bo končno
svoj med svojimi, Slovenec med Slovenci, je bil razočaran. Slovenci so ga
namreč imeli za Argentinca.”Kmalu po diplomi je
postal mladi raziskovalec na Inštitutu Znanstveno-raziskovalnega centra SAZU,
kjer se je z izseljenci začel ukvarjati profesionalno. Doktorat znanosti je
dosegel s študijo o slovenski politični emigraciji v Argentini. Nato pa je
začel preučevati Slovence v Afriki in na Bližnjem vzhodu.
Deset v Afriki je
glasnejših ...
V nekem smislu je
nadaljeval pot svojega očeta in mnogih drugih Primorcev: “Moj oče je bil kot
Primorec mobiliziran v italijansko vojsko. V Libiji je dobil tifus, a ga je
preživel. V Afriki je bilo kar nekaj Slovencev, če omenim samo vojake v
britanski vojski in aleksandrinke.”
A pisal je tudi o
izseljenskih skupnostih v Južni Afriki, Keniji, Izraelu in Jordaniji. Nekatere
je tudi obiskal, jih opisal v knjigi in jim pomagal, da so ustanovili dve
slovenski društvi: v Keniji in Južni Afriki. “Bo kdo rekel, da Slovencev v
Afriki ni, saj jih je tako malo. A vendar je deset Slovencev v Afriki bolj
vidnih kot sto v Nemčiji,” se posmeje Žigon.
Zvone Žigon (levo) je svoje knjige predstavil tudi v Trstu na večeru, ki ga je vodil tržaški urednik in zgodovinar Ivo Jevnikar (foto: Tino Mamić) |
Kako do mladih
Glasbena pavza sredi smučišča v Pennsylvaniji, Žigon v sredini nad zastavo |
Spodbudil je ponovno ustanovitev
smučarskega kluba. “Predstavljajte si dva avtobusa mladih smučarjev, ki opoldne
v pancarjih sredi ameriškega smučišča plešejo polko. Bilo je enkratno. Pa tudi
odmevno,” se nasmeje Žigon. Mlade in stare pa je povezal z novo spletno stranjo
ClevelandSlovenian.com. Ustanovil je še neformalno Združenje slovenskih
poslovnežev v Clevelandu, Center za slovenske študije na clevelandski državni
univerzi. Posebej pa poudarja pomen novoustanovljenega lektorata slovenskega
jezika na isti univerzi. Za enega največjih dosežkov svojega mandata ima pobudo
in sodelovanje pri ustanovitvi slovenskega muzeja in arhiva. ”Sramotno se mi
zdelo, da bi mesto s toliko slovenskimi organizacijami bilo brez muzeja in
arhiva,” pojasnjuje postojnski diplomat.
Globalizacija prinaša veliko dobrega, je prepričan Žigon, ki vidi prihodnost druge in tretje generacije Izseljencev tudi v internetnih skupnostih. “Z očetom sva se s pomočjo spleta videla in slišala skoraj vsak dan. Velikokrat sem vedel več o življenju doma, kot če bi bil v Sloveniji, saj si doma ne vzameš toliko časa za pogovor,” pove.
Promocija turizma
V muzejih vidi
prihodnost izseljenstva, saj ne gre samo za predstavitev zgodovine, ampak tudi
za promocijo slovenskega turizma in sodobne kulture. Po drugi strani muzej v
Clevelandu hrani tudi dela likovnikov Božidarja Jakca in Maksima Gasparija.
“Skupnost brez kolektivnega zgodovinskega spomina ne more imeti prihodnosti,”
meni.
“Ves mandat sem skušal povezovati različne skupine, tudi take, ki zaradi pradavnih zamer niso bile vajene sodelovanja. Naredili smo prvi turnir vseh slovenskih organizacij v bowlingu,” pravi Žigon. V Clevelandu, kjer sta dve aktivni slovenski župniji, sta z ženo, da ne bi bilo morebitnih zamer, pela eno nedeljo na enem, drugo pa na drugem koru.
Na vprašanje, ali si
želi kaj kmalu spet odseliti, pa odkima in se posmeje: “Zelo uživam, ko diham
slovenski zrak, poslušam slovenščino na ulici in v gledališču in v slovenščini pojem.”“Ves mandat sem skušal povezovati različne skupine, tudi take, ki zaradi pradavnih zamer niso bile vajene sodelovanja. Naredili smo prvi turnir vseh slovenskih organizacij v bowlingu,” pravi Žigon. V Clevelandu, kjer sta dve aktivni slovenski župniji, sta z ženo, da ne bi bilo morebitnih zamer, pela eno nedeljo na enem, drugo pa na drugem koru.
TINO MAMIĆ
objavljeno v dnevniku Primorske novice 3.3.2012
Komentarji
Objavite komentar
Sprejeti bodo samo komentarji brez žalitev in s pravim podpisom (ime, priimek in kraj)