Preskoči na glavno vsebino

Dr. Zvone Žigon po svetu ustanavlja muzeje

Publicist, novinar in nekdanji generalni konzul dr. Zvone Žigon, se je po letih diplomatske službe vrnil domov v Postojno. Za sabo je v Afriki, Avstraliji in Ameriki pustil celo vrsto novih ustanov in združenj; tudi arhiv in muzej. Prihodnost izseljencev druge in tretje generacije vidi v muzejih in na internetu.
Zvone Žigon (foto: Tino Mamić)
Diplomirani novinar Zvone Žigon, ki je doktoriral na temo izseljenstva, je od malega navdušen za potovanja. Leta 1967 v Postojni rojeni svetovni popotnik je o Slovencih po svetu napisal že štiri knjige. Lani poleti se je iz Avstralije, kjer je bil edini slovenski diplomat na veleposlaništvu v Canberri, vrnil domov. Vesel, ker se je vrnil k soprogi, pa tudi zaradi “rodne Postojne in pogleda na Nanos in Sv. Trojico”.
Dvojna identiteta
V Južno Ameriko se je zaljubil pri 23 letih. Kot študent se je z nahrbtnikom za pol leta odpravil čez ocean. Živo se spominja prizora iz bara v Buenos Airesu: “Sedel sem za mizo z mladimi Slovenci druge generacije. Pa mi pravijo, naj jim povem kako grdo besedo. Zakaj, jih vprašam? V slovenskih društvih in cerkvi se učimo brati, peti in lepo govoriti, kleti pa znamo samo po špansko, so mi odgovorili. To mi je dalo misliti. Ti ljudje živijo dvojno življenje. Med tednom so špansko govoreči Argentinci, zvečer in med vikendi pa Slovenci. Ta dvojna identiteta me je pritegnila, in odločil sem se, da se bom v to poglobil.” 
 Žigon (drugi z leve) s predstavniki nekoč
zelo, zdaj pa čedalje manj oddaljenih
slovenskih bratskih organizacij KSKJ
("Kranjska slovenska katoliška jednota")
in SNPJ ("Slovenska narodna
progresivna jednota")
Ta dvojnost pa sploh ni preprosta, ugotavlja: “Ko je kdo prišel v Slovenijo z mislijo, da bo končno svoj med svojimi, Slovenec med Slovenci, je bil razočaran. Slovenci so ga namreč imeli za Argentinca.”Kmalu po diplomi je postal mladi raziskovalec na Inštitutu Znanstveno-raziskovalnega centra SAZU, kjer se je z izseljenci začel ukvarjati profesionalno. Doktorat znanosti je dosegel s študijo o slovenski politični emigraciji v Argentini. Nato pa je začel preučevati Slovence v Afriki in na Bližnjem vzhodu.
Deset v Afriki je glasnejših ...
V nekem smislu je nadaljeval pot svojega očeta in mnogih drugih Primorcev: “Moj oče je bil kot Primorec mobiliziran v italijansko vojsko. V Libiji je dobil tifus, a ga je preživel. V Afriki je bilo kar nekaj Slovencev, če omenim samo vojake v britanski vojski in aleksandrinke.”
A pisal je tudi o izseljenskih skupnostih v Južni Afriki, Keniji, Izraelu in Jordaniji. Nekatere je tudi obiskal, jih opisal v knjigi in jim pomagal, da so ustanovili dve slovenski društvi: v Keniji in Južni Afriki. “Bo kdo rekel, da Slovencev v Afriki ni, saj jih je tako malo. A vendar je deset Slovencev v Afriki bolj vidnih kot sto v Nemčiji,” se posmeje Žigon.
Zvone Žigon (levo) je svoje knjige predstavil
tudi v Trstu na večeru, ki ga je vodil
tržaški urednik in zgodovinar Ivo Jevnikar
(foto: Tino Mamić)
Iz vroče Sahare se je odpravil tudi na skrajni sever poloble. Dva tedna je prebil z misijonarko sestro Dorico Sever med Eskimi (Inuiti) v Kanadi. Tudi zgodbo s severnega tečajnika, kjer morje že sredi oktobra dobi tri metre debelo ledeno obleko, je opisal v knjigi. O misijonarjih pa ni pisal z vidika sprememb, ki jih uvajajo med domačini, ampak obratno: kako izvorna kultura, v kateri delujejo, vpliva nanje in jih zaradi tega spremeni.
Kako do mladih
Glasbena pavza sredi smučišča v Pennsylvaniji,
Žigon v sredini nad zastavo
Zadnjih šest let je delal v diplomaciji. Zunanje ministrstvo ga je poslalo kot generalnega konzula v nekdanje “največje slovensko mesto na svetu”, Cleveland, saj je pred dobrim stoletjem tam živelo več Slovencev kot v Ljubljani. Še danes jih živi okoli 80.000, čeprav mnogi mladi ne znajo več dobro slovensko in se ne družijo med sabo. “Nekaj je bilo treba narediti, da bi pritegnili mlade, sicer izgubljamo prihodnost,” je povedal Žigon.
Spodbudil je ponovno ustanovitev smučarskega kluba. “Predstavljajte si dva avtobusa mladih smučarjev, ki opoldne v pancarjih sredi ameriškega smučišča plešejo polko. Bilo je enkratno. Pa tudi odmevno,” se nasmeje Žigon. Mlade in stare pa je povezal z novo spletno stranjo ClevelandSlovenian.com. Ustanovil je še neformalno Združenje slovenskih poslovnežev v Clevelandu, Center za slovenske študije na clevelandski državni univerzi. Posebej pa poudarja pomen novoustanovljenega lektorata slovenskega jezika na isti univerzi. Za enega največjih dosežkov svojega mandata ima pobudo in sodelovanje pri ustanovitvi slovenskega muzeja in arhiva. ”Sramotno se mi zdelo, da bi mesto s toliko slovenskimi organizacijami bilo brez muzeja in arhiva,” pojasnjuje postojnski diplomat.
Globalizacija prinaša veliko dobrega, je prepričan Žigon, ki vidi prihodnost druge in tretje generacije Izseljencev tudi v internetnih skupnostih. “Z očetom sva se s pomočjo spleta videla in slišala skoraj vsak dan. Velikokrat sem vedel več o življenju doma, kot če bi bil v Sloveniji, saj si doma ne vzameš toliko časa za pogovor,” pove.
Promocija turizma
V muzejih vidi prihodnost izseljenstva, saj ne gre samo za predstavitev zgodovine, ampak tudi za promocijo slovenskega turizma in sodobne kulture. Po drugi strani muzej v Clevelandu hrani tudi dela likovnikov Božidarja Jakca in Maksima Gasparija. “Skupnost brez kolektivnega zgodovinskega spomina ne more imeti prihodnosti,” meni.
“Ves mandat sem skušal povezovati različne skupine, tudi take, ki zaradi pradavnih zamer niso bile vajene sodelovanja. Naredili smo prvi turnir vseh slovenskih organizacij v bowlingu,” pravi Žigon. V Clevelandu, kjer sta dve aktivni slovenski župniji, sta z ženo, da ne bi bilo morebitnih zamer, pela eno nedeljo na enem, drugo pa na drugem koru.
Na vprašanje, ali si želi kaj kmalu spet odseliti, pa odkima in se posmeje: “Zelo uživam, ko diham slovenski zrak, poslušam slovenščino na ulici in v gledališču in v slovenščini pojem.”
TINO MAMIĆ
objavljeno v dnevniku Primorske novice 3.3.2012

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Vili Ščuka: Človek, ki je samo potrošnik, je bolnik

Znani novogoriški zdravnik in psihoterapevt Viljem Ščuka (79) je svojo poklicno pot začel kot zdravnik s socialnim čutom. Naletel je na otroke v stiski in jim začel pomagati v različnih težavah. 
Nekaj let je delal z odvisniki od drog, alkohola in iger na srečo. Kljub uspešnosti pri zdravljenju narkomanov pa je moral projekt zapustiti, ker ni pristajal na drago metadonsko metodo. Spraševal se je, koliko je človek gospodar svojega telesa in svojih strasti. Ali je samo sesalec, pa čeprav z doktoratom, ali je tudi človek? Po upokojitvi je napisal večkrat razprodano knjigo Šolar na poti do sebe. Državo in šolnike skuša prepričati, da bi začeli drugače razmišljati, in začeli vlagati v razvoj osebnosti. Nenazadnje so s podobnim projektom Finci ustvarili tudi zgodbo o gospodarskem uspehu. Ali si niso vse ugotovitve terapevtov in psihologov glede sodobne družbe in vzgoje precej podobne? Človekova biokemija in nevrofiziologija, ki sta podlagi za človekov način raz mišljanja v nekem social nem ok…

VV FAKTOR (moja gostovanja)

Tu so oddaje VV Faktor na TV 3, v katerih sem gostoval in jih najdemo tudi na spletu. Prihodnjič bom gost po 25. februarju, saj sem še vedno bolan. Hvala vsem za komentarje in delitve informacije. Samo državljani sami lahko s širjenjem informacij po spletu naredimo nekaj zoper medijsko enoumje v državi.
Ne verjamem, da prve ankete o Šarcu niso bile ponarejene. Čez noč je postal druga najbolj priljubljena osebnost Dela. Zelo rad bi videl dokaze za tisto anketo, saj isti dan enaka anketa v nekem drugem mediju Šarca niti na lestvici ni imela.
(VVFaktor 81, O ustvarjanju novega zmagovalca volitev Marjana Šarca, KLIK)
Vrhovni sodnik in državna sekretarka bi zato, ker njun otrok z nožem grozi učiteljem, v trenutku odstopiti. To bi bilo častno dejanje. V naši državi pa se dogaja celo, da vrhovni sodnik Đorđević grozi medijem, ki o tem poročajo. Nezaslišano.
(VVFaktor 81, O sinu funkcionarjev, ki se ga boji vsa Ljubljana, KLIK)
Slovenska vlada je na srečo ugotovila, da se je treba začeti glede …

Bogdan Žorž: Razvajamo že dojenčke

“Vzgoja ni znanost, ampak umetnost,” pravi Bogdan Žorž, ki je napisal prvo slovensko knjigo o razvajenosti, “raku sodobne vzgoje”. Otrok ne potrebuje idealnih, temveč le dovolj dobre starše, trdi priljubljeni psihoterapevt. Na predavanjih psihoterapevta Bogdana Žorža (1948-2014) je bila navadno gneča. Tako je bilo tudi, ko je predaval v Kopru. Kakih trideset ljudi je priljubljenega upokojenega psihologa zato moralo poslušati kar na hodniku. Starši, vzgojitelji in učitelji so ga poslušali pozorno, kar nekaj pa si je predavanje tudi snemalo in zapisovalo. Tišino so prekinjale le salve smeha, ko je Žorž navajal konkretne vzgojne primere. Vaša knjiga Razvajenost, ob kateri ste mi dali intervju že pred desetimi leti KLIK je bila ponatisnjena že trikrat. Ali je razvajenost največji problem pri vzgoji? “Vedno mi je težko odgovarjati na vprašanja v slogu 'kaj je najbolj ...'. Ne vem, če je razvajenost ključni ali največji problem pri vzgoji. Še vedno me najbolj zabolijo nasilje, zlorabe…