Dr. Zvone Žigon po svetu ustanavlja muzeje

Publicist, novinar in nekdanji generalni konzul dr. Zvone Žigon, se je po letih diplomatske službe vrnil domov v Postojno. Za sabo je v Afriki, Avstraliji in Ameriki pustil celo vrsto novih ustanov in združenj; tudi arhiv in muzej. Prihodnost izseljencev druge in tretje generacije vidi v muzejih in na internetu.

Zvone Žigon (foto: Tino Mamić)

Diplomirani novinar Zvone Žigon, ki je doktoriral na temo izseljenstva, je od malega navdušen za potovanja. Leta 1967 v Postojni rojeni svetovni popotnik je o Slovencih po svetu napisal že štiri knjige. Lani poleti se je iz Avstralije, kjer je bil edini slovenski diplomat na veleposlaništvu v Canberri, vrnil domov. Vesel, ker se je vrnil k soprogi, pa tudi zaradi “rodne Postojne in pogleda na Nanos in Sv. Trojico”.

Dvojna identiteta

V Južno Ameriko se je zaljubil pri 23 letih. Kot študent se je z nahrbtnikom za pol leta odpravil čez ocean. Živo se spominja prizora iz bara v Buenos Airesu: “Sedel sem za mizo z mladimi Slovenci druge generacije. Pa mi pravijo, naj jim povem kako grdo besedo. Zakaj, jih vprašam? V slovenskih društvih in cerkvi se učimo brati, peti in lepo govoriti, kleti pa znamo samo po špansko, so mi odgovorili. To mi je dalo misliti. Ti ljudje živijo dvojno življenje. Med tednom so špansko govoreči Argentinci, zvečer in med vikendi pa Slovenci. Ta dvojna identiteta me je pritegnila, in odločil sem se, da se bom v to poglobil.” 

 Žigon (drugi z leve) s predstavniki nekoč
zelo, zdaj pa čedalje manj oddaljenih
slovenskih bratskih organizacij KSKJ
("Kranjska slovenska katoliška jednota")
in SNPJ ("Slovenska narodna
progresivna jednota")

Ta dvojnost pa sploh ni preprosta, ugotavlja: “Ko je kdo prišel v Slovenijo z mislijo, da bo končno svoj med svojimi, Slovenec med Slovenci, je bil razočaran. Slovenci so ga namreč imeli za Argentinca.”Kmalu po diplomi je postal mladi raziskovalec na Inštitutu Znanstveno-raziskovalnega centra SAZU, kjer se je z izseljenci začel ukvarjati profesionalno. Doktorat znanosti je dosegel s študijo o slovenski politični emigraciji v Argentini. Nato pa je začel preučevati Slovence v Afriki in na Bližnjem vzhodu.

Deset v Afriki je glasnejših ...

V nekem smislu je nadaljeval pot svojega očeta in mnogih drugih Primorcev: “Moj oče je bil kot Primorec mobiliziran v italijansko vojsko. V Libiji je dobil tifus, a ga je preživel. V Afriki je bilo kar nekaj Slovencev, če omenim samo vojake v britanski vojski in aleksandrinke.”

A pisal je tudi o izseljenskih skupnostih v Južni Afriki, Keniji, Izraelu in Jordaniji. Nekatere je tudi obiskal, jih opisal v knjigi in jim pomagal, da so ustanovili dve slovenski društvi: v Keniji in Južni Afriki. “Bo kdo rekel, da Slovencev v Afriki ni, saj jih je tako malo. A vendar je deset Slovencev v Afriki bolj vidnih kot sto v Nemčiji,” se posmeje Žigon.

Zvone Žigon (levo) je svoje knjige predstavil
tudi v Trstu na večeru, ki ga je vodil
tržaški urednik in zgodovinar Ivo Jevnikar
(foto: Tino Mamić)

Iz vroče Sahare se je odpravil tudi na skrajni sever poloble. Dva tedna je prebil z misijonarko sestro Dorico Sever med Eskimi (Inuiti) v Kanadi. Tudi zgodbo s severnega tečajnika, kjer morje že sredi oktobra dobi tri metre debelo ledeno obleko, je opisal v knjigi. O misijonarjih pa ni pisal z vidika sprememb, ki jih uvajajo med domačini, ampak obratno: kako izvorna kultura, v kateri delujejo, vpliva nanje in jih zaradi tega spremeni.

Kako do mladih

Glasbena pavza sredi smučišča v Pennsylvaniji,
Žigon v sredini nad zastavo

Zadnjih šest let je delal v diplomaciji. Zunanje ministrstvo ga je poslalo kot generalnega konzula v nekdanje “največje slovensko mesto na svetu”, Cleveland, saj je pred dobrim stoletjem tam živelo več Slovencev kot v Ljubljani. Še danes jih živi okoli 80.000, čeprav mnogi mladi ne znajo več dobro slovensko in se ne družijo med sabo. “Nekaj je bilo treba narediti, da bi pritegnili mlade, sicer izgubljamo prihodnost,” je povedal Žigon.

Spodbudil je ponovno ustanovitev smučarskega kluba. “Predstavljajte si dva avtobusa mladih smučarjev, ki opoldne v pancarjih sredi ameriškega smučišča plešejo polko. Bilo je enkratno. Pa tudi odmevno,” se nasmeje Žigon. Mlade in stare pa je povezal z novo spletno stranjo ClevelandSlovenian.com. Ustanovil je še neformalno Združenje slovenskih poslovnežev v Clevelandu, Center za slovenske študije na clevelandski državni univerzi. Posebej pa poudarja pomen novoustanovljenega lektorata slovenskega jezika na isti univerzi. Za enega največjih dosežkov svojega mandata ima pobudo in sodelovanje pri ustanovitvi slovenskega muzeja in arhiva. ”Sramotno se mi zdelo, da bi mesto s toliko slovenskimi organizacijami bilo brez muzeja in arhiva,” pojasnjuje postojnski diplomat.

Globalizacija prinaša veliko dobrega, je prepričan Žigon, ki vidi prihodnost druge in tretje generacije Izseljencev tudi v internetnih skupnostih. “Z očetom sva se s pomočjo spleta videla in slišala skoraj vsak dan. Velikokrat sem vedel več o življenju doma, kot če bi bil v Sloveniji, saj si doma ne vzameš toliko časa za pogovor,” pove.

Promocija turizma

V muzejih vidi prihodnost izseljenstva, saj ne gre samo za predstavitev zgodovine, ampak tudi za promocijo slovenskega turizma in sodobne kulture. Po drugi strani muzej v Clevelandu hrani tudi dela likovnikov Božidarja Jakca in Maksima Gasparija. “Skupnost brez kolektivnega zgodovinskega spomina ne more imeti prihodnosti,” meni.
“Ves mandat sem skušal povezovati različne skupine, tudi take, ki zaradi pradavnih zamer niso bile vajene sodelovanja. Naredili smo prvi turnir vseh slovenskih organizacij v bowlingu,” pravi Žigon. V Clevelandu, kjer sta dve aktivni slovenski župniji, sta z ženo, da ne bi bilo morebitnih zamer, pela eno nedeljo na enem, drugo pa na drugem koru.

Na vprašanje, ali si želi kaj kmalu spet odseliti, pa odkima in se posmeje: “Zelo uživam, ko diham slovenski zrak, poslušam slovenščino na ulici in v gledališču in v slovenščini pojem.”

TINO MAMIĆ

objavljeno v dnevniku Primorske novice 3.3.2012