Preskoči na glavno vsebino

Dr. Zvone Žigon po svetu ustanavlja muzeje

Publicist, novinar in nekdanji generalni konzul dr. Zvone Žigon, se je po letih diplomatske službe vrnil domov v Postojno. Za sabo je v Afriki, Avstraliji in Ameriki pustil celo vrsto novih ustanov in združenj; tudi arhiv in muzej. Prihodnost izseljencev druge in tretje generacije vidi v muzejih in na internetu.
Zvone Žigon (foto: Tino Mamić)
Diplomirani novinar Zvone Žigon, ki je doktoriral na temo izseljenstva, je od malega navdušen za potovanja. Leta 1967 v Postojni rojeni svetovni popotnik je o Slovencih po svetu napisal že štiri knjige. Lani poleti se je iz Avstralije, kjer je bil edini slovenski diplomat na veleposlaništvu v Canberri, vrnil domov. Vesel, ker se je vrnil k soprogi, pa tudi zaradi “rodne Postojne in pogleda na Nanos in Sv. Trojico”.
Dvojna identiteta
V Južno Ameriko se je zaljubil pri 23 letih. Kot študent se je z nahrbtnikom za pol leta odpravil čez ocean. Živo se spominja prizora iz bara v Buenos Airesu: “Sedel sem za mizo z mladimi Slovenci druge generacije. Pa mi pravijo, naj jim povem kako grdo besedo. Zakaj, jih vprašam? V slovenskih društvih in cerkvi se učimo brati, peti in lepo govoriti, kleti pa znamo samo po špansko, so mi odgovorili. To mi je dalo misliti. Ti ljudje živijo dvojno življenje. Med tednom so špansko govoreči Argentinci, zvečer in med vikendi pa Slovenci. Ta dvojna identiteta me je pritegnila, in odločil sem se, da se bom v to poglobil.” 
 Žigon (drugi z leve) s predstavniki nekoč
zelo, zdaj pa čedalje manj oddaljenih
slovenskih bratskih organizacij KSKJ
("Kranjska slovenska katoliška jednota")
in SNPJ ("Slovenska narodna
progresivna jednota")
Ta dvojnost pa sploh ni preprosta, ugotavlja: “Ko je kdo prišel v Slovenijo z mislijo, da bo končno svoj med svojimi, Slovenec med Slovenci, je bil razočaran. Slovenci so ga namreč imeli za Argentinca.”Kmalu po diplomi je postal mladi raziskovalec na Inštitutu Znanstveno-raziskovalnega centra SAZU, kjer se je z izseljenci začel ukvarjati profesionalno. Doktorat znanosti je dosegel s študijo o slovenski politični emigraciji v Argentini. Nato pa je začel preučevati Slovence v Afriki in na Bližnjem vzhodu.
Deset v Afriki je glasnejših ...
V nekem smislu je nadaljeval pot svojega očeta in mnogih drugih Primorcev: “Moj oče je bil kot Primorec mobiliziran v italijansko vojsko. V Libiji je dobil tifus, a ga je preživel. V Afriki je bilo kar nekaj Slovencev, če omenim samo vojake v britanski vojski in aleksandrinke.”
A pisal je tudi o izseljenskih skupnostih v Južni Afriki, Keniji, Izraelu in Jordaniji. Nekatere je tudi obiskal, jih opisal v knjigi in jim pomagal, da so ustanovili dve slovenski društvi: v Keniji in Južni Afriki. “Bo kdo rekel, da Slovencev v Afriki ni, saj jih je tako malo. A vendar je deset Slovencev v Afriki bolj vidnih kot sto v Nemčiji,” se posmeje Žigon.
Zvone Žigon (levo) je svoje knjige predstavil
tudi v Trstu na večeru, ki ga je vodil
tržaški urednik in zgodovinar Ivo Jevnikar
(foto: Tino Mamić)
Iz vroče Sahare se je odpravil tudi na skrajni sever poloble. Dva tedna je prebil z misijonarko sestro Dorico Sever med Eskimi (Inuiti) v Kanadi. Tudi zgodbo s severnega tečajnika, kjer morje že sredi oktobra dobi tri metre debelo ledeno obleko, je opisal v knjigi. O misijonarjih pa ni pisal z vidika sprememb, ki jih uvajajo med domačini, ampak obratno: kako izvorna kultura, v kateri delujejo, vpliva nanje in jih zaradi tega spremeni.
Kako do mladih
Glasbena pavza sredi smučišča v Pennsylvaniji,
Žigon v sredini nad zastavo
Zadnjih šest let je delal v diplomaciji. Zunanje ministrstvo ga je poslalo kot generalnega konzula v nekdanje “največje slovensko mesto na svetu”, Cleveland, saj je pred dobrim stoletjem tam živelo več Slovencev kot v Ljubljani. Še danes jih živi okoli 80.000, čeprav mnogi mladi ne znajo več dobro slovensko in se ne družijo med sabo. “Nekaj je bilo treba narediti, da bi pritegnili mlade, sicer izgubljamo prihodnost,” je povedal Žigon.
Spodbudil je ponovno ustanovitev smučarskega kluba. “Predstavljajte si dva avtobusa mladih smučarjev, ki opoldne v pancarjih sredi ameriškega smučišča plešejo polko. Bilo je enkratno. Pa tudi odmevno,” se nasmeje Žigon. Mlade in stare pa je povezal z novo spletno stranjo ClevelandSlovenian.com. Ustanovil je še neformalno Združenje slovenskih poslovnežev v Clevelandu, Center za slovenske študije na clevelandski državni univerzi. Posebej pa poudarja pomen novoustanovljenega lektorata slovenskega jezika na isti univerzi. Za enega največjih dosežkov svojega mandata ima pobudo in sodelovanje pri ustanovitvi slovenskega muzeja in arhiva. ”Sramotno se mi zdelo, da bi mesto s toliko slovenskimi organizacijami bilo brez muzeja in arhiva,” pojasnjuje postojnski diplomat.
Globalizacija prinaša veliko dobrega, je prepričan Žigon, ki vidi prihodnost druge in tretje generacije Izseljencev tudi v internetnih skupnostih. “Z očetom sva se s pomočjo spleta videla in slišala skoraj vsak dan. Velikokrat sem vedel več o življenju doma, kot če bi bil v Sloveniji, saj si doma ne vzameš toliko časa za pogovor,” pove.
Promocija turizma
V muzejih vidi prihodnost izseljenstva, saj ne gre samo za predstavitev zgodovine, ampak tudi za promocijo slovenskega turizma in sodobne kulture. Po drugi strani muzej v Clevelandu hrani tudi dela likovnikov Božidarja Jakca in Maksima Gasparija. “Skupnost brez kolektivnega zgodovinskega spomina ne more imeti prihodnosti,” meni.
“Ves mandat sem skušal povezovati različne skupine, tudi take, ki zaradi pradavnih zamer niso bile vajene sodelovanja. Naredili smo prvi turnir vseh slovenskih organizacij v bowlingu,” pravi Žigon. V Clevelandu, kjer sta dve aktivni slovenski župniji, sta z ženo, da ne bi bilo morebitnih zamer, pela eno nedeljo na enem, drugo pa na drugem koru.
Na vprašanje, ali si želi kaj kmalu spet odseliti, pa odkima in se posmeje: “Zelo uživam, ko diham slovenski zrak, poslušam slovenščino na ulici in v gledališču in v slovenščini pojem.”
TINO MAMIĆ
objavljeno v dnevniku Primorske novice 3.3.2012

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

VV FAKTOR (moja gostovanja)

Tu so oddaje VV Faktor na TV 3, v katerih sem gostoval in jih najdemo tudi na spletu. Oddaje do septembra ne bo.

Lahko se samo tolčemo po glavi. Če ne bi bil zunanji minister Erjavec, danes mejnega spora ne bi več bilo. Problemi slovenske politične elite in diplomacije so: hlapčevski kompleks, nesamozavest in nesposobnost. KLIK(VV Faktor 66, Arbitraža o meji s Hrvaško)

Za referendum je odgovorna vlada, ki ni v treh letih nič naredila. Če bi namesto Mira Cerarja imeli Franca Jožefa, bi proga bila že narejena. Južno železnico so od Dunaja do Trsta gradili od 1842 do 1857 (15 let). Z načrti vred so za 577 km potrebovali 20 let. Slovenija je v 20 letih naredila načrt proge, aktualna vlada pa v treh letih le zakon o gradnji. KLIK(VV Faktor 64, Referendum o drugem tiru )

Največji slikarski mojster svetovnega slovesa, ki ga imamo v Sloveniji, je Carpaccio. Sicer pa evropskih mojstrov nimamo. Le tu in tam kaj malega. Zdrava kmečka pamet zato vsakemu pove, da v neki hiši v Slovenskih Konjicah …

Ustavite cenzuro na RTVS!

RTVS je včeraj objavila dokumentarni film in ga nato uvrstila na splet. Nekaj ur je posnetek bil dostopen, čeprav so stalno menjevali njegov spletni naslov. Izgledalo je, da gre za tehnične težave, ne pa za oviranje dostopnosti. A še isti dan je prišlo do popolne cenzure. Posnetek je bil umaknjen s spleta. Dokumentarni film diplomiranega zgodovinarja in dolgoletnega novinarja dr. Valentina Areha je govoril o jugoslovanski armadi (JLA) in njeni vlogi v nekdanji Jugoslaviji. Bil je namreč dan suvernosti, ko smo praznovali umik te armade, ki je bila napadla samostojno Slovenijo. Zakaj? Bojda zgodovinski poudarki niso všeč urednikom, ki zahtevajo spremembe. zaradi jugonostalgije, ki jo lahko vsako leto maja opazimo na RTVS pa bi utegnilo biti v ozadju še kaj drugega. Mogoče je bil moteč posnetek, ko se je nekdanji predsednik Milan Kučan rokoval z Josipom Brozom?  V imenu ustavno zaščitene svobode govora zahtevamo, da se cenzura na RTVS konča. Odgovorni za to dejanje, ki je zelo podobno č…

Pet slovenskih držav

Zgodovino slovenskega naroda opisujejo ponavadi kot provincialno, Slovence pa kot hlapce in vedno zatirane. Številni učitelji zgodovine in slovenščine prepričujejo o nezgodovinskosti, majhnosti in hlapčevstvu slovenskega naroda, kar gre vedno na mlin tistim, ki to skušajo izkoristiti. Leta 1991 smo iz naroda postali nacija, radi poudarjajo nekateri, saj prej svoje države nismo imeli. Slovenska politična levica in skrajna desnica pa zametke državnosti iščeta v drugi svetovni vojni in narodnem odporu zoper okupatorja. Politična desna sredina jim oporeka, ker je bila v Sloveniji takrat tudi državljanska vojna. Vsak osnovnošolec pa bi moral vedeti, da je Republika Slovenija že peta (5.) slovenska država. Poglejmo si zgodovinska dejstva. Pozabljena prva slovenska država  Prva slovenska država je nastala okrog leta 630 na ozemlju sedanje avstrijske Koroške. Karantaniji so vladali slovenski knezi več kot stoletje, potem pa so okrog leta 745 zaradi avarske nevarnosti prosili za bavarsko zašči…