Trije slovenski predlogi za Unesco

Slovenija je pri vpisovanju svojih znamenitosti na seznam svetovne dediščine precej počasna. Vpis Škocjanskih jam izpred četrt stoletja je še vedno edini, če zanemarimo, da se je Slovenija pridružila Švici, ki je v sklop alpskih kolišč uvrstila tudi Ljubljansko barje. Možnih predlogov za nove vpise pa je še, posebej na Primorskem, kar nekaj. Trenutno pa na ministrstvu za izobraževanje, znanost kulturo in šport pripravljajo le tri projekte: Idrija, Dinarski kras in Plečnikova arhitektura.

Slovenija ima še vedno samo dva vpisa na seznamu svetovne dediščine Unesca: Škocjanske jame (1986) in prazgodovinsko kolišče Ljubljansko barje v okviru alpskih kolišč (2011).

Pred tremi desetletji, ko je nalogo, naj vsaka republika takratne Jugoslavije pripravi projekt za en vpis na seznam Unesca dal partijski vrh v Beogradu, so v Ljubljani razmišljali v treh smereh. Vsi trije predlogi so bili v celoti ali delno na Primorskem: Notranjski trikotnik (Planinsko polje-Cerkniško jezero-Postojnska jama), alpska reka Soča in Škocjanske jame. Odločili so se za slednje. Po uspešnem vpisu pa so se pariška vrata Unesca zaprla za četrt stoletja.

V tem času so se pogoji za vpis precej zaostrili. Deset kriterijev opredeljuje dediščino, ki mora imeti svetovni pomen, biti ohranjena v pristnem okolju in zaščitena. Lani je bilo zato kljub številnim kandidaturam novih vpisov 25, predlani 21, eno leto prej pa celo samo 11. Unesco je v zadnjih letih zelo naklonjen mednarodnim kandidaturam, kar pojasnjuje, zakaj tudi Slovenija skuša vse bolj kandidirati skupaj z drugimi državami.

Lani poleti je Slovenija dobila svoj drugi vpis, za katerega pa, roko na srce, ni bilo vloženega kaj dosti truda: vlogo je pripravila Švica in k sodelovanju povabila še šest drugih alpskih držav. V teh državah je namreč 111 prazgodovinskih kolišč, dve tudi v Sloveniji. Tako sta se na seznamu znašli dve skupini kolišč na Igu na ljubljanskem Barju.

Čakalnica

Hkrati imamo še štiri kraje na čakalnem ali preizkusnem seznamu (“tentative list” Unesca, ki je pogoj za nadaljni postopek vpisa. To so: Stara Fužina in Studor pri Bohinju (1994), matični kras (1994), bolnica Franja (2000) in Idrija na Merkurjevi poti (2007). Razen slednje so vsi projekti že bolj ali manj zamrli. Bolnica Franja pri kandidiranju ni bila uspešna, potem pa jo je doletela še povodenj, ki je izvirno bolnišnico skoraj povsem uničila. Ponovna kandidatura bi morala nastati povsem na novo. Matični kras je nadomestila mednarodna kandidatura Dinarski kras. O Fužinskih planinah pa tudi že dolgo ni kaj slišati, razen, da bi morali kandidaturo precej prilagoditi. Ideja pa je tudi, da bi jo “premestili” na razmeroma nov Unescov seznam nesnovne dediščine.

Praviloma bi morala država predlagateljica poskusni seznam osvežiti vsakih deset let, česar pa Slovenija ni storila že 18 let. Da je tudi ta seznam zelo pomemben, pa priča podatek, da je v “čakalnici” trenutno kar 1523 krajev. V slovenski okolici je že krajev na Unescovem seznamu ogromno, kaj šele kandidatur. Hrvaška ima na seznamu sedem krajev (in 16 v “čakalnici”),Madžarska osem (11), Bosna in Hercegovina dva (osem), Avstrija devet (10), Italija pa kar 47 (40). Ob slednji naj omenimo, da na dolgi čakalni listi nimajo niti ene kandidature, ki bi bila starejša od šestih let. Med slovenskimištirimi predlogi imata dva 18, eden pa 12 let. 

Trije predlogi in nekaj idej

Na direktorico vladnega Urada za Unesco Marjutko Hafner smo glede tega naslovili več vprašanj v zvezi s slovenskimi aktivnostmi, a smo dobili zelo skope odgovore. V pripravi sta mednarodni kandidaturi za Dinarski kras in idrijski rudnik živega srebra.

Za slednjo, ki je na glasovanjih že trikrat dobila premalo glasov, bo odločitev ponovno padla letos. Poleg tega pripravljajo tudi mednarodno kandidaturo za Plečnikova dela na Češkem in v Sloveniji, je zatrdila Hafnerjeva. Omenila je tudi, da so na zadnji plenarni seji Slovenske nacionalne komisije za Unesco (SNKU) sredi februarja “ustanovili odbor za dediščino, ki bo služil kot posvetovalno telo v okviru SNKU in prostor za posvete med upravljalci in strokovnjaki vseh področij dediščine: snovne kulturne in naravne dediščine, nesnovne dediščine ter dokumentarne dediščine”.

Ko smo brskali po delu arhiva Urada za Unesco, ki je objavljen tudi na internetu, nismo našli veliko gradiva o akcijah za nove vpise. Na enem sestanku so strokovnjaki le našteli potencialne kandidature: Žička kartuzija, mariborska trta, slovenski kozolec in rimski limes zid pri Hrušici. V Notranjskem regijskem parku pa so prepričani, da bi tudi Cerkniško jezero moralo priti na seznam.

KOMENTAR

Na ministrstvu za izobraževanje, znanost, kulturo in šport se z varstvom kulturne dediščine v okviru Unesca ukvarja Špela Spanžel. Ministrstvo se trenutno aktivno ukvarja s tremi nominacijami za omenjen seznam (dediščina živega srebra Idrija, Dinarski kras in Plečnik). Za več projektov v tem trenutku ni zagotovljenega ne dovolj osebja ne denarja, pojasnjuje Spanžlova.

Povedala je še, da je za nove vpise tako na Seznam svetovne kulturne in naravne dediščine kot tudi na Reprezentativni seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva vedno manj možnosti. Namreč, nove nominacije bi morale biti nekaj posebnega tudi glede na dosedanje vpise na obeh Unescovih seznamih. Za seznam svetovne dediščine morajo nedvomno izkazovati izjemno univerzalno vrednost kot poglavitni kriterij. Trenutno pa je vpisov iz Evrope in Severne Amerike na ta seznam že kar 452 ali skoraj polovica vseh (936).

Ocenjuje, da bi bilo za Slovenijo v tem trenutku smotrno pripravljati predloge za seznam nesnovne kulturne dediščine. Ta doslej nima še nobenega slovenskega vpisa. Še letos naj bi zato razglasili škofjeloški pasijon za nacionalno živo dediščino, kar je pogoj za kandidaturo na Unescov seznam. Obenem intenzivno poteka delo na nacionalnem registru žive dediščine, pojasnjuje Špela Spanžel, saj je tudi delovanje registra pogoj za vse nadaljnje korake v okviru Unesca.

Odbor za nov zagon

Novoustanovljeni odbor za dediščino vodi Magdalena Tovornik. Delovati sicer še ni začel, saj morajo najprej inštitucije vanj imenovati svoje člane, je povedala Tovornikova. “Slovenija je zelo skromna pri uvrščanju svoje naravne in kulturne dediščine na seznam Unesca,” je poudarila. Urad za Unesco sicer ni pristojen za vlaganje kandidatur. “Lahko pa spodbuja odgovorne lokalne in državne ustanove, da se tega lotijo in delo v krajšem času tudi pripravijo kot predlog,” pojasnjuje in dodaja: “Moja ocena je, da to delo v Sloveniji poteka prepočasi.”

Nov odbor vidi kot priložnost, da se nekaj premakne. Cilj je “viden napredek” že do prihodnjega leta, pravi Tovornikova.

objavljeno v dnevniku Primorske novice 10. marca 2012

Hrušica - rimski limes

Hrušica: fotka je najdena na spletu

Rimski alpski zid (limes) ali v latinščini Claustra Alpium Iuliarum bi lahko bil vpisan, ker je rimsko mejno obzidje že na seznamu. Hadrijanov zid v Veliki Britaniji in gornjegermanski limes v Nemčiji sta skupaj na seznamu, kar pomeni, da bi limes pri Hrušici lahko samo dodali. Problem lahko nastane, ker je naš limes starejši in ni del zunanjih meja kot Hadrijanov zid, ampak iz časa pozne antike. S Claustro se sicer intenzivno ukvarja Narodni muzej Slovenije, ki upravlja z arheološko dediščino v Hrušici pri Podkraju in namerava s pomočjo evropskega denarja že v kratkem urediti arheološki park Ad Pirum.

Kozolec

Rut: fotka je najdena na spletu

Slovenski kozolec, ki služi za sušenje in spravilo poljskih pridelkov ter orodij, je vezan na slovensko etnično ozemlje. Med štirimi najznačilnejšimi slovenskimi kraji s kozolci je tudi Rut v Baški grapi. Umetnostna zgodovinarka Maja Oven trdi, da bi kandidatura ustrezala zahtevam Unesca. Pojavlja se tudi ideja, da bi povezali kandidaturo z Bohinjskimi planinami, ki so že na poskusnem seznamu.

Sečoveljske soline

Sečoveljske soline v Piranskemu zalivu,
foto: Tino Mamić

Sečoveljske soline se po besedah vodje parka dr. Andreja Sovinca ponašajo kot edine na svetu v treh stvareh. Sol se prideluje po posebnem postopku (na petoli) oziroma na živi podlagi. V času solinarske sezone pobirajo sol vsak dan. Solinarske hiške so v notranjosti solin in niso lesene, ampak kamnite. Ministrstvu so nominacijo predlagali že večkrat, vendar se formalni postopki, ki so pogoj za kandidaturo, vlečejo že leta.

Lipica

Lipica, foto: Tino Mamić

Da bi kobilarno in lipicance vpisali na seznam, je bila ideja, ki so jo dali levosredinski politiki (Majda Širca) v času, ko je bila vlada desnosredinska (Janez Janša). Zatem je ideja, ki ni imela realnih možnosti za izvedbo, zamrla.

Južna železnica, kraški odsek,
foto: Tino Mamić

Južna železnica

Gre za tako imenovani kraški del proge, ki je poleg Semmeringa najzahtevnejši del železniške povezave Dunaj-Trst. Semmering je že na seznamu, vendar gre za gorsko železnico, ki je v tehnološkem smislu pionirska. Kraški del, ki se začne na ljubljanskem Barju, je sicer slikovit, a ni tako izjemen v pogledu na svetovno tehnološko dediščino. Največja ovira je ogroženost in uničevanje železniške dediščine. Borovniški viadukt kot nekdanji največji kamniti most v Evropi je bil uničen med drugo svetovno vojno in po vojni porušen. Mnoge druge ostanke proge, ki je bila odprta leta 1857, pa uničujejo še vse do danes. Glej: most  vodni stolp

Trenta, dolina ob izviru Soče,
kamnita pot iz 1. svetovne
vojne, pogled s Kriških podov,
foto: Tino Mamić

Soča

Sočo kot alpsko reko so kot kandidatko za vpis omenjali že pred tremi desetletji. Danes je za kaj podobnega malo možnosti. Druga možnost bi bila Soška fronta na ozemlju treh držav. Problem je, ker vojnih spomenikov in prizorišč praviloma ne vpisujejo več na Unescov seznam. Bohinjska železnica ob Soči pa ima še manj možnosti kot Južna železnica. Solkanski most z največjim kamnitim železniškim mostom na svetu bi bil pomemben člen, vendar je treba upoštevati, da ni več v izvirni obliki, saj je bil med prvo svetovno vojno porušen in nato ponovno zgrajen.

Vhod v Postojnsko jamo,
foto: Tino Mamić

Postojnska jama

Kandidatura Postojnske jame pred tremi desetletji je padla v vodo zaradi bližnjih vojaških objektov, pa tudi bolj primerne kandidatke na Krasu. Ovira je tudi bližnja infrastruktura. Znan je primer kamnitega gozda na Kitajskem (Junan), kjer so zaradi vpisa na Unescov seznam porušili hotel, ceste in naselje. Sicer pa jama, kapniki in podzemna železnica niso edini na svetu. V prihodnosti so zato možnosti minimalne, pred tremi desetletji pa jih je bilo precej več.

Idrija

Idrijski rudnik živega srebra, ki mu je Unescova komisija že priznala univerzalno vrednost, je v tem trenutku najbližji vpisu, saj bo o tem padla odločitev že junija na naslednjem izboru. To bo že tretje odločanje, ki bo hkrati tudi zadnje. Idrijski rudnik kandidira skupaj s španskim rudnikom Almaden.

Dinarski kras

Mednarodno kandidaturo šestih držav za zaščito Dinarskega krasa vodijo v Parku Škocjanske jame. Na ta način bi zaščitili celoten matični kras, kar je že desetletja stara ideja. Glej: ves kras pod Unesco