Preskoči na glavno vsebino

Trije slovenski predlogi za Unesco

Slovenija je pri vpisovanju svojih znamenitosti na seznam svetovne dediščine precej počasna. Vpis Škocjanskih jam izpred četrt stoletja je še vedno edini, če zanemarimo, da se je Slovenija pridružila Švici, ki je v sklop alpskih kolišč uvrstila tudi Ljubljansko barje. Možnih predlogov za nove vpise pa je še, posebej na Primorskem, kar nekaj. Trenutno pa na ministrstvu za izobraževanje, znanost kulturo in šport pripravljajo le tri projekte: Idrija, Dinarski kras in Plečnikova arhitektura.
Slovenija ima še vedno samo dva vpisa na seznamu svetovne dediščine Unesca: Škocjanske jame (1986) in prazgodovinsko kolišče Ljubljansko barje v okviru alpskih kolišč (2011).
Pred tremi desetletji, ko je nalogo, naj vsaka republika takratne Jugoslavije pripravi projekt za en vpis na seznam Unesca dal partijski vrh v Beogradu, so v Ljubljani razmišljali v treh smereh. Vsi trije predlogi so bili v celoti ali delno na Primorskem: Notranjski trikotnik (Planinsko polje-Cerkniško jezero-Postojnska jama), alpska reka Soča in Škocjanske jame. Odločili so se za slednje. Po uspešnem vpisu pa so se pariška vrata Unesca zaprla za četrt stoletja.
V tem času so se pogoji za vpis precej zaostrili. Deset kriterijev opredeljuje dediščino, ki mora imeti svetovni pomen, biti ohranjena v pristnem okolju in zaščitena. Lani je bilo zato kljub številnim kandidaturam novih vpisov 25, predlani 21, eno leto prej pa celo samo 11. Unesco je v zadnjih letih zelo naklonjen mednarodnim kandidaturam, kar pojasnjuje, zakaj tudi Slovenija skuša vse bolj kandidirati skupaj z drugimi državami.
Lani poleti je Slovenija dobila svoj drugi vpis, za katerega pa, roko na srce, ni bilo vloženega kaj dosti truda: vlogo je pripravila Švica in k sodelovanju povabila še šest drugih alpskih držav. V teh državah je namreč 111 prazgodovinskih kolišč, dve tudi v Sloveniji. Tako sta se na seznamu znašli dve skupini kolišč na Igu na ljubljanskem Barju.
Čakalnica
Hkrati imamo še štiri kraje na čakalnem ali preizkusnem seznamu (“tentative list” Unesca, ki je pogoj za nadaljni postopek vpisa. To so: Stara Fužina in Studor pri Bohinju (1994), matični kras (1994), bolnica Franja (2000) in Idrija na Merkurjevi poti (2007). Razen slednje so vsi projekti že bolj ali manj zamrli. Bolnica Franja pri kandidiranju ni bila uspešna, potem pa jo je doletela še povodenj, ki je izvirno bolnišnico skoraj povsem uničila. Ponovna kandidatura bi morala nastati povsem na novo. Matični kras je nadomestila mednarodna kandidatura Dinarski kras. O Fužinskih planinah pa tudi že dolgo ni kaj slišati, razen, da bi morali kandidaturo precej prilagoditi. Ideja pa je tudi, da bi jo “premestili” na razmeroma nov Unescov seznam nesnovne dediščine.
Praviloma bi morala država predlagateljica poskusni seznam osvežiti vsakih deset let, česar pa Slovenija ni storila že 18 let. Da je tudi ta seznam zelo pomemben, pa priča podatek, da je v “čakalnici” trenutno kar 1523 krajev. V slovenski okolici je že krajev na Unescovem seznamu ogromno, kaj šele kandidatur. Hrvaška ima na seznamu sedem krajev (in 16 v “čakalnici”),Madžarska osem (11), Bosna in Hercegovina dva (osem), Avstrija devet (10), Italija pa kar 47 (40). Ob slednji naj omenimo, da na dolgi čakalni listi nimajo niti ene kandidature, ki bi bila starejša od šestih let. Med slovenskimištirimi predlogi imata dva 18, eden pa 12 let. 

Trije predlogi in nekaj idej
Na direktorico vladnega Urada za Unesco Marjutko Hafner smo glede tega naslovili več vprašanj v zvezi s slovenskimi aktivnostmi, a smo dobili zelo skope odgovore. V pripravi sta mednarodni kandidaturi za Dinarski kras in idrijski rudnik živega srebra.
Za slednjo, ki je na glasovanjih že trikrat dobila premalo glasov, bo odločitev ponovno padla letos. Poleg tega pripravljajo tudi mednarodno kandidaturo za Plečnikova dela na Češkem in v Sloveniji, je zatrdila Hafnerjeva. Omenila je tudi, da so na zadnji plenarni seji Slovenske nacionalne komisije za Unesco (SNKU) sredi februarja “ustanovili odbor za dediščino, ki bo služil kot posvetovalno telo v okviru SNKU in prostor za posvete med upravljalci in strokovnjaki vseh področij dediščine: snovne kulturne in naravne dediščine, nesnovne dediščine ter dokumentarne dediščine”.
Ko smo brskali po delu arhiva Urada za Unesco, ki je objavljen tudi na internetu, nismo našli veliko gradiva o akcijah za nove vpise. Na enem sestanku so strokovnjaki le našteli potencialne kandidature: Žička kartuzija, mariborska trta, slovenski kozolec in rimski limes zid pri Hrušici. V Notranjskem regijskem parku pa so prepričani, da bi tudi Cerkniško jezero moralo priti na seznam.
KOMENTAR
Na ministrstvu za izobraževanje, znanost, kulturo in šport se z varstvom kulturne dediščine v okviru Unesca ukvarja Špela Spanžel. Ministrstvo se trenutno aktivno ukvarja s tremi nominacijami za omenjen seznam (dediščina živega srebra Idrija, Dinarski kras in Plečnik). Za več projektov v tem trenutku ni zagotovljenega ne dovolj osebja ne denarja, pojasnjuje Spanžlova.
Povedala je še, da je za nove vpise tako na Seznam svetovne kulturne in naravne dediščine kot tudi na Reprezentativni seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva vedno manj možnosti. Namreč, nove nominacije bi morale biti nekaj posebnega tudi glede na dosedanje vpise na obeh Unescovih seznamih. Za seznam svetovne dediščine morajo nedvomno izkazovati izjemno univerzalno vrednost kot poglavitni kriterij. Trenutno pa je vpisov iz Evrope in Severne Amerike na ta seznam že kar 452 ali skoraj polovica vseh (936).
Ocenjuje, da bi bilo za Slovenijo v tem trenutku smotrno pripravljati predloge za seznam nesnovne kulturne dediščine. Ta doslej nima še nobenega slovenskega vpisa. Še letos naj bi zato razglasili škofjeloški pasijon za nacionalno živo dediščino, kar je pogoj za kandidaturo na Unescov seznam. Obenem intenzivno poteka delo na nacionalnem registru žive dediščine, pojasnjuje Špela Spanžel, saj je tudi delovanje registra pogoj za vse nadaljnje korake v okviru Unesca.
Odbor za nov zagon
Novoustanovljeni odbor za dediščino vodi Magdalena Tovornik. Delovati sicer še ni začel, saj morajo najprej inštitucije vanj imenovati svoje člane, je povedala Tovornikova. “Slovenija je zelo skromna pri uvrščanju svoje naravne in kulturne dediščine na seznam Unesca,” je poudarila. Urad za Unesco sicer ni pristojen za vlaganje kandidatur. “Lahko pa spodbuja odgovorne lokalne in državne ustanove, da se tega lotijo in delo v krajšem času tudi pripravijo kot predlog,” pojasnjuje in dodaja: “Moja ocena je, da to delo v Sloveniji poteka prepočasi.”
Nov odbor vidi kot priložnost, da se nekaj premakne. Cilj je “viden napredek” že do prihodnjega leta, pravi Tovornikova.
objavljeno v dnevniku Primorske novice 10. marca 2012
Hrušica - rimski limes
Hrušica: fotka je najdena na spletu
Rimski alpski zid (limes) ali v latinščini Claustra Alpium Iuliarum bi lahko bil vpisan, ker je rimsko mejno obzidje že na seznamu. Hadrijanov zid v Veliki Britaniji in gornjegermanski limes v Nemčiji sta skupaj na seznamu, kar pomeni, da bi limes pri Hrušici lahko samo dodali. Problem lahko nastane, ker je naš limes starejši in ni del zunanjih meja kot Hadrijanov zid, ampak iz časa pozne antike. S Claustro se sicer intenzivno ukvarja Narodni muzej Slovenije, ki upravlja z arheološko dediščino v Hrušici pri Podkraju in namerava s pomočjo evropskega denarja že v kratkem urediti arheološki park Ad Pirum.
Kozolec
Rut: fotka je najdena na spletu
Slovenski kozolec, ki služi za sušenje in spravilo poljskih pridelkov ter orodij, je vezan na slovensko etnično ozemlje. Med štirimi najznačilnejšimi slovenskimi kraji s kozolci je tudi Rut v Baški grapi. Umetnostna zgodovinarka Maja Oven trdi, da bi kandidatura ustrezala zahtevam Unesca. Pojavlja se tudi ideja, da bi povezali kandidaturo z Bohinjskimi planinami, ki so že na poskusnem seznamu.
Sečoveljske soline
Sečoveljske soline v Piranskemu zalivu,
foto: Tino Mamić
Sečoveljske soline se po besedah vodje parka dr. Andreja Sovinca ponašajo kot edine na svetu v treh stvareh. Sol se prideluje po posebnem postopku (na petoli) oziroma na živi podlagi. V času solinarske sezone pobirajo sol vsak dan. Solinarske hiške so v notranjosti solin in niso lesene, ampak kamnite. Ministrstvu so nominacijo predlagali že večkrat, vendar se formalni postopki, ki so pogoj za kandidaturo, vlečejo že leta.
Lipica
Lipica, foto: Tino Mamić
Da bi kobilarno in lipicance vpisali na seznam, je bila ideja, ki so jo dali levosredinski politiki (Majda Širca) v času, ko je bila vlada desnosredinska (Janez Janša). Zatem je ideja, ki ni imela realnih možnosti za izvedbo, zamrla.
Južna železnica, kraški odsek,
foto: Tino Mamić
Južna železnica
Gre za tako imenovani kraški del proge, ki je poleg Semmeringa najzahtevnejši del železniške povezave Dunaj-Trst. Semmering je že na seznamu, vendar gre za gorsko železnico, ki je v tehnološkem smislu pionirska. Kraški del, ki se začne na ljubljanskem Barju, je sicer slikovit, a ni tako izjemen v pogledu na svetovno tehnološko dediščino. Največja ovira je ogroženost in uničevanje železniške dediščine. Borovniški viadukt kot nekdanji največji kamniti most v Evropi je bil uničen med drugo svetovno vojno in po vojni porušen. Mnoge druge ostanke proge, ki je bila odprta leta 1857, pa uničujejo še vse do danes. Glej: most  vodni stolp
Trenta, dolina ob izviru Soče,
kamnita pot iz 1. svetovne
vojne, pogled s Kriških podov,
foto: Tino Mamić
Soča
Sočo kot alpsko reko so kot kandidatko za vpis omenjali že pred tremi desetletji. Danes je za kaj podobnega malo možnosti. Druga možnost bi bila Soška fronta na ozemlju treh držav. Problem je, ker vojnih spomenikov in prizorišč praviloma ne vpisujejo več na Unescov seznam. Bohinjska železnica ob Soči pa ima še manj možnosti kot Južna železnica. Solkanski most z največjim kamnitim železniškim mostom na svetu bi bil pomemben člen, vendar je treba upoštevati, da ni več v izvirni obliki, saj je bil med prvo svetovno vojno porušen in nato ponovno zgrajen.

Vhod v Postojnsko jamo,
foto: Tino Mamić

Postojnska jama
Kandidatura Postojnske jame pred tremi desetletji je padla v vodo zaradi bližnjih vojaških objektov, pa tudi bolj primerne kandidatke na Krasu. Ovira je tudi bližnja infrastruktura. Znan je primer kamnitega gozda na Kitajskem (Junan), kjer so zaradi vpisa na Unescov seznam porušili hotel, ceste in naselje. Sicer pa jama, kapniki in podzemna železnica niso edini na svetu. V prihodnosti so zato možnosti minimalne, pred tremi desetletji pa jih je bilo precej več.
Idrija
Idrijski rudnik živega srebra, ki mu je Unescova komisija že priznala univerzalno vrednost, je v tem trenutku najbližji vpisu, saj bo o tem padla odločitev že junija na naslednjem izboru. To bo že tretje odločanje, ki bo hkrati tudi zadnje. Idrijski rudnik kandidira skupaj s španskim rudnikom Almaden.
Dinarski kras
Mednarodno kandidaturo šestih držav za zaščito Dinarskega krasa vodijo v Parku Škocjanske jame. Na ta način bi zaščitili celoten matični kras, kar je že desetletja stara ideja. Glej: ves kras pod Unesco

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

VV FAKTOR (moja gostovanja)

Tu so oddaje VV Faktor na TV 3, v katerih sem gostoval in jih najdemo tudi na spletu. Oddaje do septembra ne bo.

Lahko se samo tolčemo po glavi. Če ne bi bil zunanji minister Erjavec, danes mejnega spora ne bi več bilo. Problemi slovenske politične elite in diplomacije so: hlapčevski kompleks, nesamozavest in nesposobnost. KLIK(VV Faktor 66, Arbitraža o meji s Hrvaško)

Za referendum je odgovorna vlada, ki ni v treh letih nič naredila. Če bi namesto Mira Cerarja imeli Franca Jožefa, bi proga bila že narejena. Južno železnico so od Dunaja do Trsta gradili od 1842 do 1857 (15 let). Z načrti vred so za 577 km potrebovali 20 let. Slovenija je v 20 letih naredila načrt proge, aktualna vlada pa v treh letih le zakon o gradnji. KLIK(VV Faktor 64, Referendum o drugem tiru )

Največji slikarski mojster svetovnega slovesa, ki ga imamo v Sloveniji, je Carpaccio. Sicer pa evropskih mojstrov nimamo. Le tu in tam kaj malega. Zdrava kmečka pamet zato vsakemu pove, da v neki hiši v Slovenskih Konjicah …

Ustavite cenzuro na RTVS!

RTVS je včeraj objavila dokumentarni film in ga nato uvrstila na splet. Nekaj ur je posnetek bil dostopen, čeprav so stalno menjevali njegov spletni naslov. Izgledalo je, da gre za tehnične težave, ne pa za oviranje dostopnosti. A še isti dan je prišlo do popolne cenzure. Posnetek je bil umaknjen s spleta. Dokumentarni film diplomiranega zgodovinarja in dolgoletnega novinarja dr. Valentina Areha je govoril o jugoslovanski armadi (JLA) in njeni vlogi v nekdanji Jugoslaviji. Bil je namreč dan suvernosti, ko smo praznovali umik te armade, ki je bila napadla samostojno Slovenijo. Zakaj? Bojda zgodovinski poudarki niso všeč urednikom, ki zahtevajo spremembe. zaradi jugonostalgije, ki jo lahko vsako leto maja opazimo na RTVS pa bi utegnilo biti v ozadju še kaj drugega. Mogoče je bil moteč posnetek, ko se je nekdanji predsednik Milan Kučan rokoval z Josipom Brozom?  V imenu ustavno zaščitene svobode govora zahtevamo, da se cenzura na RTVS konča. Odgovorni za to dejanje, ki je zelo podobno č…

Pet slovenskih držav

Zgodovino slovenskega naroda opisujejo ponavadi kot provincialno, Slovence pa kot hlapce in vedno zatirane. Številni učitelji zgodovine in slovenščine prepričujejo o nezgodovinskosti, majhnosti in hlapčevstvu slovenskega naroda, kar gre vedno na mlin tistim, ki to skušajo izkoristiti. Leta 1991 smo iz naroda postali nacija, radi poudarjajo nekateri, saj prej svoje države nismo imeli. Slovenska politična levica in skrajna desnica pa zametke državnosti iščeta v drugi svetovni vojni in narodnem odporu zoper okupatorja. Politična desna sredina jim oporeka, ker je bila v Sloveniji takrat tudi državljanska vojna. Vsak osnovnošolec pa bi moral vedeti, da je Republika Slovenija že peta (5.) slovenska država. Poglejmo si zgodovinska dejstva. Pozabljena prva slovenska država  Prva slovenska država je nastala okrog leta 630 na ozemlju sedanje avstrijske Koroške. Karantaniji so vladali slovenski knezi več kot stoletje, potem pa so okrog leta 745 zaradi avarske nevarnosti prosili za bavarsko zašči…