Slovenija
je pri vpisovanju svojih znamenitosti na seznam svetovne dediščine precej
počasna. Vpis Škocjanskih jam izpred četrt stoletja je še vedno edini, če
zanemarimo, da se je Slovenija pridružila Švici, ki je v sklop alpskih kolišč
uvrstila tudi Ljubljansko barje. Možnih predlogov za nove vpise pa je še,
posebej na Primorskem, kar nekaj. Trenutno pa na ministrstvu za izobraževanje,
znanost kulturo in šport pripravljajo le tri projekte: Idrija, Dinarski kras in
Plečnikova arhitektura.
Slovenija ima še vedno samo dva vpisa na seznamu svetovne dediščine Unesca:
Škocjanske jame (1986) in prazgodovinsko kolišče Ljubljansko barje v okviru
alpskih kolišč (2011).
Pred
tremi desetletji, ko je nalogo, naj vsaka republika takratne Jugoslavije
pripravi projekt za en vpis na seznam Unesca dal partijski vrh v Beogradu, so v
Ljubljani razmišljali v treh smereh. Vsi trije predlogi so bili v celoti ali
delno na Primorskem: Notranjski trikotnik (Planinsko polje-Cerkniško
jezero-Postojnska jama), alpska reka Soča in Škocjanske jame. Odločili so se za
slednje. Po uspešnem vpisu pa so se pariška vrata Unesca zaprla za četrt
stoletja.
V
tem času so se pogoji za vpis precej zaostrili. Deset kriterijev opredeljuje
dediščino, ki mora imeti svetovni pomen, biti ohranjena v pristnem okolju in
zaščitena. Lani je bilo zato kljub številnim kandidaturam novih vpisov 25,
predlani 21, eno leto prej pa celo samo 11. Unesco je v zadnjih letih zelo
naklonjen mednarodnim kandidaturam, kar pojasnjuje, zakaj tudi Slovenija skuša
vse bolj kandidirati skupaj z drugimi državami.
Lani
poleti je Slovenija dobila svoj drugi vpis, za katerega pa, roko na srce, ni
bilo vloženega kaj dosti truda: vlogo je pripravila Švica in k sodelovanju
povabila še šest drugih alpskih držav. V teh državah je namreč 111
prazgodovinskih kolišč, dve tudi v Sloveniji. Tako sta se na seznamu znašli dve
skupini kolišč na Igu na ljubljanskem Barju.
Čakalnica
Hkrati
imamo še štiri kraje na čakalnem ali preizkusnem seznamu (“tentative list”
Unesca, ki je pogoj za nadaljni postopek vpisa. To so: Stara Fužina in Studor
pri Bohinju (1994), matični kras (1994), bolnica Franja (2000) in Idrija na
Merkurjevi poti (2007). Razen slednje so vsi projekti že bolj ali manj zamrli.
Bolnica Franja pri kandidiranju ni bila uspešna, potem pa jo je doletela še
povodenj, ki je izvirno bolnišnico skoraj povsem uničila. Ponovna kandidatura
bi morala nastati povsem na novo. Matični kras je nadomestila mednarodna
kandidatura Dinarski kras. O Fužinskih planinah pa tudi že dolgo ni kaj
slišati, razen, da bi morali kandidaturo precej prilagoditi. Ideja pa je tudi,
da bi jo “premestili” na razmeroma nov Unescov seznam nesnovne dediščine.
Praviloma
bi morala država predlagateljica poskusni seznam osvežiti vsakih deset let,
česar pa Slovenija ni storila že 18 let. Da je tudi ta seznam zelo pomemben, pa
priča podatek, da je v “čakalnici” trenutno kar 1523 krajev. V slovenski okolici je že krajev na Unescovem seznamu ogromno, kaj šele kandidatur. Hrvaška ima na seznamu sedem krajev (in 16 v “čakalnici”),Madžarska osem (11), Bosna in Hercegovina dva (osem), Avstrija devet (10), Italija pa kar 47 (40). Ob slednji naj omenimo, da na dolgi čakalni listi nimajo niti ene kandidature, ki bi bila starejša od šestih let. Med slovenskimištirimi predlogi imata dva 18, eden pa 12 let.
Trije
predlogi in nekaj idej
Na
direktorico vladnega Urada za Unesco Marjutko Hafner smo glede tega naslovili
več vprašanj v zvezi s slovenskimi aktivnostmi, a smo dobili zelo skope
odgovore. V pripravi sta mednarodni kandidaturi za Dinarski kras in idrijski
rudnik živega srebra.
Za
slednjo, ki je na glasovanjih že trikrat dobila premalo glasov, bo odločitev
ponovno padla letos. Poleg tega pripravljajo tudi mednarodno kandidaturo za
Plečnikova dela na Češkem in v Sloveniji, je zatrdila Hafnerjeva. Omenila je
tudi, da so na zadnji plenarni seji Slovenske nacionalne komisije za Unesco
(SNKU) sredi februarja “ustanovili odbor za dediščino, ki bo služil kot
posvetovalno telo v okviru SNKU in prostor za posvete med upravljalci in strokovnjaki
vseh področij dediščine: snovne kulturne in naravne dediščine, nesnovne
dediščine ter dokumentarne dediščine”.
Ko
smo brskali po delu arhiva Urada za Unesco, ki je objavljen tudi na internetu,
nismo našli veliko gradiva o akcijah za nove vpise. Na enem sestanku so
strokovnjaki le našteli potencialne kandidature: Žička kartuzija, mariborska
trta, slovenski kozolec in rimski limes zid pri Hrušici. V Notranjskem
regijskem parku pa so prepričani, da bi tudi Cerkniško jezero moralo priti na
seznam.
KOMENTAR |
Na
ministrstvu za izobraževanje, znanost, kulturo in šport se z varstvom kulturne
dediščine v okviru Unesca ukvarja Špela Spanžel. Ministrstvo
se trenutno aktivno ukvarja s tremi nominacijami za omenjen seznam (dediščina
živega srebra Idrija, Dinarski kras in Plečnik). Za več projektov v tem
trenutku ni zagotovljenega ne dovolj osebja ne denarja, pojasnjuje Spanžlova.
Povedala
je še, da je za nove vpise tako na Seznam svetovne kulturne in naravne
dediščine kot tudi na Reprezentativni seznam nesnovne kulturne dediščine
človeštva vedno manj možnosti. Namreč, nove nominacije bi morale biti nekaj
posebnega tudi glede na dosedanje vpise na obeh Unescovih seznamih. Za seznam
svetovne dediščine morajo nedvomno izkazovati izjemno univerzalno vrednost kot
poglavitni kriterij. Trenutno pa je vpisov iz Evrope in Severne Amerike na ta
seznam že kar 452 ali skoraj polovica vseh (936).
Ocenjuje,
da bi bilo za Slovenijo v tem trenutku smotrno pripravljati predloge za seznam
nesnovne kulturne dediščine. Ta doslej nima še nobenega slovenskega vpisa. Še
letos naj bi zato razglasili škofjeloški pasijon za nacionalno živo dediščino,
kar je pogoj za kandidaturo na Unescov seznam. Obenem intenzivno poteka delo na
nacionalnem registru žive dediščine, pojasnjuje Špela Spanžel, saj je tudi
delovanje registra pogoj za vse nadaljnje korake v okviru Unesca.
Odbor
za nov zagon
Novoustanovljeni
odbor za dediščino vodi Magdalena Tovornik. Delovati sicer še ni začel, saj
morajo najprej inštitucije vanj imenovati svoje člane, je povedala Tovornikova.
“Slovenija je zelo skromna pri uvrščanju svoje naravne in kulturne dediščine na
seznam Unesca,” je poudarila. Urad za Unesco sicer ni pristojen za vlaganje
kandidatur. “Lahko pa spodbuja odgovorne lokalne in državne ustanove, da se
tega lotijo in delo v krajšem času tudi pripravijo kot predlog,” pojasnjuje in
dodaja: “Moja ocena je, da to delo v Sloveniji poteka prepočasi.”
Nov
odbor vidi kot priložnost, da se nekaj premakne. Cilj je “viden napredek” že do
prihodnjega leta, pravi Tovornikova.
objavljeno v dnevniku Primorske novice 10. marca 2012
Hrušica
- rimski limes
Hrušica: fotka je najdena na spletu |
Rimski
alpski zid (limes) ali v latinščini Claustra Alpium Iuliarum bi lahko bil
vpisan, ker je rimsko mejno obzidje že na seznamu. Hadrijanov zid v Veliki
Britaniji in gornjegermanski limes v Nemčiji sta skupaj na seznamu, kar pomeni,
da bi limes pri Hrušici lahko samo dodali. Problem lahko nastane, ker je naš
limes starejši in ni del zunanjih meja kot Hadrijanov zid, ampak iz časa pozne
antike. S Claustro se sicer intenzivno ukvarja Narodni muzej Slovenije, ki
upravlja z arheološko dediščino v Hrušici pri Podkraju in namerava s pomočjo
evropskega denarja že v kratkem urediti arheološki park Ad Pirum.
Kozolec
Rut: fotka je najdena na spletu |
Slovenski
kozolec, ki služi za sušenje in spravilo poljskih pridelkov ter orodij, je
vezan na slovensko etnično ozemlje. Med štirimi najznačilnejšimi slovenskimi
kraji s kozolci je tudi Rut v Baški grapi. Umetnostna zgodovinarka Maja Oven
trdi, da bi kandidatura ustrezala zahtevam Unesca. Pojavlja se tudi ideja, da
bi povezali kandidaturo z Bohinjskimi planinami, ki so že na poskusnem seznamu.
Sečoveljske
soline
Sečoveljske soline v Piranskemu zalivu, foto: Tino Mamić |
Sečoveljske
soline se po besedah vodje parka dr. Andreja Sovinca ponašajo kot edine na
svetu v treh stvareh. Sol se prideluje po posebnem postopku (na petoli) oziroma
na živi podlagi. V času solinarske sezone pobirajo sol vsak dan. Solinarske
hiške so v notranjosti solin in niso lesene, ampak kamnite. Ministrstvu so
nominacijo predlagali že večkrat, vendar se formalni postopki, ki so pogoj za
kandidaturo, vlečejo že leta.
Lipica
Lipica, foto: Tino Mamić |
Da
bi kobilarno in lipicance vpisali na seznam, je bila ideja, ki so jo dali
levosredinski politiki (Majda Širca) v času, ko je bila vlada desnosredinska
(Janez Janša). Zatem je ideja, ki ni imela realnih možnosti za izvedbo, zamrla.
Južna železnica, kraški odsek, foto: Tino Mamić |
Južna
železnica
Gre
za tako imenovani kraški del proge, ki je poleg Semmeringa najzahtevnejši del
železniške povezave Dunaj-Trst. Semmering je že na seznamu, vendar gre za
gorsko železnico, ki je v tehnološkem smislu pionirska. Kraški del, ki se začne
na ljubljanskem Barju, je sicer slikovit, a ni tako izjemen v pogledu na
svetovno tehnološko dediščino. Največja ovira je ogroženost in uničevanje
železniške dediščine. Borovniški viadukt kot nekdanji največji kamniti most v
Evropi je bil uničen med drugo svetovno vojno in po vojni porušen. Mnoge druge
ostanke proge, ki je bila odprta leta 1857, pa uničujejo še vse do danes. Glej: most vodni stolp
Trenta, dolina ob izviru Soče, kamnita pot iz 1. svetovne vojne, pogled s Kriških podov, foto: Tino Mamić |
Sočo
kot alpsko reko so kot kandidatko za vpis omenjali že pred tremi desetletji.
Danes je za kaj podobnega malo možnosti. Druga možnost bi bila Soška fronta na
ozemlju treh držav. Problem je, ker vojnih spomenikov in prizorišč praviloma ne
vpisujejo več na Unescov seznam. Bohinjska
železnica ob Soči pa ima še manj možnosti kot Južna železnica. Solkanski most z
največjim kamnitim železniškim mostom na svetu bi bil pomemben člen, vendar je
treba upoštevati, da ni več v izvirni obliki, saj je bil med prvo svetovno
vojno porušen in nato ponovno zgrajen.
Vhod v Postojnsko jamo, foto: Tino Mamić |
Postojnska
jama
Kandidatura
Postojnske jame pred tremi desetletji je padla v vodo zaradi bližnjih vojaških
objektov, pa tudi bolj primerne kandidatke na Krasu. Ovira je tudi bližnja
infrastruktura. Znan je primer kamnitega gozda na Kitajskem (Junan), kjer so
zaradi vpisa na Unescov seznam porušili hotel, ceste in naselje. Sicer pa jama,
kapniki in podzemna železnica niso edini na svetu. V prihodnosti so zato
možnosti minimalne, pred tremi desetletji pa jih je bilo precej več.
Idrija
Idrijski
rudnik živega srebra, ki mu je Unescova komisija že priznala univerzalno
vrednost, je v tem trenutku najbližji vpisu, saj bo o tem padla odločitev že
junija na naslednjem izboru. To bo že tretje odločanje, ki bo hkrati tudi
zadnje. Idrijski rudnik kandidira skupaj s španskim rudnikom Almaden.
Dinarski
kras
Mednarodno
kandidaturo šestih držav za zaščito Dinarskega krasa vodijo v Parku Škocjanske
jame. Na ta način bi zaščitili celoten matični kras, kar je že desetletja stara
ideja. Glej: ves kras pod Unesco
Komentarji
Objavite komentar
Sprejeti bodo samo komentarji brez žalitev in s pravim podpisom (ime, priimek in kraj)