Samocenzura

V Sloveniji, kjer je svobodo izražanja  ščiti ustava, novinarji  vsak dan doživljajo pritiske, da pišejo tako, kot je po volji šefom. Prave cenzure in cenzorskih posegov je razmeroma malo, saj velikokrat sploh ni potrebna. Pred cenzuro namreč vse delo opravi samocenzura.
O samocenzuri novinarje ne govorijo radi. Najbolj zaradi strahu pred uredniki, a tudi zato, ker se s plašnicami lažje živi. Zato mnogi samocenzuro poimenujejo kar - uredniška politika.
Uredniška politika svetovnonazorsko opredeljenih medijev nikakor ni samocenzura. Če tednik Družina kot eden redkih slovenskih medijev odkrito pove, da je slovenski katoliški tednik, je logično, da objavlja vsebino, ki je slovenska in katoliška. Velika večina slovenskih medijev pa svoje uredniške politike ne razkrije na glas. Posebej dnevniki pa se oglašujejo kot pluralni in nepolitični. Največji resni dnevnik Delo je imel nekoč na naslovnici zapisano, da je glasilo Socialistične zveze delovnega ljudstva (SZDL), potem se je prelevil v samostojni časnik za samostojno Slovenijo, danes pa nima v kolofonu nikakršne obrazložitve. Čeprav je ime časnika v maniri komunistične terminologije, pa to ni dovolj, da bi bralec vedel, kakšna uredniška politika časnika. A tega ne povedo, ker naj bi bili neopredeljeni. To govori (pa tudi verjame!) večina novinarjev.  Ni treba biti posebej bister, da ugotoviš uredniško politiko slovenskih dnevnikov. Vsi resni slovenski dnevniki so svetovnonazorsko levičarski. Tudi Finance, ki jih osebno sicer zelo cenim, saj kakovostno precej odstopajo od drugih dnevnikov, udrihajo po politiki desnosredinskih vlad opazno bolj kot po politiki levih vlad.

Nič ne bi bilo narobe, če bi vsi ti mediji odkrito priznali svojo uredniško usmeritev. To je njihova avtonomna odločitev. Novinar, ki se ne strinja z uredniško politiko, pa nima pravice zahtevati, da se obema političnima taboroma nameni približno enako prostora. Če napiše članek, ki ni v skladu z uredniško politiko, mu urednik lahko mirno odkloni objavo, brez kakršnegakoli očitka o cenzuri.

A šefi slovenskih medijev govorijo, da so nepristranski ali nestrankarski in da njihova uredniška politika nima svetovnonazorskega predznaka. In tu se začne zgodba o cenzuri in samocenzuri. Novinarji se dobro zavedamo in natančno vemo, kje je meja med člankom, ki ima primerno vsebino in člankom z neprimerno vsebino. Resnicoljubni novinar mora zato redno zamižati na eno oko. Tolaži se, da pač izpolnjuje ukaze šefov in da lahko sicer izgubi službo. To lahko razumemo. Tako kot moramo razumeti tudi mobilizirane vojake v številnih vojnah, ki so morali izpolnjevati ukaze nadrejenih. Resnicoljubni novinar, ki ne pristaja na pokorščino, se velikokrat upira podtalno. Neprimerne teme in novice dozira, da se šefi ne razjezijo preveč. Zoper nenapisano prolevičarsko uredniško politiko se tako prekrši le tu in tam. Izbira le teme, ki so zelo jasne in največje. Hude jame se ni dalo spregledati, lahko pa se spregleda vseh drugih 600 prikritih grobišč. Ko resnicoljubni novinar objavi članek, ki je zelo provokativen, doživi kritike od urednikov, kar ima za posledico, da se za dolgo časa potihne in piše samo to, kar si želijo šefi. Če pa je šel čez mejo, se uredniki lahko tudi tako razjezijo, da ga prestavijo v redakcijo, kjer se takih tem ne bo mogel več lotevati. Zaradi grožnje premestitve se novinar sprašuje, ali je vredno objaviti take informacije ali ne.

Samocenzura je na vsakem koraku, v skoraj vsakem članku. Novinarji se morajo izogibati uporabljati nekatere izraze ali jih nadomeščajo z bolj ustreznimi. Katere so nepriljubljene besede? Vsi izrazi, povezani s Cerkvijo. Karkoli je v zvezi s Cerkvijo sem vedno trikrat premislil, preden sem ponudil v objavo. Vedno sem imel skrbno pripravljeno argumentacijo, za vse možne uredniške pripombe. »Cerkvena« novica je postala novica šele, če je bila zelo pomembna. Je pa drobna in povsem nepomembna »cerkvena« novica nenadoma postala pomembna, če je bila negativna. Takrat nobena argumentacija ni bila potrebna. Isto velja, ko gre za Janeza Janšo in Ljudmilo Novak. Njuna dejanja morajo biti veliko večja kot dejanja Zorana Jankoviča in Milana Kučana, da dobijo v medijih enako prostora.

Kako to izgleda konkretno? Po smrti prejšnjega papeža sem za regionalni dnevnik Primorske novice pokrival celotno dogajanje. Ker se v istem članku večkrat uporabil osebek v osebi pokojnega papeža, sem prvič napisal papež Janez Pavel II., drugič papež, nato pa sem skušal uporabljati tudi druge izraze,  da se v iskanju boljšega sloga izogibam ponavljanju iste besede. Tako sem na tretjem mestu velikokrat uporabil izraz sveti oče. Urednik politične redakcije pa je zahteval, naj tega izraza ne uporabljam, ker da nismo verski tisk.

Ali pa drugi primer. V prilogi Sobota je bil vsak teden objavljen članek v rubriki Svetnik tedna. Ko sem nekoč v isti prilogi objavil intervju s primorsko misijonarko Andrejo Godnič iz Peruja, je izvršni urednik na sestanku pred vsemi rekel, da je preveč verske vsebine v eni številki. »Laičnost je vrednota,« je poudaril. »Intervju je sicer zelo dober, a dva članka z versko vsebino sta pa preveč,« je nadaljeval. Ugovarjal sem, a ostal sam. Novinarski kolegi mi javno niso pritrdili.

Ali tretji, povsem svež primer. Zaradi neskončne debate, kdaj pišemo Bog in kdaj bog, sem vedno skušal dati Boga na začetek stavka. Tega sem se naučil že v osnovni šoli v času komunizma. V uvodniku televizijskega vodnika TV Okno sem konec junija letos napisal stavek »Vikendi in prazniki so, hvala Bogu, še vedno čas, ko je novic zelo malo.« Urednica priloge je bila z besedilom zadovoljna in ni spreminjala. Potem pa se je v desku, pisarni, kjer glavni uredniki pregledujejo besedilo pred tiskom, pojavil urednik, ki je stavek spremenil. Boga je napisal z malo začetnico. Pred spremembo se z menoj ni posvetoval, čeprav je v podobnih mejnih primerih, to pravilo. Seveda je zaradi pravopisa, ki so ga pisali nekdanji komunisti še vedno lahko stvar debate, kdaj pišemo Bog in kdaj bog. A bistveno je, kaj avtor misli. To so upoštevali tudi že v času komunizma. Kolumna je novinarska zvrst, kjer ima novinar največ svobode pri izražanju. Lahko si celo izmišlja nove besede in piše v nasprotju s pravopisom. Torej je v takem besedilu še toliko bolj važno, da urednik trikrat premisli, ko si zaželi spremembo. Sam pri pisanju nisem mislil na kakega boga brez imena, ampak samo na tistega, ki ga že stoletja v tej deželi poznamo kot Boga. To je bila kršitev novinarske avtonomije, saj ne gre samo za uredniški poseg v članek, ampak v kolumno. V misel avtorja. Bojim pa se, da gre tudi za nestrpnost na podlagi verske pripadnosti, kar je protiustavno dejanje.

Po objavi sem zato pisno protestiral pri urednici, ki zelo rada v družbi, kjer so kristjani, »mimogrede« omeni, da hodi k maši. V družbi levičarjev tega ne omenja, ampak pove le, da je članica zveze borcev. Urednica je odgovor poslala kar vsem 50 novinarjem. »Popravek je bil vnesen v skladu s pravopisnim pravilom,« se je glasil odgovor. V dolgem pojasnilu pa je napisala še: »V konkretnem, Tinotovem, primeru je kontekst dal slutiti, da je avtor besedo uporabil medmetno. Zato je bila začetnica tudi popravljena. A kolega pojasnjuje, da ni »mislil na kakega boga brez imena, ampak samo na tistega, ki ga stoletja v tej deželi poznamo kot Boga.« Avtor se je torej v besedilu dejansko zahvalil Bogu, da med vikendi in prazniki ni veliko novic. Zato je popravek res spremenil vsebino napisanega. Tino predpostavlja, da gre v tem primeru za »nestrpnost na podlagi verske pripadnosti, kar je protiustavno dejanje. Vnesen popravek vsekakor ni imel namena diskriminirati na podlagi verske pripadnosti, ampak je posledica nesporazuma o sporočanjskem namenu avtorja. Ker gre skozi roke urednikov v centralni redakciji vsak dan veliko besedil, vas v takšnih in podobnih primerih, ko lahko pravopisni odtenki bistveno vplivajo na vsebino napisanega ali ko se iz stilskih ter drugih razlogov namenoma odločate za redke in manj običajne oblike ali ko zavestno uporabite stilsko zaznamovane oblike ali ko med dvema enakovrednima slovarskima ali pravopisnima možnostma namenoma izberete prav določeno, prosim, da desk na to posebej opozorite.« Ergo – še naprej bom Boga moral dajati na začetek stavka.

Ko šef novinarja na tak način izpostavi pred vsemi, se počuti nelagodno. To je tudi namen šefov, saj na tak način večino novinarjev utišajo, da se na sestankih ne oglašajo. Na pismo urednice seveda ni odgovoril nihče. Samo ena kolegica je napisala: »Hvala Bogu (in v tem primeru imam resnično v mislih Boga z veliko začetnico) v hiši nimamo resnejših težav od te, da se bodemo zaradi malenkosti.«

Če bi kolegi in novinarji na enak način oponirali novinarju, ki je homoseksualec, bi množični protesti šli do Bruslja in Strasbourga. V takih primerih namreč nihče ne pomisli, da bi bilo kaj slučajno. V takih primerih javnost praviloma vsak odklon oceni kot nestrpnost do drugačnih.

Samocenzura v takem okolju - cveti. Pred vsakim člankom, kjer omenjam Cerkev, imam nelagoden občutek. Ne gre za klasičen strah, ampak bojazen, da bo splet kdo od kolegov ali šefov rekel: »Spet ti cerkvenjaki.« Ko poročam o dogodkih, v katerih nastopa kak partizanski veteran, tega občutka nimam. Isto velja za »neprimerne« goste. Uredniki ti velikokrat dajo vedeti, da je gost nezaželen. Napovedi članka ne dajo na naslovnico, namesto dveh pa stlačijo na eno stran. Nič ne de, če zato nekateri eminentni gostje izpadejo ali ostanejo na robu. Nič ne de, če pisatelj Alojz Rebula v primorskem časniku doslej ni imel niti enega velikega intervjuja, ljubljanska komunikologinja Sandra Bašič Hrvatin pa tri. Ko je Rebula izdal roman Nokturno za Primorsko, ga časnik ni niti omenil. Napisal sem recenzijo, ki je na objavo čakala več kot leto dni. Slednjič so jo objavili, ko je dobro leto po izidu Rebula dobil nagrado Kresnik, in je postala »spet aktualna«.

Veliko novinarjev poznam, ki se (ne)hote poslužujejo samocenzure. Povsem jih razumem. Službe sicer običajno ne izgubijo, saj žrtvujejo le kariero. Po objavi dveh člankov o novih stotih grobiščih na Goriškem sem bil proti svoji volji iz uredništva dnevne politike prestavljen na lahkotnejšo prilogo. Na zunaj se to mogoče sliši kot malenkost, na človeka pa lahko deluje porazno. Atmosfera strahovlade v novinarskih krogih je izjemno učinkovita. Nihče noče tvegati svoje kariere. Mnogi zunanji opazovalci (žal je med njimi presenetljivo veliko kristjanov) pa se glasno čudijo, zakaj se novinarji ne uprejo. Tako kot se nekateri danes čudijo, zakaj se niso ujetniki v koncentracijskih taboriščih vsi skupaj uprli stražarjem, ker bi sicer itak vsi umrli. Drugi pa upornega novinarja celo obžalujejo z besedami, da je konflikten ali len in da si je sam kriv. Cinizem in neobčutljivost opazovalcev trpljenja se skozi stoletja pač ne menja.

Objavljeno v tedniku Slovenski čas 22. agusta 2012