Meškova nagrada

TINO MAMIĆ

ČASTNO PRIZNANJE BORUTA MEŠKA ZA PRISPEVEK K MEDIJSKEM OSVEŠČANJU SLOVENSKE DRUŽBE

UTEMELJITEV

V slovenskem medijskem prostoru, pogosto zastrupljenem z oportunizmom in hlapčevanjem tranzicijski kapitalistični politiki v duhu dvojnih meril, kot redka izjema na zahodu naše dežele izstopa novinar, zgodovinar in publicist Tino Mamić. Medtem ko se v osrednji Sloveniji še najde krog novinarjev, ki se uspešno zoperstavljajo medijskemu enoumju, pa se na Obali pogosto sam in skoraj prezrt z uredniškim in novinarskim delom bori za resnico in novinarsko avtonomijo. Slednja ga je drago stala, ampak kot pravi, osebna svoboda je pomembnejša od debelejšega kosa kruha.

Tino Mamić se je rodil v Šempetru pri Gorici leta 1972. Že od mladih let navdušen za pisanje in družbena vprašanja se je posvetil študiju zgodovine in novinarstva. V prvem letniku je prevzel urejanje mladinskega mesečnika Sončna pesem, ki jo je vsebinsko in oblikovno povsem prenovil. Bil je novinarski mentor celi vrsti mlajših, sedaj uveljavljenih novinarskih kolegov.

Njegova značilnost je neuklonljiva drža, ki ga je oblikovala v nepreračunljivega intelektualca, človeka, ki ob krivici in laži ni tiho. Kot dijak in pozneje študent  Fakultete za družbene vede je svoja stališča pogosto kritično soočal s predavatelji in bil marsikateremu trn v peti.

Prvo službo je nastopil na koprskem Ognjišču, kjer je kot urednik revije in knjig delal pet let. Bil je tudi odgovorni urednik primorskega regionalnega programa Radia Ognjišče. Nato je za dve leti odšel v tujino: najprej je bil korektor za slovenščino pri Uradnem listu EU v Luksemburgu, nato pa novinar spletnih strani Svoboda, varnost, pravičnost Evropske komisije v Bruslju. Domov se je vrnil, ker je čutil, da opravljanje odlično plačane službe v tujini ni njegovo poslanstvo. Želel je biti tu in sodelovati pri oblikovanju slovenske, predvsem medijske stvarnosti.

Ob vrnitvi iz Bruslja je na novem regionalnem dnevniku Primorske novice postal novinar, v anketah bralcev hitro ocenjen kot eden najbolj prepoznavnih. Dokler je pisal samo o zunanji politiki, ni imel z uredniki nikakršnih težav. Precej njegovih člankov iz Primorskih novic so citirali vplivnejši mediji in spletni portali. Dobival je pohvale in stimulacije. Ko pa je v enem od tekstov uporabil izraz »rdeči direktorji«, mu pisanja  komentarjev niso več zaupali.

Leta 2006 je postal odgovorni urednik Primorskih novic.  V času njegovega vodenja je časnik, ki se je otepal z negativnimi trendi povečal naklado in ustvaril trend rasti. To ni uspelo nobenemu  odgovornemu uredniku Primorskih novic pred njim, niti  za  njim. Za 20 odstotkov je povečal obseg strani časopisa in za desetino povečal učinkovitost novinarjev. Prodaja časnika je zrasla za dva odstotka, število bralcev pa se je povečalo za 5000. A vendar je bil kljub rezultatom po slabe pol leta odstavljen. Tudi v tem primeru je bila ideološko obremenjenim lastnikom politična poslušnost bolj pomembna od medijske pluralnosti in poslovnega rezultata. Povod za nekrivdno razrešitev je bila objava komentarja ob sporu koprskega župana župana Popoviča in njihove novinarke.

Po odstavitvi, ko je pričakoval, da se bo  vrnil na staro delovno mesto zunanjepolitičnega novinarja, so se pritiski s strani urednikov in sodelavcev še stopnjevali. Šikaniranje na delovnem mestu povezano s cenzorski posegi v njegove tekste ga je postavljali pred izziv samocenzure.

Po koncu mandata prve Janševe vlade je na mnenjski strani objavil tekst z naslovom Jesensko čiščenje. Napisal je, da stavi zaboj vrhunskega vina, če bo STA tudi leto dni po nastopu nove vlade še vedno povzemala enako število komentarjev Demokracije, Družine in Reporterja  v primerjavi z Mladino.  Novinarski kolegi so zato napisali peticijo, da se kaj takega ne sme objavljati in začeli zbirati podpise.   Sledilo je blatenje, ki sta ga dopustili tudi urednica in direktorica.

Po izobrazbi diplomirani zgodovinar, se je v svojem medijskem poročanju velikokrat loteval tem iz naše polpretekle zgodovine. Zaradi kritičnih člankov ob razkrivanja revolucionarnega nasilja na Primorskem je postal tarča napadov organov zveze borcev,  ki so njegovo ime izpostavljali na svojih sestankih in javnih prireditvah.  Spomladi leta 2009, je  malo pred začetkom kampanje  za evropske volitve,  objavil članek v katerem je v sodelovanju z zgodovinarjem Renatom Podbersičem  izpostavil, da je  na Goriškem še kakih 200 neevidentiranih prikritih grobišč. Nekaj dni zatem ga je urednica premestila iz politične redakcije na lahkotnejšo sobotno prilogo. Primorske novice so bile potem dan po evropskih volitvah edini slovenski časnik, ki o volitvah ni objavil nobenega komentarja.

V letošnjem letu so se pritiski nanj stopnjevali. Pred nekaj meseci je dobil je pisno opozorilo pred odpovedjo delovnega razmerja zaradi pisanja kolumen za tednik Demokracija, potem pa še zato, ker je na blogu na kratko opisal zadnji primer cenzure, ko je njegove urednike  zmotil vrednostni kontekst v katerega je postavil Milana Kučana.

Mamić je napisal veliko komentarjev, kolumen in esejev, vendar njegovo delovanje močno presega zgolj  novinarski okvir. Po Gregorčičevem načelu: »"Ne samo kar veleva mu stan, kar zmore, to mož je storiti dolžan," se je aktivno udeleževal civilnodružbenih pobud. Prvi je javno podal idejo, da je treba ustanoviti novinarsko društvo, ki bo alternativa politično navijaškemu Društvu novinarjev Slovenije. Nekaj let kasneje je bil eden od ustanovnih članov ZNP. Bil je pobudnik izjave več kot 30 novinarjev iz različnih medijev, ki so se pred prvim referendumom o RTVS ogradili od izjav Društva novinarjev Slovenije, in se zavzeli proti političnem agitiranju predstavnikov društva.  Kot član Programskega sveta RTV Slovenija (2005-2009) se je brezkompromisno zavzemal za upoštevanje programskih standardov in novinarskega kodeksa ter bil oster kritik centralizma in novinarske pristranosti v programih javne RTV.

Tino Mamić ki je kot osebnost z izrazito demokratično, proevropsko in resnicoljubno držo zaradi svojega prepričanja pogosto napaden, je pravi naslednik tistega kar predstavlja  Borut Meško.  Zato mu Združenje novinarjev in publicistov za njegov velik prispevek k normaliziranju slovenske medijske krajine podeljuje Meškovo priznanje, ki je tudi izraz podpore za njegovo novinarsko, publicistično in civilno družbeno delovanje v prihodnosti.

Jože Možina, član UO ČP Boruta Meška

10. december 2012