Slovenski egiptolog svetovnega pomena - Anton Lavrin

V zimskih dneh, ko ima na Vipavskem burja mlade, je dolina pod Čavnom kot opustela. Vipavci ostajajo v hišah, saj vedo, da nima prevelikega smisla nastavljati se vetru, ki je v davnini premagal že večtisočglavo rimsko vojsko. Kjer je bilo leta 396 bojno polje, niso arheologi doslej našli še ničesar. Zato pa na tistem mestu danes stojita kamniti grobnici, ki sta bili izklesani že tri tisoč let pred samo bitko. Njuna osamljenost na zimski burji je še toliko bolj velika, če pomislimo, da si enako grobnico v londonskem Britanskem muzeju dnevno ogleda več tisoč ljudi.

Lavrinov portret, ki ga hranijo njegovi
vipavski sorodniki Hrovatini

Vipava, ki slovi po rečnem izviru v obliki delte, treh gradovih in odličnemu vinu, pa hrani svojo najstarejši in po mnenju mnogih tudi največjo dragocenost na pokopališču. Gre za staroegipčanska sarkofaga, v katerih sta bila pokopana egipčanski princ Junmin in faraonov zaupnik Raver. Poleg teh dveh so arheologi našli še štiri take, ki jih danes hranijo največji svetovni muzeji. Kako, da sta kar dva pristala na pokopališču v Vipavi?

Podpis na vrhu piramide

Naša zgodba se začenja pred poldrugim stoletjem. Bilo je nekega sončnega dne, ko se je neki Slovenec povzpel na vrh piramide v Gizi. Za plezanje po velikih kamnitih blokih, s katerih je večina marmorne obloge že davno odpadla ali bila porabljena za okoliške hiše, je potreboval več kot pol ure. Pri svojih že prekoračenih 50 letih plezanje na 146 metrov visoko Kefrenovo piramido ni bil mačji kašelj. A ko je priplezal ves oznojen na vrh, je bil nagrajen. Odprl se mu je prekrasen razgled: na eni strani puščava, na drugi Kairo. V spomin na vzpon je vzel nož in v enega od 4500 let starih večtonskih kvadrov vrezal svoje ime: Anton Lavrin.

Družinska grobnica Lavrin-Hrovatin je
izvirna v svetovnem merilu, ker
sta sarkofaga tudi potem, ko
sta postala arheološka
dediščina, ohranila svoj namen

Ob vznožju piramide so ravno takrat izkopavali pruski arheologi. Ker Prusija, največja država takrat še razdrobljene Nemčije, v Egiptu ni imela svojega veleposlanika, so se obrnili na avstrijskega konzula. Ta je veljal za dobrega poznavalca egiptovske zgodovine, zato so se vsi zbiratelji radi oglasili v njegovi rezidenci v Aleksandriji. Pri zbiranju starin, ki še danes krasijo mnoge evropske zbirke, je konzul sodeloval z domačim »kopačem«, bližnjim trgovcem s starinami Jusufom Massaro, ki je ob piramidi našel šest kamnitih sarkofagov. Konzul, ki so ga zaradi diplomatske dejavnosti nagradili avstrijski cesar, carigrajski sultan in rimski papež, je Prusom pomagal v Evropo spraviti enega od sarkofagov. Dva sarkofaga pa sta v svoji domovini spravila konzulova angleški in italijanski kolega: v London in Torino. Dva sarkofaga si je avstrijski konzul pridržal zase. Ni ju hotel poslati na Dunaj, kjer je takrat iz njegovih pošiljk v nacionalnem muzeju nastajala velika egiptovska zbirka. Sarkofaga je namenil svojemu rojstnemu kraju, Vipavi. Konzulu je bilo ime Anton Lavrin.

»Vipavska sarkofaga sta zelo pomembna in izredno redka.
Doslej je odkritih samo šest primerkov. Dva hrani
kairski nacionalni muzej, po enega pa muzeji v Londonu,
Torinu in Hildesheimu. Vsi so bili odkriti v grobnicah
najbližjih faraonovih dvorjanov ob Kefrenovi
piramidi v Gizi. Verjetno gre za dvorjane
faraona Mikerinosa,« pravi arheolog Tomislav Kajfež.

»Vitez, tako visoko povikšani«

Znani vipavski duhovnik zgodovinar in vinogradnik Matija Vertovec je julija 1845 Kmetijskih in rokodelskih novicah napisal članek z naslovom »Hvaležnost visoko postavljeniga sina do svojih kmetiških staršev«. V njem opisuje slovesnost, ko so posmrtne ostanke Lavrinovih staršev prekopali in položili v sarkofag. Navdušen nad uspešnim vipavskim rojakom piše: »Kako dalječ jo zamore tudi slovenskiga kmeta sin, bistriga uma in dobriga serca, pripeljati vi­dimo nad gospodam Antonam Lavrinam, vitezam reda železniga venca, cesarsko kraljevskim vladarskim posvetovavcam in nadkonzulam v Egiptu.« Vertovec opisuje tudi veliko množico, ki je »skupaj pervrela, kakor je sicer šega druge merliče častitljivo pokopavati«. Slovesnosti se je udeležil tudi Lavrin, »gospod vitez tako visoko povikšani«. Vertovec v članku še napove, da bo sarkofag še tisoče let oznanjal sinovsko hvaležnost do staršev.

Lavrinov je kot izjemen diplomat
dobil več odlikovanj: tudi od
papeža, turškega sultana in
avstrijskega cesarja. Slednji
mu je podelil plemiški naziv
vitez, s čemer je dobil pravico
 do svojega grba. Vanj je postavil
oljčni vejici in tri sfinge.

Leto zatem je v Vipavo prispel še en sarkofag. V njem je ležal najstarejši faraonov sin Junmin, so pred 4500 leti vklesali v granitno stranico. V Vipavi pa so vanj položili konzulovega sina Alberta Lavrina, ki je kot otrok umrl v Aleksandriji. Sarkofaga torej kljub temu, da sta bila iztrgana iz prvotnega okolja, še vedno služita svojemu prvotnemu namenu. V tem sta nekaj posebnega, saj sta za razliko od drugih sarkofagov v muzejih, postala del novega okolja. »Izklesana sta v obliki takratne hiše, saj so Stari Egipčani verovali, da je sarkofag bivališče duše umrlega. Duša lahko po smrti še naprej potuje ven iz hiše, zato so upodobljena tudi vrata,« pojasnjuje najboljši poznavalec Lavrina magister arheoloških znanosti Tomislav Kajfež iz Ljubljane. Kajfež je že pred leti začel opozarjati na pomen slovenskih raziskovalcev v deželi ob Nilu, trenutno pa pripravlja razstavo, ki bo prihodnje leto prikazala delo Lavrina, njegovega naslednika konzula Jožefa Schwegla in raziskovalca misijonarja Ignacija Knobleharja. O slednjem Kajfež pove, da sta z Lavrinom sodelovala in se vedno pogovarjala po slovensko: »Knoblehar Lavrina opiše kot vedno zvestega Kranjca.«

Laurinova ulica v Vipavi
ohranja zapis priimka,
ki je bil uveljavljen nekoč

Anton Lavrin, ki je na svet privekal v Vipavi v letu francoske revolucije (1789), je tako zagotovil stoletno slavo svojemu rodu in trgu. Vipavci namreč še danes ponosno poudarjajo, da je Vipava trg, ne pa mesto. Še danes lahko občudujemo egiptovske starine, ki jih je poslal v svojo širšo domovino. Poleg sarkofagov, ki sta najpomembnejša egiptovska spomenika v Sloveniji, je tu še precej zanimivih predmetov v ljubljanskem Narodnem muzeju. Najzanimivejša sta vsekakor balzamirani krokodil in mumija svečenika iz Karnaka, ki mu je bilo ime Isahta. Še bolj priljubljena pa je sfinga pred dvorcem Miramar v predmestju Trsta. Odkupil jo je habsburški nadvojvoda Maksimilijan, kasnejši mehiški cesar. Gre za edini ostanek Lavrinove miramarske zbirke, saj so jo po cesarjevi tragični smrti v Mehiki preselili na Dunaj. V dunajskem Umetnostno-zgodovinskem muzeju pa je še ena pomembna Lavrinova starina, ki tega Slovenca postavlja na piedestal v evropskem merilu.

Veliki evropski zbiratelj

Edino znano Lavrinovo
fotografijo hranijo
njegovi sorodniki

Lavrin je izjemen egiptolog v okviru avstrijskega cesarstva, za Slovence pa še toliko bolj, zagotavlja Kajfež, ki je o slovenskih zbirateljih v Egiptu magistriral. »V evropskem smislu pa sodi ob bok velikim angleškim, francoskim in pruskim zbirateljem egiptovskih starin. To so zbiratelji iz prve polovice 19. stoletja, ki ga stroka imenuje obdobje konzulov. Konzuli velesil v Egiptu so se namreč poleg diplomatske službe ukvarjali z zbiranjem starin in preučevanjem Starega Egipta. Takrat so nastale največje egipčanske zbirke, ki jih danes hranijo v Parizu, Londonu, Torinu in Berlinu. Za nas je pomemben kot Slovenec, ki ni svojega porekla nikoli skrival,« pove Kajfež.

Sarkofag v londonskem
Britanskem muzeju je postavljen
sredi razstavnega prostora,
ki ga dnevno vidijo stotine ljudi

Lavrinov podpis

Njegova izjemnost je v tem, da ni bil le zbiratelj, ampak tudi raziskovalec. Predmete je strokovno popisal in se do dediščine obnašal veliko bolj odgovorno kot mnogi njegovi sodobniki, ki bi danes veljali za uničevalce in tatove arheološke dediščine. V strokovni literaturi tako najdemo zapis, kako je znani francoski egiptolog in arheolog Auguste Mariette leta 1850 našel vhod v grobnico svetih bikov Apisov v Sakkari, kjer stoji najstarejša piramida grajena stopničasto. Ko je naletel na vhod, je v duhu takratnega časa vzel dinamit in razstrelil vrata, saj bi odkopavanje predolgo trajalo. Z eksplozivom si je pomagal tudi, da je v podzemni grobnici Serapeum odprl velikanske sarkofage z balzamiranimi biki. 30 več kot 80 tonskih sarkofagov iz črnega granita v ozkih podzemnih hodnikih je še danes prava paša za oči. V podzemnem labirintu so pokopavali mumificirane bike, ki so predstavljali utelešenje egiptovskega boga umetnikov Ptaja. O tem pišejo mnogi zahodni arheologi in egiptologi.

Eden od 30 granitnih
sarkofagov v grobnici
Serapeum, ki ga je
odkril Lavrin

A le redki vedno za dejstvo, ki tolikokrat objavljeno resnico postavlja na glavo. Tomislav Kajfež pravi, da je Lavrin na Dunaj poslal eno Apisovo glavo že nekaj let pred odkritjem grobnice. »Lavrin je v to grobnico vstopil že leta 1846 let in objavil strokovno poročilo za avstrijsko akademijo znanosti. Iz grobnice je prinesel tri glave mumificiranih bikov – eno lahko še danes vidimo v umetnostno zgodovinskem muzeju na Dunaju,« poudarja Kajfež. Francoz Mariette, ki so mu v Kairu v zahvalo za njegova odkritja postavili spomenik, tako sploh ni odkril Serapeuma. Odkril ga je Slovenec Lavrin, ki pa še v rodni Sloveniji nima nobenega spomenika.

Obujeni spomin

V Sakkari, znani po stopničasti
piramidi, je v bližini Serapeuma
tudi tempelj, ki ga v
pomanjšani obliki najdemo
na vipavskih sarkofagih

V zadnjih letih je spomin na velikega vipavskega egiptologa oživel. V rodni Vipavi nanj sicer nikoli niso pozabili, ampak so o rojaku vedno pripovedovali s ponosom. Njegovi sorodniki so za sarkofaga in arhivsko dediščino vedno lepo skrbeli. S pomočjo države so sarkofaga prestavili in zanju zgradili odprto vežico, ki to neprecenljivo dediščino ščiti pred burjo in dežjem. Občina pa je po njem imenovala ulico. A zdi se, da se na Vipavskem ne zavedajo vsi, da hranijo največjo egiptovsko znamenitost v državi. V uradnem spletnem vodniku namreč piše, da sta »sarkofaga največji znamenitosti vipavskega pokopališča«. To je sicer res. A vendarle je malce nenavadno, da 4500 let stare sarkofage primerjaš z običajnimi nagrobniki, ko pa gre za znamenitost veliko širšega pomena.

Znamenito ljubljansko
mumijo je Narodnemu
muzeju podaril Lavrin

V Ljubljani, ki hrani Lavrinovo egiptovsko zbirko, pa je naš Anton Lavrin v nestrokovnih krogih praktično neznan. Spoznali so ga le obiskovalci odlične razstave o mumiji v Narodnem muzeju. Mestni svet je sicer pred sedmimi leti poimenoval eno ulico po Antonu Lavrinu. A ne po »našemu«, ampak po njegovem soimenjaku, skladatelju. Mogoče bo kaj drugače, ko bodo Lavrina kot odkritelja Serapeuma odkrili tuji arheologi. Takrat ga bodo mogoče za svojega uspešnega predhodnika razglasili tudi slovenski politiki in diplomati – nenazadnje je uspešno posredoval v sporu med turškim sultanom Mehmedom II. in egiptovskim podkraljem Mohamedom Alijem in si s tem prislužil plemiški naziv.

Besedilo in fotografije:TINO MAMIĆ

Eden od šestih enakih sarkofagov 

iz rdečega granita, brez pokrova, 

je tudi na dvorišču kairskega 

nacionalnega muzeja

  objavljeno v tedniku Reporter 10.Xbra 2012