Čas je za državljansko nepokorščino

Novinarji informativnega programa nacionalne RTV hiše so v zadnjih dneh prekoračili vsako mero dobrega okusa.

Novinarke in novinarji RTVS že leta množično kršijo kodeks novinarske etike, saj poročanje mešajo s komentiranjem. To očitno nikogar ne moti. V letih dela za različne slovenske medije sem srečal že ogromno slovenskih novinarjev, ki kodeksa še prebralo ni.

S pokrivanjem pouličnih nemirov in demonstracij pa je slovenska medijska srenja pokazala svoj pravi obraz. Tokrat niso samo poročali enostransko, ampak so se prelevili v aktivne udeležence demonstrantov. Hujskaško in navijaško poročanje je demonstracije in nasilništvo še podžgalo. Tega seveda ne opazi ne varuhinja človekovih pravic, ne novinarsko društvo, ne mirovni inštitut ne fakulteta za ustvarjanje javnega mnenja.

Mlade demonstrante, ki opozarjajo na diskriminacijo mladih, novinarji niti ne opazijo. Zato ne pišejo o sindikatih, ki se borijo samo za starejše stalno zaposlene ljudi, medtem ko jih mladi pogodbeno zaposleni sploh ne brigajo. Zato ne pišejo o tem, da imajo v naši državi delavci višjo plačo in več dni dopusta samo za to, ker imajo nekaj let več. Zato ne pišejo o tem, da so si generacije rojenih pred 1970 lahko kupile stanovanje za nekaj tisoč evrov, medtem ko morajo generacije rojene po 1980 za enako veliko stanovanje najeti kredit za pol stoletja. Mladi protestirajo proti politični korupciji, tajkunom, zvezam in poznanstvom. Vse to pa je lastno slovenski politični levici, katere pomemben del predstavlja večina novinarjev. Če mladi protestirajo proti politiki nasploh, to še ne pomeni, da so levičarji. Mnogi mladi demonstranti sicer so res levičarji, a to ne pomeni, da podpirajo slovenske salonske levičarje, ki imajo v lasti veliko večino nacionalnega kapitala. Mladi so napredni in si skušajo zagotoviti enakopravnost. Slovenski levičarji pa so konzervativni in elitistični.

Slovenski novinarji imajo veliko višje plače kot enako izobraženi ljudje v drugih poklicih. Zato je njihovo govorjenje o »lačnih državljanih« perverzno.

Kot državljan tako medijsko agitatorstvo moram (!) plačevati.  Z mesečnim prispevkom plačujemo institucijo, ki politično favorizira levico in skrajno levico. Dva milijona ljudi morata financirati delovanje medijske hiše, ki je, denimo, skozi poročanje o referendumski kampanji za družinski zakonik velikokrat žalila vrednote več kot milijona ljudi. Nekaj sto novinarjev si upa milijonu ljudi za njihov denar vsiljevati svoja lastna politična stališča. Pa kaj smo vsi znoreli?

Čas je, da se državljani in plačniki RTV prispevka levemu režimu, ki vlada nacionalni medijski hiši, upremo. Saj gre za naš denar.

Državljanska nepokorščina s prenehanjem plačevanja RTV prispevka je skrajni ukrep, a drugega izhoda očitno ni.

objavljeno v tedniku Demokracija 13. Xbra 2012