Preskoči na glavno vsebino

Milan Gregorič: Meškovo priznanje za življenjsko delo (utemeljitev)

Primorski ekonomist, kulturnik in publicist Milan Gregorič s svojimi besedili v medijih in knjigah že desetletja brez dlake na jeziku opozarja na stranpoti slovenske družbe in politike. »Nekje sem prebral, da največje zlo v družbi niso tisti, ki povzročajo zlo, ampak tista večina, ki to zlo mirno in brezbrižno opazuje,« je dejal v svojem zadnjem intervjuju.
Milan Gregorič se je rodil v Dekanih pri Kopru 8. septembra 1934. Kot otrok je doživel fašizem in osnovno šolo začel v italijanščini. Po vojni je maturiral na klasični gimnaziji v Trstu in diplomiral na Ekonomski fakulteti univerze v Ljubljani. Delal je v gospodarstvu na odgovornih mestih v koprskem Stavbeniku, ljubljanski Hoji, Perutninskem kombinatu Pivka, Luki Koper in Zdravstvenem centru Koper. Ob karieri je ogromno moči posvečal civilnodružbenim dejavnostim.
Neuklonljivost in pokončnost, kljub vsem pritiskom, Gregoriča spremlja že od otroštva. Milan Gregorič je predstavljal zametke politične opozicije v državi, saj je že konec 70-ih let prejšnjega stoletja pomagal kulturno prebujati Slovensko Istro in že v svinčenih časih postal redni obiskovalec foruma Draga na Opčinah. Gregorič je bil med ustanovitelji Kulturnega kluba Istra, Skupine 88 in koprskega Demosa. Že od vsega začetka demokracije pa je zavračal vabila za vstop v politiko, ker je ostal zavezan svoji publicistiki. Bil je tudi med ustanovitelji društva Tigr in koordinator Mnenjskega gibanja za Slovensko Istro.
Gregorič je postal publicist že kot študent. Veliko je dopisoval v različna glasila in pisal pisma bralcev v časnike. Veliko je objavljal tudi izven meja Republike Slovenije, tako v zamejstvu kot izseljenstvu. Doslej se je nabralo že več kot 700 objavljenih člankov. Njegovi zapisi so imeli velik odmev. Gregoričeve pronicljive geopolitične analize so vzbudile pozornost ne le politikov, ampak tudi zahodnih tajnih služb. Pisanje o italijanskih poskusih destabilizacije Istre v novoustanovljenih demokracijah Slovenije in Hrvaške lahko postavimo kot zgled slovenskega raziskovalnega novinarstva. Članke je zatem objavil v treh knjigah: Politični ciklon nad Istro in Slovenija v tesnem objemu zahodne sosede in Sence nad oazo sožitja: italijanska manjšina od ljubezni do konfrontacije. Gregorič, svetovljan in izrazit podpornik vseh narodnih manjšin, je zato postal nezaželen v osrednjih primorskih medijih. Gregoričevo publicistiko najdemo v njegovih 14 knjigah: tri zbornike je uredil, 11 knjig pa je v celoti njegovih. Kljub 80. rojstnemu dnevu pa nove knjige še vedno nastajajo.
Za svoje delo je Gregorič prejel prvo Peterlinovo nagrado (2012) za osveščanje slovenske javnosti o dogajanjih na zahodni meji ob razpadu Jugoslavije in zaradi dolgoletnega dela na publicističnem področju z vzdrževanjem stikov in povezovanjem Slovencev na obeh straneh meje. Dvakrat je bil izbran tudi za najpomembnejšo nagrado Slovenske Istre, Kocjančičevo nagrado, kar so potem lokalni politiki blokirali v občinskih svetih. Združenje novinarjev in publicistov je zato ob zadnji blokadi javno protestiralo z besedami: »Gregorič je lokalnim oblastem očitno napoti zaradi sodelovanja v slovenski pomladi in dvajsetletnega opozarjanja na stranpoti slovenske tranzicije. Nekaterim politikom italijanske manjšine pa ni po volji, ker je razkrival italijanske diplomatske in politične pritiske, da bi destabilizirali Istro v osamosvojenih Sloveniji in na Hrvaškem.«
Gregorič v knjigah opisuje slovenski prehod čez Rdeče morje. Pri tem se ne izogiba imenom in nezaželenim temam. Veliko je pisal o medijskih monopolih in vzrokih za medijsko situacijo v državi. Poleg osrednjih medijev je natančno opisal vse o koprskem dnevniku Primorske novice in »spodkopavanju njegove pluralnosti«.
Gregoričevo publicistično delo v Slovenski Istri še toliko pomembneje, ker gre za posebno družbeno okolje, ki je v marsičem drugačno od druge Slovenije. V t(ak)em okolju je še toliko težje vztrajati.
Gregorič ne kuha zamer in vztraja v kulturnem dialogu z vsakim, ne glede na prepričanje in pripadnost. Zato ga cenijo tudi mnogi, ki so mu v političnem razmišljanju povsem nasprotni.

Gregorič se vse svoje življenje resnicoljubno trudi za poštenost in socialno pravičnost. Njegovo publiciranje izraža vero v demokratične vrednote in širi politična in svetovnonazorska obzorja slovenske družbe. Za njegov prispevek k pluralizaciji medijskega prostora mu Združenje novinarjev in publicistov podeljuje Meškovo priznanje za življenjsko  delo.

Nagrado je za leto 2014 podelil Upravni odbor Častnega priznanja Boruta Meška, ki ga vodi dr. Boštjan M. Turk in deluje v okviru Združenja novinarjev in publicistov (ZNP).

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

VV FAKTOR (moja gostovanja)

Tu so oddaje VV Faktor na TV 3, v katerih sem gostoval in jih najdemo tudi na spletu. Oddaje do septembra ne bo.

Lahko se samo tolčemo po glavi. Če ne bi bil zunanji minister Erjavec, danes mejnega spora ne bi več bilo. Problemi slovenske politične elite in diplomacije so: hlapčevski kompleks, nesamozavest in nesposobnost. KLIK(VV Faktor 66, Arbitraža o meji s Hrvaško)

Za referendum je odgovorna vlada, ki ni v treh letih nič naredila. Če bi namesto Mira Cerarja imeli Franca Jožefa, bi proga bila že narejena. Južno železnico so od Dunaja do Trsta gradili od 1842 do 1857 (15 let). Z načrti vred so za 577 km potrebovali 20 let. Slovenija je v 20 letih naredila načrt proge, aktualna vlada pa v treh letih le zakon o gradnji. KLIK(VV Faktor 64, Referendum o drugem tiru )

Največji slikarski mojster svetovnega slovesa, ki ga imamo v Sloveniji, je Carpaccio. Sicer pa evropskih mojstrov nimamo. Le tu in tam kaj malega. Zdrava kmečka pamet zato vsakemu pove, da v neki hiši v Slovenskih Konjicah …

Ustavite cenzuro na RTVS!

RTVS je včeraj objavila dokumentarni film in ga nato uvrstila na splet. Nekaj ur je posnetek bil dostopen, čeprav so stalno menjevali njegov spletni naslov. Izgledalo je, da gre za tehnične težave, ne pa za oviranje dostopnosti. A še isti dan je prišlo do popolne cenzure. Posnetek je bil umaknjen s spleta. Dokumentarni film diplomiranega zgodovinarja in dolgoletnega novinarja dr. Valentina Areha je govoril o jugoslovanski armadi (JLA) in njeni vlogi v nekdanji Jugoslaviji. Bil je namreč dan suvernosti, ko smo praznovali umik te armade, ki je bila napadla samostojno Slovenijo. Zakaj? Bojda zgodovinski poudarki niso všeč urednikom, ki zahtevajo spremembe. zaradi jugonostalgije, ki jo lahko vsako leto maja opazimo na RTVS pa bi utegnilo biti v ozadju še kaj drugega. Mogoče je bil moteč posnetek, ko se je nekdanji predsednik Milan Kučan rokoval z Josipom Brozom?  V imenu ustavno zaščitene svobode govora zahtevamo, da se cenzura na RTVS konča. Odgovorni za to dejanje, ki je zelo podobno č…

Pet slovenskih držav

Zgodovino slovenskega naroda opisujejo ponavadi kot provincialno, Slovence pa kot hlapce in vedno zatirane. Številni učitelji zgodovine in slovenščine prepričujejo o nezgodovinskosti, majhnosti in hlapčevstvu slovenskega naroda, kar gre vedno na mlin tistim, ki to skušajo izkoristiti. Leta 1991 smo iz naroda postali nacija, radi poudarjajo nekateri, saj prej svoje države nismo imeli. Slovenska politična levica in skrajna desnica pa zametke državnosti iščeta v drugi svetovni vojni in narodnem odporu zoper okupatorja. Politična desna sredina jim oporeka, ker je bila v Sloveniji takrat tudi državljanska vojna. Vsak osnovnošolec pa bi moral vedeti, da je Republika Slovenija že peta (5.) slovenska država. Poglejmo si zgodovinska dejstva. Pozabljena prva slovenska država  Prva slovenska država je nastala okrog leta 630 na ozemlju sedanje avstrijske Koroške. Karantaniji so vladali slovenski knezi več kot stoletje, potem pa so okrog leta 745 zaradi avarske nevarnosti prosili za bavarsko zašči…