Roman v krogu (Drago Jančar: Drevo brez imena)

Ko govorimo o polpretekli zgodovini, to tragično obdobje le težko povezujemo s spolnostjo. A prav to se zgodi v romanu priljubljenega pisatelja Draga Jančarja.

Arhivar v dosjeju političnega emigranta umrlega v Avstraliji najde življenjsko zgodbo pravega pravcatega Casanove. Med stotinami trofej tega erotomana je tudi učiteljica, ki jo dobro pozna naš arhivar, kar Jančarjevega junaka, pa tudi bralca, potegne v zgodbo.

Roman Drevo brez imena je nenavaden zaradi vrste elementov. Posega v temo bratomorne vojne, ki se je slovenski umetniki radi izogibajo. Jančar pa je celo glasno protestiral, da so kritiki njegovo Drevo brez imena prezrli. V zadnjih tednih je sicer knjiga dobila nekaj medijske pozornosti, saj je prišla v finale izbora za nagrado Kresnik.

Brezno v Kočevskem Rogu, iz katerega se je po bukvi rešil
France Kozina. Njegovo pričevanje je objavljeno tukaj
Jančar je sicer v romanu upodobil drugega človeka.

Druga nenavadnost je prepletanje časov in skakanje iz sedanjosti v preteklost s pomočjo starodavnega mita o plezanju po visokem drevesu, ki ga poznamo tudi iz ljudskih pravljic našega otroštva. Drevo brez imena je drevo življenja, po katerem se je iz kraških brezen rešilo tistih nekaj pričevalcev o povojnih pomorih, ki jih lahko preštejemo na prstih dveh rok. 

Tretja nenavadnost, po kateri si bo vsak bralec knjigo zapomnil pa je krog, v katerega je sklenjenih 99 poglavij romana. Začne se s poglavjem 87, nadaljuje do 99-ega, temu sledi prvo in tako naprej do 86-ega.

Genialnost pa je tudi v tem, da bi se ta krog poglavij lahko začel in končal na kakem drugem mestu. Verjetno pa prav vsak bralec po zadnjem poglavju »prostovoljno« prebere še enkrat prvi sklop romana. Vsekakor zanimiva zgodba v lepem Jančarjevem slogu, ki ga ni za zamuditi.

Mimogrede naj omenim še misel akademika Alojza Rebule, ki mi jo je povedal nekaj mesecev po izidu knjige (intervju je objavljen tule):

"Zadnjič je Drago Jančar rekel, da za njegovo knjigo Drevo brez imena v osmih mesecih ni nihče napisal recenzije. Situacija torej ni normalna. Anomalija je v politiki - v Ljubljani dobivamo Titovo ulico - in v kulturi. Literarne kritike ni. Ne bi smeli preprosto prezreti, kar izhaja. Gre tudi za blokade. Nekatere teme so v slovenski kulturi tabu. Na to temo sem v zadnjih letih napisal dva romana: prvi je o Kocbeku, drugi o domobranski tragediji. O prvem je bila objavljena ena sama ocena, o drugem pa ne duha ne sluha nikjer. Sedaj sem se navadil in ne pričakujem nobenih literarnih kritik več."

Založba Modrijan, 23 evrov, 

ocena je bila objavljena v prilogi Večera Bonbon leta 2009