Dopolnitve medijskega zakona si gotovo služijo ustavno presojo. Novi zakon, ki je nastal zaradi vladne ljubezni do birokratizma in zaradi lobiranja Sazasa, namreč posega v uredniško avtonomijo radijskih urednikov in novinarjev.
Male radijske postaje so, tako kot vsi lokalni mediji, v še večjem primežu sodobnih trendov, ki tarejo medijsko krajino. Namesto, da bi vlada medijem pomagala vsaj s poenostavljanjem zakonodaje, če že ne z nišjimi davki, nalaga medijem dodatne obremenitve.
Namesto, da bi se lotila monopolističnih prijemov Sazasa in vanj vnesla red in transparentnost, pikolovsko določa katero pesem lahko glasbeni urednik zavrti ob kateri uri.
Kvote slovenske glasbe so same po sebi koristne. A v slovenskem primeru temu ni tako, saj so kvote prinesle poplavo nekakovostnih glasbenih plagiatov grškega in turškega porekla. Kvote bi morale pomagati slovenski glasbi, ne pa pomagati pop glasbenikom samo, zato, ker ustvarjajo v Republiki Sloveniji. Slovenske ljudske in klasične glasbe zaradi veljavnega zakona ni niti za odstotek več. Čemu torej zakon služi? Oziroma, KOMU zakon služi?
Na jutrišnjo sejo komisije Državnega sveta so včeraj zvečer povabili tudi neobstoječe Društvo novinarjev in publicistov Slovenije (DNPS). Ker so pošto poslali na uradni naslov Združenja novinarjev in publicistov (ZNP), so verjetno mislili na nas? Nismo namreč gotovi, saj tako državne institucije kot dominantni mediji zelo neradi pošiljajo vabila na naš naslov.
predsednik ZNP
www.znp.si
Komentarji
Objavite komentar
Sprejeti bodo samo komentarji brez žalitev in s pravim podpisom (ime, priimek in kraj)