Leta 1944 so se o razmejitvi dogovorili slovenski in hrvaški partizani. Poveljnik s slovenske strani Milan Guček, se v knjigi takole spominja čas, ko je, kot poudarja, prvič v življenju videl Sečoveljske soline:
»Z Andrijo* sva se kaj lahko sporazumela. Meja bo tam, kjer se konča ozemlje, ko govorijo ljudje še izrazito slovensko. ... In sva kar začrtala mejo in sproti ocenjevala vasi. Začela sva pri izlivu Dragonje v morje skonca sečoveljskih solin, nato sva šla ves čas po toku te rečice do pod vasi Topolovec, od tod sva zajela pod naše slovensko ozemlje vasi na vzhodu do nad Šterpeta pred Buzetom, od tam pa sva potegnila črto na sever proti pogorju Čičarije in prelazu mala vrata. Podala sva si roke. Sedaj ne bo več nesporazumov, čigavo je kaj. Morda sva tudi opravila delo za bodoče republiške meje. Kdo ve?«
Pogled na Piranski zaliv s slovenske strani |
Dogodek je opisan v knjigi Počakaj do prihodnje pomladi (Lipa 1959).
* Andrija Babić (opomba avtorja)
Komentarji
Objavite komentar
Sprejeti bodo samo komentarji brez žalitev in s pravim podpisom (ime, priimek in kraj)