Mwoja besejda

Slovenija, poglej se v ogledalo! Letošnje volitve si bomo verjetno najbolj zapomnili zaradi besed “Daj, ubij tega!”. Grožnja je bila namenjena novinarju dnevnika Finance, ki so že leta najglasnejši kritik gospodarskih napak vsake vlade in vsakega ministra. Direktor in hkrati odgovorni urednik Peter Frankl (45) besed nikoli ne špara. Začniva v otroštvu ... “V otroštvu?” Seveda. Kdaj ste prvič pomislili na novinarski poklic? “Uh. S to mislijo sem se vedno igral, tudi že kot otrok. Odločitev je zorela v času gimnazije, ko nisem vedel, ali naj grem na takratno Fakulteto za sociologijo, politične vede in novinarstvo (FSPN, danes FDV) ali na Ekonomsko fakulteto. Pred odhodom v nekdanjo Jugoslovansko ljudsko armado (JLA) leta 1984 sem se zato vpisal na obe fakulteti. V vojski sem se odločil za novinarstvo. Usoda je potem nanesla, da sem začel kot študent pisati za Delo in se kasneje profesionalno lotil novinarske kariere.” Služba direktorja in odgovornega urednika časnika Finance je torej vaš...

Recenzija v Primorskih novicah 18.8bra.2010 članki o Alojzu Rebuli Priljubljeni pisatelj Alojz Rebula s svojim zadnjim romanom Skrivnost kostanjevega gozda ostaja zvest svojemu slogu. V lepem, prefinjenem jeziku Rebulovi junaki iščejo smisel bivanja in se dialoško sprašujejo o slovenski novejši zgodovini z mnogih zornih kotov. Alojz Rebula (86) po dogovoru s celjsko Mohorjevo družbo - tudi tej ostaja zvest, ker mu je vsa leta stala ob strani, medtem ko so ga mnoge druge založbe kot krščanskega pisatelja ignorirale - vsako leto napiše en roman. Lansko jesen je tako oddal rokopis Skrivnost kostanjevega gozda, ki je spomladi ugledal luč sveta (Mohorjeva družba, Celje 2010, 216 strani, 25 evrov) . Prva asociacija ob naslovu vzbudi misel na brezna z mrtveci v slovenskih gozdovih, saj je Rebula eden redkih pisateljev, ki se te teme loteva (ne glede na tragičnost, ki kliče po umetniški in filozofski obravnavi). Da pa asociacija ni prava, je postalo jasno že takoj po prvi predstavitvi knjige...

Filozofa Evgena Bavčarja, Parižana, doma iz Lokavca na Vipavskem, vabijo na vse konce sveta, da bi slišali njegove misli o fotografiji in estetiki. Pri nas pa so se zanj najbolj zanimali - sodniki. Slepi umetnik, ki mu je v Novi Gorici z velikimi težavami uspelo postati gimnazijski profesor zgodovine, je s štipendijo francoske vlade odpotoval na študij v Pariz in tam ostal kot znanstvenik znamenitega Nacionalnega centra za znanstveno raziskovanje (CNRS). Čeprav se z veseljem vrača domov, pa je moral zadnja leta svoj čas, denar in ustvarjalnost zapravljati na ljubljanskem sodišču. Parižan iz Lokavca Esejist, publicist, filozof in fotograf Evgen Bavčar živi med Parizom in domačim Lokavcem. O starem in uglednem rodu priča tudi domača hiša ob glavni cesti, ki iz Lokavca vodi proti Slokarjem in naprej proti Predmeji, Gori in Čavnu. Pesnica in pisateljica Zora Tavčar je hišo, v kateri se je Bavčar rodil na današnji dan pred 64 leti, opisala takole: “Samotna hiša pod Čavnom deluje skoraj kot...

Pisatelj Boris Pahor je že večkrat pozval k spremembi besedila slovenske himne, saj gre za edino himno na svetu, ki ne poje o svojemu narodu in državi. V nedeljo mu je na forumu Draga na Opčinah pritegnil tudi Drago Jančar. Slovenija je namreč edina država, ki v himni slavi druge narode, svojega pa niti ne omenja. Slavni pisatelj, ki so ga Slovenci zares začeli ceniti šele v zadnjih letih, Boris Pahor , je v zadnjem mesecu vsaj trikrat javno omenil problem, da v slovenski himni ni Slovencev. Običajno je to navedel kot dokaz, da Slovenci sebe ne cenijo. Poudaril je tudi, da Slovenci državno zastavo uporabljajo le za navijanje na nogometnih tekmah, za nacionalne praznike pa je ne izobešajo. “Če še po dvajsetih letih Slovenci ne čutijo potrebe ob državnem prazniku izobesiti zastavo, kje je potem narodova zavest,“ se je vprašal na praznovanju svojega 97. rojstnega dne. Ne gre za nacionalizem, ampak za narodno zavest ali “naraven in pozitiven občutek pripadnosti nekemu narodu“ , pojasnjuje...

Objavljan neavtoriziran govor pisatelja Borisa Pahorja v Štanjelu na spominski slovesnosti evropskega dneva žrtev totalitarizmov 23. avgusta 2010. Zapis objavljam, ker so mediji precej površno spremljali dogodek, nekateri pa povsem prezrli. Tino Mamić   "Spoštovani pričujoči, rekel bi, da bi se moral čutiti počaščen ob vabilu, da spregovorim o totalitarizmu XX. stoletja, a priznam, da mi je nerodno, ker o teh velikih nesrečah za človeški svet bolj ali manj poudarjeno govorim in pišem ves povojni čas. Začenši z revijo Zaliv, ki sem jo z ženino pomočjo izdajal 24 let. Takrat je šlo za odklon komunistične vladavine, za zavzemanje za svobodo, ker smo po junaškem boju za svobodo doživeli nesvobodo in celo novo podložništvo. A bil je obenem upor proti povojnemu nadaljevanju fašistične mentalitete v razmerju do slovenskega prebivalstva v italijanski republiki. Bil je hkrati opomin, naj ne bodo pozabljena nemška taborišča, kjer je postalo pepel dobrih treh milijonov politi...