Preskoči na glavno vsebino

Intervju: Peter Frankl, direktor dnevnika Finance

Slovenija, poglej se v ogledalo!
Letošnje volitve si bomo verjetno najbolj zapomnili zaradi besed “Daj, ubij tega!”. Grožnja je bila namenjena novinarju dnevnika Finance, ki so že leta najglasnejši kritik gospodarskih napak vsake vlade in vsakega ministra. Direktor in hkrati odgovorni urednik Peter Frankl (45) besed nikoli ne špara.
Začniva v otroštvu ...
“V otroštvu?”
Seveda. Kdaj ste prvič pomislili na novinarski poklic?
“Uh. S to mislijo sem se vedno igral, tudi že kot otrok. Odločitev je zorela v času gimnazije, ko nisem vedel, ali naj grem na takratno Fakulteto za sociologijo, politične vede in novinarstvo (FSPN, danes FDV) ali na Ekonomsko fakulteto. Pred odhodom v nekdanjo Jugoslovansko ljudsko armado (JLA) leta 1984 sem se zato vpisal na obe fakulteti. V vojski sem se odločil za novinarstvo. Usoda je potem nanesla, da sem začel kot študent pisati za Delo in se kasneje profesionalno lotil novinarske kariere.”
Služba direktorja in odgovornega urednika časnika Finance je torej vaša idealna služba, saj združuje oboje?
“Ni ravno idealna, po drugi strani pa lahko rečemo, da je vsaka služba, ki jo rad opravljaš, idealna. Ta mi je sicer pisana na kožo. Že od leta 1991 kot novinar pišem o gospodarstvu, zato prevzem mesta direktorja ni pomenil tako velikega preskoka.”
Katera je vaša največja težava na tem mestu?
“Ta hip so vse težave povezane z ekonomijo. V državi vlada kriza. Direktor mora tudi skozi krizo voditi svoje podjetje uspešno.”
Cesar je nag
V vašem dnevniku redno opisujete preveliko povezanost o odvisnost med politiko in gospodarstvom. Gre torej bolj za politično krizo?
“Gospodarska kriza je v mnogočem pripomogla k politični. Ko je denarja veliko, so ljudje manj živčni. Zdaj je cesar nag. Politična elita je živčna. Na površje pride marsikaj, kar je bilo prej skrito. Čeprav smo vedeli, da veliko stvari v državi ni urejenih, pa so nepravilnosti prišle na dan v vsej silovitosti, ko je zmanjkalo denarja. Prej je bilo jezero globoko in je skrilo goloto. Zdaj, ko je voda presahnila, pa vidimo, da je cesar resnično gol.”
A kriza je prizadela tudi druge države. Slovenija je vendarle bila najuspešnejša postkomunistična država in najboljša evropska učenka?
“Seveda ni nazadovala samo Slovenija. Je še vedno razmeroma uspešna v primerjavi z drugimi tranzicijskimi državami. A vprašanje je, s kom jo primerjamo. Vedno smo se namreč želeli primerjati z državami na zahodu in severu. Danes to ni več tako smiselno, kot je bilo pred dvema letoma. Danes se s temi državami ne moremo primerjati več, saj smo bolj podobni vzhodnim državam. Slovenija se je v zadnjih letih v marsičem balkanizirala. Pokazalo se je, da je del nekakšnega romansko-grškega vzhoda. Je sredozemska in balkanska država. Zato se lahko primerjamo predvsem z Italijo in državami vzhodno in južno od nas.”
Je ostalo še kaj od prednosti pred drugimi postkomunističnimi državami, ki jo je Slovenija imela pred dvajsetimi leti?
“Prednost se je zmanjšala. Žal. Imeli smo namreč malce drugačno zgodovino kot druge države. Čeprav smo živeli v nedemokratičnem režimu, je bila gospodarska iniciativa nekoliko višja kot v vzhodnem bloku. Podjetja so poslovala z zahodom, imeli smo potne liste, zato je bilo malo bolje. Zakaj? Zato, ker je komunistični sistem potreboval denar in je dovolil podjetjem določeno sodelovanje z zahodnimi podjetji. Del prednosti smo že zapravili, ker smo bili zadovoljni sami s sabo. Slovenija ni naredila reform, ki bi jih bila morala narediti že lata nazaj, in je postala samozadovoljna država. Ujčkali smo sami sebe, misleč, da smo boljši od drugih. Druge države so v tem času bolj napredovale. Mogoče je res, da je kriza nekatere države, baltske denimo, bolj prizadela kot nas. A kljub temu te države hitreje napredujejo. Slovenija je gospodarska mešanica slabih plati Hrvaške in Francije. Je zabavna grško-rimska arena.”
Vlada se do malih podjetnikov obnaša mačehovsko, v zadnjem času pa je začela združevati velika podjetja. Ali lahko med tem in nekdanjim komunističnim gospodarskim sistemom potegnemo vzporednico?
“Lahko, seveda. V zadnjem času propada veliko malih in novih slovenskih podjetnikov. Po drugi strani pa postajajo mala in srednja podjetja ter nove in družinske firme vse pomembnejše, ker imajo večja najrazličnejše težave. Glede centralističnega gospodarstva pa je glavni problem, da Slovenija doslej ni naredila nobenega koraka v smeri postmoderne kapitalistične družbe. Nismo naredili nobene reforme. Privatizacije sicer ne častim po božje. A vendar smo pri nas ustvarili domnevne konkurenčne pole. Na področju energetike smo tako iz enega državnega podjetja ustvarili dve. Dve državni podjetji istega lastnika se potem gresta konkurenco. Čeprav je to konkurenčnost povečalo, pa je vse skupaj na trhlih nogah. To je konflikt interesov, saj je interes lastnika, da med svojimi podjetji ustvari sinergijo, ne pa konkurenco. To v resnici nikoli ni bila prava konkurenca.”
Slovenci se bodo izseljevali
Mnogi gospodarstveniki trdijo, da bi moralo gospodarstvo temeljiti na malih in srednjih podjetjih, kar dokazujejo mnoge razvite države. Pri nas pa ni ravno tako?
“Slovenija je tako za male kot za velike podjetnike sila neprijazna. Stiska jih na vseh področjih, posebej pri plačah. To je glavni problem države. Ravnokar sem se pogovarjal s pomembnim slovenskim menedžerjem neke multinacionalke, ki je razmišljala, da bi zaradi bližine vzhodnih trgov svoj regionalni sedež preselila v Ljubljano. Ko pa so ljudje, ki bi se iz več zahodnih držav morali preseliti sem, ugotovili, da bi bile njihove neto plače v Ljubljani nižje kot v Avstriji, so sedež raje preselili v našo severno sosedo. To pomeni tudi, da se bo vse več ljudi izseljevalo v druge države, ker so pri nas obremenitve nenormalno visoke. Slovenija je zelo obdavčena država. Na drugi strani pa od države dobimo manj kot v primerljivih državah. Čeprav vsi zaposleni veliko plačujemo državi, pa dobimo nazaj razmeroma slabo državno storitev.”
Kam pa gre ves ta denar?
“Gre v prevelik državni aparat in prevelik javni sektor. Je mrtvo naložen. Imamo veliko nasedlih investicij. Denar pa gre tudi ljudem, ki jim ta sistem ugaja in ki ga zato hočejo ohraniti in mu vladati. Vlada mora spoznati, da je obremenitev preveč in da mora zmanjšati porabo. Če predsednik vlade reče, da je v javnem upravi veliko preveč ljudi, ga sprašujem, zakaj vendarle tega ne spremeni. Prepričan sem, da so Slovenci požrtvovalni, pametni, iznajdljivi in da je med njimi veliko talentiranih. Imajo podjetniški čut. To bi morali izkoristiti. Družbene elite pa se obnašajo, kot da teh talentov sploh ne vidijo. Če bi država pametno obremenila ljudi, bi bil na koncu davčni iztržek veliko večji. Slovenija v gospodarskem smislu ni liberalna država. Še več, liberalnost je postala psovka. A liberalnost pomeni svobodo. Svoboda je zelo pomembna. Ne le umetniška in medijska, ampak tudi podjetniška.”
Kako ocenjujete vlado Boruta Pahorja po dveh letih vladanja?
“Aktualna vlada ne vlada dobro. Je nekoherentna in nekonsistentna. Njena levica ne ve, kaj dela njena desnica in obratno. Občutek sicer imam, da je Borut Pahor dobronameren človek. Pridružujem se tistim, ki menijo, da bi bil odličen predsednik države. Za operativno vodenje države pa mu primanjkuje poznavanje javnih financ. Veliko afer imamo. Veliko čudnih stvari se dogaja. Nedavno smo pisali o državnem podjetju Talum, kjer smo njegovega direktorja Danila Topleka zalotili s prsti v marmeladi. Na to bi marsikdo moral reagirati, pa ni. Še več. Topleka smo zalotili na večerji s finančnim ministrom Francijem Križaničem. Kako lahko finančni minister, ki je nadrejen davčni službi, večerja s človekom, ki bi ga moral sam, oziroma njegove službe, preiskati? Kako naj davčni urad avtonomno preišče Topleka, če njihov šef s Toplekom prijateljsko večerja? To je samo potrditev tega, da imamo pri nas grško-rimsko areno.”
Kaj napovedujete za naslednji dve leti vladanja leve koalicije?
“Upam, da gospodarska rast v zahodni Evropi, predvsem v Nemčiji, ne bo nazadovala. S tem Slovenija pridobiva. Bojim pa se, da naša vlada tega napredovanja v državah, kjer so naši največji trgovinski partnerji, ne bo izkoristila. Bojim se tudi, da nismo še povsem obračunali s preteklostjo - da še obstajajo podjetja, ki bi morala že davno propasti. Preiti moramo skozi obdobje katarze. Trenutna gospodarska kriza je neke vrste katarza, ki se še ni končala.”
Država kot politični plen
V Sloveniji imamo svobodni trg že dvajset let. Je problem, da imamo kapitalizem, ne pa pravih kapitalistov?
“Ne. Problem je, da nimamo pravega kapitalizma in zato tudi ne pravih kapitalistov. V pravem kapitalizmu so izhodiščne možnosti enake za vsakogar. Kapitalizem je pravični svobodni trg. Zato so tu institucije, ki preprečujejo zlorabe te svobode. Pri nas so te institucije začele funkcionirati šele v zadnjem letu ali dveh. Prej tega ni bilo. To je bilo seveda v interesu nekoga. Agencija za trg vrednostnih papirjev in Urad za varstvo konkurence sta bila do nedavna nema in gluha. Zato je bilo toliko zlorab. To ni kapitalizem, ampak tranzicijsko obdobje, v katerem so nekatere politične elite poskusile priti na oblast in tako obogateti. Politiki so to državo imeli vedno za plen. Politika je ustvarjala kapitaliste, ki nimajo nobene zveze s svobodnim trgom. Kaj ima Boško Šrot s svobodnim trgom? Šrot je varovanec Toneta Turnška, ki je član Foruma 21. Naj povem preprosto. Politika je rekla: 'Boško, ti boš postal kapitalist, ki mu bomo dali kredite, a premoženje bo tvoje le na papirju. Premoženje bomo upravljali mi, ti boš samo njegov titular.' Boško je res pokupil pol države, a kar na lepem ni več hotel tega premoženja deliti s politično nomenklaturo. Postal je car, cesar Slovenije. Če ne bi prišlo do gospodarske krize, bi bil Šrot absolutni vladar te države. Doživeli bi še večjo ugrabitev, kot smo ji priča danes. Kaj bi se vse zgodilo, če bi mu uspelo, si niti ne upam pomisliti. Kriza je katarza. Slovenija se bo morala pogledati v ogledalo in narediti korake, ki bi jih morala že pred desetletjem.”
Vaš časnik je neusmiljeno kritiziral tudi prejšnjo vlado. Ali je torej sploh kakšna razlika med njima? Katera je boljša in katera slabša?
“To so nehvaležne primerjave. Svobodno novinarstvo mora vedno gledati politiki pod prste. To je njegova vloga. Težko bi ocenil, katera je boljša. Vsekakor je v vladi Janeza Janše veljal večji navidezni red, čeprav so bile tudi tam napake velike. Tudi takrat so se dogajale podobne zadeve, kot je večerja Križanič-Toplek. Finančni minister Andrej Bajuk je šel na obisk v Steklarno Rogaška, k direktorju državnega podjetja, ki je bil na mednarodni tiralici Interpola! Kmalu zatem je ta direktor prestopil slovensko-avstrijsko mejo in bil prijet. Bajuk je seveda vedel za tiralico. To je nerazumljivo. Celotna slovenska politika ne more ne sebe ne drugih kritično ovrednotiti. To ni običajno in ni dostojno. Kar bom sedaj rekel, bo gotovo povzročilo zahtevek SDS, naj vaš časnik objavi demanti. Če bom rekel, da je Janševa vlada prodala Mercator netransparentno podjetjem v bližini Igorja Bavčarja in Boška Šrota, bo SDS to ponovno zanikala. A kljub temu trdim, da se je prodaja Mercatorja zgodila netransparentno in da je bila ta poteza ena največjih napak Janševe vlade. To je bil začetek potopa Janševe vlade. Njegova vlada bi namesto tega morala začeti reforme; tudi če ne bi bile tako velike, kot so jih v začetku zastavili. Očitno ni imela poguma, da bi to storila. Še več, nekateri ljudje v bližini takratnega premierja so ravno tako začeli jemati državo kot plen. Janševo sodelovanje s Šrotom je bilo neprimerno in nedostojno.”
Torej je edina razlika med vladama, da je bila v času prejšnje gospodarska rast, v času te pa gospodarska kriza?
(premolk) “Nehvaležno je to primerjati. Dejstvo je, da je bila prej konjunktura, sedaj pa kriza. Vladi bi moral primerjati v istem času. Ali je bil Janša boljši predsednik vlade kot Pahor? Morda. Morda je zdaj izkušenejši. Ni pa nujno, da bi bil boljši. Težko bi se opredelil. Obe vladi imata velike nedoslednosti in nedostojnosti v načinu vladanja. Problemi pa so danes večji kot prej.”
Čim prej na volitve
Uredništvo Financ se tako kot, denimo, britanski Economist pred volitvami politično opredeli. Economist je bil tako pred nemškimi volitvami za Merklovo, pred italijanskimi pa proti Berlusconiju. Vi ste bili pred štirimi leti za Jankovića, sedaj ste bili proti. Koga bi danes podprli na volitvah?
“Ob koncu mandata Janševe vlade smo bili mnenja, da bi bila za državo najboljša velika koalicija. Tega sicer nismo posebej poudarjali. Taka koalicija bi bila sicer tako za Janševe kot Pahorjeve nesprejemljiva. Mogoče bi si Pahor in Janša v isti vladi gledala pod prste. Tega ne vem. Bi pa taka koalicija pomenila korak v smeri preseganja razlik, ki Slovence razdvajajo že leta in leta. Tudi ta katarza nas še čaka. Koga bi danes podprli? Danes bi si želel le, da bi bile čim prej volitve. Del vladne garniture nikakor ne zbuja zaupanja. Bolj zaupam Pahorju kot večini njegovih ministrov. Mislim namreč, da je dobronameren. Tega sicer ne morem trditi, ker lahko dobronamernost meji na naivnost. Ne morem reči, da je Pahor pokvarjen. Lahko pa rečem, da ne razumem, da Križanič večerja s Toplekom.”
Kakšna je vloga medijev v naši državi?
“Vloga medijev v državi je vendarle pozitivna. Kljub vsemu je bolj pozitivna kot negativna. Pa čeprav mediji zasluženo na lestvici zaupanja ljudi ne kotiramo visoko.”
Zakaj ljudje ne zaupajo medijem?
“Zato ker smo tudi mediji imeli izpade z nepoštenimi praksami. Uradni, oziroma dolga leta uveljavljeni slovenski mediji bi o marsičem morali poročati, a tega niso storili. Uradni mediji svoje funkcije niso opravili, tiste, ki so to funkcijo opravili, pa so označili za rumene, senzacionalistične medije.“
Usmerjeni mediji
Kako so mediji usmerjeni? Poglejmo samo zunanjo politiko, o kateri večinoma še vedno povsod poročajo tako, da so vsi svetovni “levičarji“ veliko bolj pozitivno obravnavani kot “desničarji“. Bi lahko torej rekli, da so slovenski mediji večinoma levičarski?
“Slovenski medijski prostor je veliko bolj 'lev' kot 'desen'. To je dejstvo. Na splošno so mediji povsod malce bolj 'levi' kot 'desni'. V Sloveniji je ta 'levost' veliko večja kot v državah, s katerimi se tako radi primerjamo. Pravzaprav to niti ni levica, ampak tranzicijska tovarišijska levica. Kdor ni član te tovarišijske tranzicijske levice, je označen kot 'rumen', 'janšist' ali 'katoliški skrajnež'. Problem 'desnega' novinarstva, oziroma medijev, ki niso del tovarišijskega kroga, pa je nekje drugje. Velik del teh medijev namreč simpatizira z negativnim nacionalizmom in prezira južnjake. To je problem. Slovenec ne bo boljši Slovenec, če bo preziral južnjaka. V Sloveniji bi morali narediti tako, kot to bolj ali manj uspešno delajo tudi že v Nemčiji: zavzeti se za integracijo priseljencev in sobivanje z njimi. Žal je v Sloveniji več nacionalistov, kot bi si jih želel.”
Na koga mislite? Mogoče na enega najbolj branih slovenskih tednikov Družino, denimo?
“Ne bom govoril o imenih. Ne gre pa za katoliške medije. To ni Družina. Pustimo imena. Neprijetno mi je, če Zorana Jankovića žalijo s pridevkom južnjak. Vedno ga bom vzel v bran, če ga bo kdo zmerjal z balkancem. Prav delavci iz sedanje tujine, kot je na primer Bosna, so pripomogli, da je Slovenija postala to, kar je. To bi morali ceniti. Del medijske 'desnice' pa se poslužuje tudi takih žalitev.”
Tako sva prišla do povoda za današnji pogovor, grožnje s smrtjo vašemu novinarju Jaki Elikanu, ki je pred leti poročal tudi za naš dnevnik. Ko sem vas gledal na nacionalni televiziji v studiu tik ob Zoranu Jankoviću, sem glede na govorico vašega telesa imel občutek, da vas je bilo strah. Ali je novinarja danes strah?
“Mene na tistem stolu ni bilo strah. Bilo pa mi je neprijetno. Raje bi bil v tistem času kje drugje. Tudi celotna zgodba mi je neprijetna. Ni me strah ne Zorana Jankovića ne njegovih sinov. Razumem pa Elikana, da ga je postalo strah. Vse je treba razumeti v kontekstu. Poglejmo zgodbo. Elikan napiše zgodbo o zemljišču, ki je last Electe. Skozi različne faze vplivanja Zorana Jankovića vrednost zemljišča narašča. Logično. To zemljo njegov sin Jure, lastnik Electe, skuša prodati. V roke dobimo predpogodbo, da bo zemljišče prodano za 32 milijonov evrov. Stokrat več, kot je bilo vredno pred desetimi leti. Predpogodba se ni izvršila, ker je kupec padel v resne probleme s pravosodjem. Šlo je namreč za preprodajo droge v Sloveniji in Srbiji. Electa torej posluje s človekom, ki je del narkomanskega podzemlja. Nekaj dni zatem, ko Elikan objavi, da je Electa hotela poslovati s takim podjetjem, mu lastnik Electe zagrozi s smrtjo. Njegov oče in nekdanji lastnik Electe je župan, ki pomembno oblikuje urbanistično politiko in vpliva na ceno zemljišč v mestu. Hkrati pa prijateljsko večerja z notranjo ministrico. Ali ni to zelo zanimiv splet okoliščin? Tu imamo narkomansko podzemlje, zemljišča, župana in notranjo ministrico. In Zagreb, kjer so pred dvema letoma umorili lastnika tednika Nacional Iva Pukanića, je samo 120 kilometrov oddaljen od Ljubljane. To so resne zadeve. Kdor se iz tega dela norca, verjetno vsega niti ne dojame.”
Je v naši državi veliko groženj novinarjem? Praktično je vsaka tožba proti novinarju že posredna grožnja ali vsaj pritisk. Kako se branite pred tem?
“Na različne načine. Z večino groženj se ukvarjam sam in kolegov ne obremenjujem z njimi. To je ena od osnovnih nalog odgovornega urednika. Grožnje so včasih vljudne, včasih jezne. Pomagamo si z odvetniki, pogovori, sodnimi poravnavami. Branimo pa se tudi tako, da kupimo delnice podjetja, ki nam grozi.”
Ali dejstvo, da drugim novinarjem še zdaleč ne grozijo toliko kot vam, znak, da se drugi mediji ne ukvarjajo s spornimi zadevami?
“Groženj je tudi drugod veliko. V uradnih medijih pa jih res skorajda ni, saj se s takimi zadevami preprosto sploh ne ukvarjajo. Pristajajo na logiko, da je raziskovalno novinarstvo rumeno in da so oni samo prenašalci sporočil s tiskovnih konferenc.”

OKVIR
Peter Frankl je študiral novinarstvo na ljubljanski univerzi, dodatno pa se je izobraževal tudi na ameriški univerzi Stanford. Na Financah je vse od njihovega nastanka (1992), najprej kot urednik (1994), nato pa tudi hkrati kot direktor (2006). Časnik je v lasti švedskega založniškega koncerna Bonnier Business Press, ki izdaja poslovne časopise v desetih državah. V nasprotju s trendom padanja naklad slovenskih dnevnikov se naklada časnika Finance že več let rahlo dviga. Po podatkih Nacionalne raziskave branosti natisnejo 17.000 izvodov, ki jih bere 47.000 bralcev.

OKVIR
Naročilo za umor, ki je bilo izrečeno pred novinarjem Jakom Elikanom na povolilni veselici ponovno izvoljenega ljubljanskega župana Zorana Jankovića, naj bi bilo izrečeno v pijanosti. To je že nekaj trenutkov zatem pojasnil župan. Bila je nedelja, prvi dan. Novica je nato počasi obkrožila Slovenijo in sprožila obsodbe iz vrst politike, vlade in obeh novinarskih organizacij. To je bilo v ponedeljek, drugi dan. Nato se je opravičil še “naročnik”. Županov drugorojenec Jure Janković je povedal, da ni mislil resno. Bil je torek, tretji dan. Zatem se je oglasil še očividec dogodka in zatrdil, da Janković ni izrekel nobene grožnje. Lastnik bara, v katerem so Jankovićevi praznovali ponovno volilno zmago, Tadej Prašnikar, se je namreč spomnil: “Tega jaz nisem slišal, pa sem bil tu zraven takoj.“ Na vprašanje, ali se ni tako pozno oglasil samo zato, da bi v sodnem postopku s pričevanjem obranil Jankovića, pa je dejal: “Glejte, čista je moja vest glede tega.” In bila je sreda, četrti dan.

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Vili Ščuka: Človek, ki je samo potrošnik, je bolnik

Znani novogoriški zdravnik in psihoterapevt Viljem Ščuka (79) je svojo poklicno pot začel kot zdravnik s socialnim čutom. Naletel je na otroke v stiski in jim začel pomagati v različnih težavah. 
Nekaj let je delal z odvisniki od drog, alkohola in iger na srečo. Kljub uspešnosti pri zdravljenju narkomanov pa je moral projekt zapustiti, ker ni pristajal na drago metadonsko metodo. Spraševal se je, koliko je človek gospodar svojega telesa in svojih strasti. Ali je samo sesalec, pa čeprav z doktoratom, ali je tudi človek? Po upokojitvi je napisal večkrat razprodano knjigo Šolar na poti do sebe. Državo in šolnike skuša prepričati, da bi začeli drugače razmišljati, in začeli vlagati v razvoj osebnosti. Nenazadnje so s podobnim projektom Finci ustvarili tudi zgodbo o gospodarskem uspehu. Ali si niso vse ugotovitve terapevtov in psihologov glede sodobne družbe in vzgoje precej podobne? Človekova biokemija in nevrofiziologija, ki sta podlagi za človekov način raz mišljanja v nekem social nem ok…

VV FAKTOR (moja gostovanja)

Tu so oddaje VV Faktor na TV 3, v katerih sem gostoval in jih najdemo tudi na spletu. Prihodnjič bom gost v tednu po 26. novembru. Hvala vsem za komentarje in delitve informacije. Samo državljani sami lahko s širjenjem informacij po spletu naredimo nekaj zoper medijsko enoumje v državi.

Če je bil kak novinar na volilno nedeljo po prvi izjavi Marjana Šarca ob 19.05 presenečen, da bo ustanavljal parlametnarno stranko, je bil bodisi neinteligenten bodisi se je delal neumnega.
(VV Faktor 39, O rezultatih volitev za novega predsednika RS, KLIK in KLIK; O tej temi govori tudi moja kolumna: KLIK)
Problem Andreja Šiška je bil, ker slovenski novinarji, ko slišijo za domoljubje ali nacionalizem, ne vedo, kako bi se obnašali. Domoljubje je tabu tema za slvoenske medije. Tudi sicer slovenska levica ne ve, kaj bi z državo Slovenijo, saj ji je neodvisnost padla z neba.  (VV Faktor 35, O kandidaturi Andreja Šiška KLIK in KLIK)
V nobeni normalni državi ne bi prišlo do resne možnosti, da bi 39-letnik brez…

Odšel je Peter Bajc

Nadvse presenetila, prav šokirala, nas je vest, da je umrl Peter Bajc (55) iz Žapuž. Šturski rojak, velik Slovenec, ponosen Vipavec. Zgled pokončnosti, odločnosti in vztrajnosti. Sotrudnik civilne iniciative Čaven.
Težko je najti besede ob tem hudem dogodku. Čeprav sem prepričan, da smo dobili priprošnjika v deželi onkraj, to žalosti ne more zmanjšati.
Zato naj zakličemo le poslednji pozdrav, ki ga je izrekel šturski rojak in mučenec Filip Terčelj, s katerim se je Peter gotovo že srečal in poklepetal:
Na svidenje nad zvezdami.
Soprogi Martini in vsem njegovim v imenu ekipe Čavna izrekam globoko sožalje.
Namesto cvetja, ki ga svojci hvaležno odklanjajo, bom njemu v čast daroval dar za mašo za domovino.
Pogreb dragega Petra bo v sredo ob 18. uri.

Tino in čavenski prijatelji