Preskoči na glavno vsebino

Evgen Bavčar: V tujini priznanja doma pa sodišče

Filozofa Evgena Bavčarja, Parižana, doma iz Lokavca na Vipavskem, vabijo na vse konce sveta, da bi slišali njegove misli o fotografiji in estetiki. Pri nas pa so se zanj najbolj zanimali - sodniki.
Slepi umetnik, ki mu je v Novi Gorici z velikimi težavami uspelo postati gimnazijski profesor zgodovine, je s štipendijo francoske vlade odpotoval na študij v Pariz in tam ostal kot znanstvenik znamenitega Nacionalnega centra za znanstveno raziskovanje (CNRS). Čeprav se z veseljem vrača domov, pa je moral zadnja leta svoj čas, denar in ustvarjalnost zapravljati na ljubljanskem sodišču.
Parižan iz Lokavca
Esejist, publicist, filozof in fotograf Evgen Bavčar živi med Parizom in domačim Lokavcem. O starem in uglednem rodu priča tudi domača hiša ob glavni cesti, ki iz Lokavca vodi proti Slokarjem in naprej proti Predmeji, Gori in Čavnu. Pesnica in pisateljica Zora Tavčar je hišo, v kateri se je Bavčar rodil na današnji dan pred 64 leti, opisala takole: “Samotna hiša pod Čavnom deluje skoraj kot majhen dvorec s svojimi oknicami in starinskim pročeljem. V veliki veži, ki jo je njegova sestra zanimivo oživila z rastlinjem in rogovilami, ovijalkami in suhim cvetjem, da vstopiš kot v kakšno podeželsko graščinico, nama je odprla v sobo s prasketajočim ognjem v peči.” Tu, v Lokavcu, je Bavčarju tekla zibelka.Ko smo iskali njegov datum rojstva, smo najprej pogledali na spletno enciklopedijo Wikipedijo. Ker na slovenskih straneh o tem esejistu, filozofu in fotografu, ki je nedavno v Mehiki prejel častni doktorat, ni bilo niti besedice, smo podatke našli v nemški in francoski Wikipediji. Tudi spletno iskanje z Googlom pokaže, da je na spletu o Evgenu Bavčarju v slovenščini 6500 zapisov, v angleščini pa skoraj 8000.
Na spletu tudi ne najdemo podatkov o umetnikovem rodu. Po materi, Schleglovi, daljni potomki fužinarske rodbine, ki se je na Vipavsko priselila iz Šlezije, je podedoval umetniški čut. Iz očetove rodbine Bavčarjev pa verjetno izvira njegova dragocena samoniklost. Ob rojstvu, 2. oktobra 1946, ni bil slep. “Še vedno se spominjam tistega kostanja pred hišo. Dobro se spominjam tudi barv,” pripoveduje mislec, ki je vid izgubil, še preden je dopolnil dvanajsti rojstni dan. Zaradi eksplozije detonatorja za mine je moral v bolnišnico, a po nekaj mesecih povsem oslepel.
Strokovnjaki ugotavljajo, da mnogi invalidi svoje druge čute izredno razvijejo. Bavčarju pa je slepota izostrila čute do meja, ki si jih običajni človek niti ne more predstavljati.
Oko, ki misli
Evgen Bavčar je človek, ki za fotografijo ne potrebuje oči, ampak duha in srce. Ali tretje oko, kot pravi sam. S slepoto je težko živeti, poudari in se nasmehne: “Lahko pa gledam sonce direktno v obraz.” Mnogi novinarji mu v številnih svetovnih jezikih znova in znova postavljajo isto vprašanje: kakšna konkretna je tehnika slepega človeka, ki fotografira?
Bavčar z ničemer ne pokaže, da mu je vprašanje odveč, saj lahko odgovor že z nekaj kliki najdemo na svetovnemu spletu ne le v angleščini, nemščini in francoščini, ampak tudi v brazilski portugalščini, španščini in nizozemščini. “Fotografiram v temi, s pomočjo žepnih svetilk. Več ne bom povedal, ker gre za intimnost, takšno, kakršno predstavlja zakonska spalnica. Ko se podoba šele rojeva, nerad o njej govorim in je ne pokažem,” pove v zborni slovenščini, kot bi na vprašanje odgovarjal prvič v življenju. “Najprej imam fotografijo v glavi. Vidim jo s tretjim očesom. Potem mi to nekdo opiše. Največkrat sestra ali nečakinja. Glede na opis se potem odločim za fotografijo. Najprej opis, potem odločitev,“ opiše postopek ravno v času, ko stenska ura glasno oznani, da je deset in četrt.
“Fotografija je umsko dejanje in obenem dejanje duha. Kamera ali fotoaparat pa je samo njegov podaljšek. Praktični pripomoček. Važen je duh, tehnika je postranska,“ nadaljuje in še doda, kako fotograf potrebuje oko, ki misli, ne pa, da samo vidno zaznava. Nekoč je v Braziliji na isto temo povedal: “Najboljši teleskop so človekovi možgani. S tem teleskopom se vidi najdlje.”
V svetu se ljudje na omembo slepega fotografa odzovejo z radovednostjo. To želijo spoznati, razumeti. V Sloveniji te radovednosti v glavnem ni. Neki ugledni fotograf, čigar ime naj ostane prikrito, je nekoč komentiral: “Slepi lahko dela vse, fotografirati pač ne more.” Niti zaželel si ni pogledati, kakšne so fotografije slepega fotografa. Neki drug znani Slovenec pa je prostodušno dejal, da “Bavčar po svetu prodaja meglo.”
A očitno se megla dobro prodaja - kako naj sicer pojasnimo, da so mu v Mehiki pred nekaj meseci podelili častni doktorat? Ali da so ga povabili za gosta ob obletnici ustanovitve glavnega mesta Brazilije? Ali da bo v kratkem razstavljal na Japonskem, v Parizu, Moskvi in Turinu?
Doma je pač drugače. Čeprav nihče ne more postati prerok v domačem kraju (običajno vsaj), pa bi vseeno od kulturnikov in politikov pričakovali, da bodo slepega preroka vsaj opazili. A ostajajo oni sami - razen dveh ali treh izjem - v glavnem paradoksalno slepi. Bavčar ima glede tega svojo razlago: “V Sloveniji nas moti, če kdo nekoliko izstopa. To je motilo Slovence pri Venu Pilonu, Zoranu Mušiču ali Borisu Pahorju. Slovenec Slovenca večkrat ne ceni.”
Pahor, mimogrede, prav Bavčarju pripisuje zasluge in zamisel, da so njegovo literaturo spoznali v Franciji in Nemčiji ter šele nato tudi v Italiji. Bavčar pa pravi: “O Pahorju se sedaj res veliko govori. Poglejte, koliko se o njem piše samo v španskih medijih! O Slovencih se nikoli, kljub slovenski diplomaciji, ki je po svoje uspešna, ni tako veliko vedelo v svetu.” Hkrati pa se sprašuje, koliko vpliva lahko imajo Pahorjeve besede na slovensko politiko in inteligenco.
Zaradi večkratnega slovenskega apriornega nezaupanja v sposobnosti posameznika je Bavčar zapustil domovino in najprej nadaljeval doktorski študij, potem pa tudi zaživel v francoski prestolnici. V svetovljanskem Parizu, metropoli kulture, je vse drugače. Bavčar pripoveduje: “Zelo rad bi, recimo, šel na morje, ampak kot svoboden človek, brez občutka, da bi nekoga bremenil zaradi tega. V Sloveniji se v glavnem zelo poredko zgodi, da bi ne čutil, kako moj sogovornik razmišlja o tem, da mi 'pomaga': v tujini pa so, nasprotno, ljudje srečni, če lahko gredo z menoj na razstavo, ker umetnine doživljajo in umejo drugače. Spominjam se, kako mi je sloviti pisatelj in umetnostni kritik John Berger sam predlagal, da skupaj obiščeva razstavo Georgesa de La Toura v Parizu. Pri nas pa zelo težko dobim človeka, ki bi si zaželel z Bavčarjem drugačno doživetje Jadrana.”
Lokavec pri Benetkah
Kljub nekaterim kritičnim pripombam do Slovencev pa Evgen Bavčar svoje ljubezni do naroda in domovine ne prikriva. Promotor slovenske kulture v Parizu na vseh svojih nastopih po svetu pove, da je Slovenec. Zato novinarji v tujini njegovo pripadnost tudi vedno poudarijo. “Rodil se je v malem slovenskem mestu pri Trstu,” so zapisali v kalifornijskem muzeju fotografije. Nemška Wikipedija kot kraj rojstva pravilno zapiše “Lokavec bei Ajdovščina”, spletne strani v Gruziji pa omenjajo “mestece v Sloveniji v bližini Benetk”.
Bavčar je fizično sicer razpet med Parizom in Lokavcem, a mu to ne predstavlja problema. “Moja domovina je slovenski jezik,” pojasni. A vendar prizna, da je ljubezen do domovine zelo težka. Posebej danes. Šele pred kratkim je namreč doživel ugodno rešitev sodnega postopka, ki se je vlekel dolgih šest let in ga je njemu v prid pomagal razrešiti odvetnik Andrej Pitako.
Ljubljanski proces
Ljubljanska produkcijska hiša Casablanca je namreč pred sedmimi leti na sodišču začela postopek zaradi škode, ki naj bi jo imela, ko naj bi bil Bavčar pretrgal sodelovanje za snemanje dokumentarnega filma o Borisu Pahorju. Na prvi stopnji so ljubljanski filmarji zvenečega imena tožbo dobili, saj se Bavčar na sodišču ni mogel ustrezno braniti, ker mu ni bila dana enakopravnost: v Pariz je med drugim dobival pisma s sodišča, ki niso bila v Braillovi pisavi, zato jih ni mogel prebrati, njegovi sosedje pa ne znajo slovensko, da bi mu ga prebrali. Roki za odgovore pa so bili nerazumljivo kratki.
Čeprav so se o snemanju filma samo pogovarjali v nekem lokalu in čeprav niso ničesar zapisali, kaj šele podpisali, je sodišče Bavčarja okrivilo in mu naložilo plačilo škode. In nato se je začela kalvarija, v kateri pa je dosegel izredno pomembno zmago za pravice slovenskih slepih - da jim sodišče na svoje stroške pošilja pošto in zapisnike v Braillovi pisavi. Šest let se je iz Pariza tako med drugim vračal domov zaradi pozivov na sodišče.
“Evgen Bavčar je sredi Pariza, pred očmi svetovne inteligence, kljub protestom slovenskega in svetovnega Pena, talec kriminalne provincialne slepote dela slovenskega sodstva,” je v odprtem pismu zapisal naš mednarodno priznani pesnik Tomaž Šalamun. Peticijo v podporo Bavčarju pa je podpisalo 300 evropskih kulturnikov. Hvaležen je tudi primorskim pisateljem, ki so ga podprli, in našteva imena: “Šalamun, Breda Smolnikar, Marjeta Kušar in številni drugi.”
Firma Casablanca pa je iz “usmiljenja” do slepega umetnika bila pripravljena umakniti tožbo za 26 tisočakov, če bi Bavčar priznal krivdo. “Krivdo za nekaj, česar nisem storil? To preprosto ne gre,” pojasnjuje filozof. “Izgubil sem šest let. Proces me je zelo izmučil in mi preprečil delo. Za nekaj tako bednega sem se moral krvavo boriti,” pove.
Med procesom je začel Ljubljano dojemati drugače; namreč kot kraj, kjer mu sodijo. Ne ve, kako bo lahko poslej še obiskoval Ljubljano, saj je bil sodni proces zanj travmatičen.
“Slepi smo velikokrat zapostavljeni. Če hočemo biti enakopravni, moramo absolutno izstopati. To so krute resnice,” je prepričan Bavčar. Za udejanjenje nekaterih stvari potrebuje veliko več časa. Zato pravi, da v resnici ne šteje 64, ampak več kot 80 let. Vsak človek, ki si prizadeva, da bi nekaj ustvaril, pa je obsojen na samoto, meni slovenski Parižan. Osamljen zaradi slepote, osamljen zaradi intelektualne širine, ki je ne dojame vsakdo. “Jaz in drevo. Velikokrat pripovedujem drevesom,” pokaže na košate kostanje pred domačijo. “Živim med ljudmi, ampak sem hkrati puščavnik.”
Kakšen pa je odnos Pariza do Evgena Bavčarja? Te dni je ob dnevih evropske kulturne dediščine v muzeju Valentin Hauy odprta razstava, posvečena velikim možem: ob Diderota, Brailla, Valentina Hauya, Helen Keller je postavljen tudi Evgen Bavčar.
Čudoviti Slovenci
Bavčar Slovence ljubi, čeprav je do njih kritičen: “Slovenci smo čudovit narod. Imamo odlične izobražence. Z malo več odprtosti in strpnosti in manj nadutosti in zavisti pa bi lahko bili v samem svetovnem vrhu. Smo fantastični, a tega nočemo videti.”
Kako do svetovnega vrha? Tudi Bavčar ima svoje ideje: muzej drugačnih zaznav za slabovidne in televizijske oddaje za slepe. “Imamo čudovit rudnik, kjer se kopljejo sive celice, imamo pa premalo rudarjev in šol, ki bi izobraževale rudarje te plemenite rude. Ni jaškov in ni vozičkov, da bi to sivo substanco pripeljali na dan,” je metaforično kritičen filozof.
Opiše tudi edinstveni primer treh slepih Slovencev brez rok: iz ljubezni do besede so se naučili brati braillico s spodnjo ustnico, kar je edinstveno v svetu: “Lahko razumemo, kako visoko kulturno je to dejanje? Poljubljajo besedo.” Eden od treh je Bavčarjev nekdanji sošolec Zvonko Pirc. Na brazilski televiziji je pokazal njegovo sliko, ki jo je videlo 10 milijonov gledalcev. Fotografija je razstavljena tudi na prej omenjeni pariški razstavi. “Pokojni Tine Velikonja mi je pripovedoval o neki slovenski družini, ki je posvojila otroka invalida. To se pravi, da so to res pravi starši, v Salomonovem smislu,“ še navrže.
Tudi o slovenskih ženskah pove lepe besede: “Slovenke so najbolj fantastične ženske, žal pa je marsikateri od njih tragična zgodovina pustila kompleks lepe Vide. Tujci so jim vcepili zavest, da so več vredni od Slovencev.” Pove še en primer: Zoran Mušič je predlagal neki Slovenki (ime naj ostane prikrito), da bi jo portretiral, a je predlog zaradi kompleksa lepe Vide zavrnila. “Vsaka Francozinja bi pa bila presrečna, če bi jo portretiral veliki Mušič. In kaj bi iz tistega portreta nastalo? Če merimo z denarjem, bi bil danes vreden najmanj 200.000 evrov.”
Nekoč je Bavčarja intervjuvala novinarka pomembnega nizozemskega časnika ter ga vprašala, ali je poročen. Odvrnil je, da ni. Ona pa presenečeno: “Kako je to mogoče, da niste poročeni, ko pa ste tak umetnik?!” Mu je kdo v Sloveniji že rekel kaj podobnega? “Lepo bi bilo, če bi to čudo izrazila tudi katera Slovenka. Pokojna dr. Franjo Bizjak in veliki psiholog dela Pavel Kogej sta bila dva izmed redkih, ki sta obžalovala, da se moj človeški in intelektualni potencial ni mogel tudi v tem smislu ovrednotiti,” se nasmehne Bavčar.

 foto in besedilo: Tino Mamić
Objavljeno v Primorskih novicah 2. oktobra 2010 

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

VV FAKTOR (moja gostovanja)

Tu so oddaje VV Faktor na TV 3, v katerih sem gostoval in jih najdemo tudi na spletu. Oddaje do septembra ne bo.

Lahko se samo tolčemo po glavi. Če ne bi bil zunanji minister Erjavec, danes mejnega spora ne bi več bilo. Problemi slovenske politične elite in diplomacije so: hlapčevski kompleks, nesamozavest in nesposobnost. KLIK(VV Faktor 66, Arbitraža o meji s Hrvaško)

Za referendum je odgovorna vlada, ki ni v treh letih nič naredila. Če bi namesto Mira Cerarja imeli Franca Jožefa, bi proga bila že narejena. Južno železnico so od Dunaja do Trsta gradili od 1842 do 1857 (15 let). Z načrti vred so za 577 km potrebovali 20 let. Slovenija je v 20 letih naredila načrt proge, aktualna vlada pa v treh letih le zakon o gradnji. KLIK(VV Faktor 64, Referendum o drugem tiru )

Največji slikarski mojster svetovnega slovesa, ki ga imamo v Sloveniji, je Carpaccio. Sicer pa evropskih mojstrov nimamo. Le tu in tam kaj malega. Zdrava kmečka pamet zato vsakemu pove, da v neki hiši v Slovenskih Konjicah …

Ustavite cenzuro na RTVS!

RTVS je včeraj objavila dokumentarni film in ga nato uvrstila na splet. Nekaj ur je posnetek bil dostopen, čeprav so stalno menjevali njegov spletni naslov. Izgledalo je, da gre za tehnične težave, ne pa za oviranje dostopnosti. A še isti dan je prišlo do popolne cenzure. Posnetek je bil umaknjen s spleta. Dokumentarni film diplomiranega zgodovinarja in dolgoletnega novinarja dr. Valentina Areha je govoril o jugoslovanski armadi (JLA) in njeni vlogi v nekdanji Jugoslaviji. Bil je namreč dan suvernosti, ko smo praznovali umik te armade, ki je bila napadla samostojno Slovenijo. Zakaj? Bojda zgodovinski poudarki niso všeč urednikom, ki zahtevajo spremembe. zaradi jugonostalgije, ki jo lahko vsako leto maja opazimo na RTVS pa bi utegnilo biti v ozadju še kaj drugega. Mogoče je bil moteč posnetek, ko se je nekdanji predsednik Milan Kučan rokoval z Josipom Brozom?  V imenu ustavno zaščitene svobode govora zahtevamo, da se cenzura na RTVS konča. Odgovorni za to dejanje, ki je zelo podobno č…

Pet slovenskih držav

Zgodovino slovenskega naroda opisujejo ponavadi kot provincialno, Slovence pa kot hlapce in vedno zatirane. Številni učitelji zgodovine in slovenščine prepričujejo o nezgodovinskosti, majhnosti in hlapčevstvu slovenskega naroda, kar gre vedno na mlin tistim, ki to skušajo izkoristiti. Leta 1991 smo iz naroda postali nacija, radi poudarjajo nekateri, saj prej svoje države nismo imeli. Slovenska politična levica in skrajna desnica pa zametke državnosti iščeta v drugi svetovni vojni in narodnem odporu zoper okupatorja. Politična desna sredina jim oporeka, ker je bila v Sloveniji takrat tudi državljanska vojna. Vsak osnovnošolec pa bi moral vedeti, da je Republika Slovenija že peta (5.) slovenska država. Poglejmo si zgodovinska dejstva. Pozabljena prva slovenska država  Prva slovenska država je nastala okrog leta 630 na ozemlju sedanje avstrijske Koroške. Karantaniji so vladali slovenski knezi več kot stoletje, potem pa so okrog leta 745 zaradi avarske nevarnosti prosili za bavarsko zašči…