Alojz Rebula: Skrivnost kostanjevega gozda

Recenzija v Primorskih novicah 18.8bra.2010
članki o Alojzu Rebuli

Priljubljeni pisatelj Alojz Rebula s svojim zadnjim romanom Skrivnost kostanjevega gozda ostaja zvest svojemu slogu. V lepem, prefinjenem jeziku Rebulovi junaki iščejo smisel bivanja in se dialoško sprašujejo o slovenski novejši zgodovini z mnogih zornih kotov.

Alojz Rebula (86) po dogovoru s celjsko Mohorjevo družbo - tudi tej ostaja zvest, ker mu je vsa leta stala ob strani, medtem ko so ga mnoge druge založbe kot krščanskega pisatelja ignorirale - vsako leto napiše en roman.

Lansko jesen je tako oddal rokopis Skrivnost kostanjevega gozda, ki je spomladi ugledal luč sveta (Mohorjeva družba, Celje 2010, 216 strani, 25 evrov). Prva asociacija ob naslovu vzbudi misel na brezna z mrtveci v slovenskih gozdovih, saj je Rebula eden redkih pisateljev, ki se te teme loteva (ne glede na tragičnost, ki kliče po umetniški in filozofski obravnavi). Da pa asociacija ni prava, je postalo jasno že takoj po prvi predstavitvi knjige, ko je pisatelj povedal, da gre za povojno zgodbo o udbovcu s človeškim obrazom.

Glavni lik romana, Arno, je agent zloglasne jugoslovanske tajne policije, ki jo klub različnim uradnim imenom poznamo predvsem kot Udbo. Njegova naloga je nadzorovati duhovnike v treh dekanijah. A tudi njemu, se zdi, je Rebula vdihnil dušo iskalca, filozofa, ki se sprašuje o bistvu zemeljskega bivanja. In to ga tudi odpelje na drugačno pot, kot bi jo pričakovali za starega partijca.

Kot filozof se začne spogledovati z vrednotami demokracije, kot iskalec pa pogovarjati z Bogom. Pisatelju so nekateri zato že očitali naivnost. A temu bi težko pritrdili. Ne le zato, ker zgodba teče in izpade povsem realna, ampak tudi zato, ker gre za avtorja, ki je udbovska zasliševanja in nadzor doživel na lastni koži.

Pravzaprav lahko najdemo pisateljev odgovor na to dilemo tudi v sami zgodbi, kjer govori o Savlu, svetopisemskemu preganjalcu kristjanov, ki se spreobrne. Bog po njegovem mnenju ne izključuje iz svojega načrta tajnih policistov, zato postavlja retorično vprašanje: “Mar si ni bil za trinajstega apostola izvolil tedanjega udbovca Savla iz Tarza?“

Rebula je v glavni lik položil veliko svojega: tudi Arno Sočnik je strastni gobar in občudovalec gozda. “Brez gozda zame nebes ne bi bilo,” pravi v romanu. Ali pa na drugem mestu: “V nebesih, če so, bodo morale biti jeseni, bo moral biti veter, bodo morali z dreves padati kostanji.” Arnov priimek Sočnik namiguje tudi na pisateljevo veliko ljubezen do rek in rodne Primorske, dežele ob Soči. Tudi v sami zgodbi bi lahko našli avtobiografske utrinke. Arno tako, denimo, zaradi službe ne more biti v porodnišnici, ko žena rojeva. Tudi Rebula zaradi te iste organizacije, ki ga ni pustila čez mejo, ni mogel biti ob svoji ženi, ko je rojevala. Zanimivo pa, da kljub temu v zgodbi opisov negativnih ali celo sovražnih občutkov ni.

Samo Rebula bi znal odgovoriti tudi na vprašanje, koliko razvnetih dialogov med Arnom in njegovo ženo Rado je dejansko posnetih iz vedno iskrivega pogovarjanja med pisateljem in njegovo soprogo Zoro Tavčar.

Tudi v tem romanu je, tako kot v mnogih pred tem, rdeča nit v življenju para njuna velika ljubezen. O tej, grdo rečeno, “klasični” ljubezni je v sodobnih romanih vse manj in manj besed. Prav pisateljski par Rebula-Tavčar pa to ljubezen ne le opisuje, ampak tudi živi.

___________________________________  ČLANEK OB IZIDU KNJIGE:

Skrivnost kostanjevega gozda

- novi roman Alojza Rebule

Najnovejši roman staroste slovenske in primorske žlahtne besede Alojza Rebule govori o udbovcu s človeškim obrazom. Bralec se v knjigi vživi v težavno obdobje povojnih let, kot so jih na eni strani doživljali številni agenti tajne policije, na drugi strani pa še številnejši nadzorovani. Knjigo Skrivnost kostanjevega gozda so v torek predstavili v Ljubljani.

LJUBLJANA - Med tremi novimi knjigami celjske Mohorjeve družbe je osrednje mesto med knjižico o ljubljanski semeniški knjižnici Marijana Smolika in romanom Toni Morrison z naslovom Milost pripadlo Alojzu Rebuli (85) in njegovemu novemu romanu Skrivnost kostanjevega gozda.

Z založbo je ugledni zamejski avtor, ki večino leta preživi ob Savi v Loki pri Zidanem mostu, že pred leti sklenil dogovor, da bo ustvaril po en roman na leto. Sad preteklega leta je tako nova knjiga, ki na 216 straneh pripoveduje zgodbo o komunistični tajni službi Udbi in nadzorovani duhovščini.

Glavni junak Arno seveda ni kak duhovnik, temveč udbovski agent s primorskimi koreninami, ki v svoji notranjosti doživlja svet tako, kot ga verjetno noben tajni agent v resnici ni doživljal, meni Rebula. Najprej je bil agent tajne policije v tujini, nato mu je bilo ponujeno delo v diplomaciji. Ker ga je zavrnil, je dobil kazensko nalogo nadzorovati duhovnike. “Kot naslednik funkcionarja, razvpitega po svoji režimski surovosti, s težavo prebija nezaupanje duhovnikov, ki jih obiskuje. A neposreden stik z njimi mu povsem spremeni predstavo, ki jo je imel o njih. Še bolj vpliva nanj srečanje in prijateljevanje z laikom, bančnim uradnikom, ki mu s svojo zavzeto vernostjo približa krščanstvo, čeprav ne do spreobrnitve,” pojasnjuje vsebino zgodbe Alojz Rebula.

Dušo policijskemu špiclju je avtor vdihnil zato, ker je globoko prepričan, da ni “noben človek zver, čeprav vsi nosimo v sebi košček zveri“. Vživljanje v agenta je posebnost v slovenski literaturi tudi zato, ker je ta tema precej redka, ali kot pravi Rebula “tabu tema”. Arno idejno ostaja levičar, marksist, a polagoma svoje prepričanje spreminja. Na to vplivajo duhovniki, ki jih nadzoruje, saj mu postane jasno, da je imel o Cerkvi napačno sliko, polno predsodkov.

Na ponedeljkovi predstavitvi knjig v knjigarni Mohorjeve družbe v ljubljanski Nazorjevi ulici se je razvnela živahna polemika med dvema Kraševcema, novinarjem Dela Marijanom Zlobcem in avtorjem, Alojzom Rebulo. Literarni kritik Zlobec, ki Rebulo kot avtorja sicer zelo ceni, mu je namreč oporekal, češ da je udbovca predstavljati v pozitivni luči naivno početje.

“Vsak človek v sebi nosi nekaj dobrega. Marksist v sebi verjame v novi, odrešeni svet. Komunizem - v kolikor gre za pravico, bratstvo in mir med narodi, brez njegove zgodovinske prakse - je zelo blizu krščanstvu. Tudi med udbovci so bili ljudje, ki so globoko verjeli v ta cilj, ki pa se je danes izkazal za popolno utopijo. Iz svoje vere v človeka ima umetnik pravico tak lik ustvariti,” mu je odgovoril Rebula.

“Komunizem je res propadel, Udba pa še vedno živi. To je tragedija,” je prepričan Zlobec. Formalno Udba ne obstaja več, temveč le obveščevalna služba, je zatrdil Rebula: “Tajne službe, ki bi ponoči potrkala na vrata in zapirala, v demokraciji ni.” Na pojasnilo Zlobca, da Udba deluje enako kot prej, se je Rebula razvnel: “Vi žalite slovensko demokracijo. Imamo svobodne volitve in parlament. Če to ni demokracija, tedaj nismo demokracija.“ Zlobec pa je zaključil: “Saj nismo.”

Na predstavitvi knjige so omenili pokazali tudi nov švedski prevod Rebulove knjige Jutri čez Jordan 

Rebula na predstavitvi knjige v Ljubljani (jesen 2009); v klepetu z novinarko Primorskega dnevnika

fotografije in besedilo: Tino Mamić

objavljeno v Primorskih novicah 6. maja 2010