"Svoboda govora je vendar ustavno zaščitena!"

O stanju v slovenskem medijskem prostoru in cenzuri smo se pogovarjali z novinarjem Primorskih novic Tinom Mamićem. Pred leti je bil urednik tega primorskega dnevnika. Več let je bil tudi član programskega sveta RTV Slovenija.

Tino. Če se prav spomnim, se je tvoja opaznejša novinarska pot začela na reviji in Radiu Ognjišče?

Že pred diplomo na zgodovini in novinarstvu sem začel delati na reviji Ognjišče, kjer sem bil eden od urednikov, hkrati pa sem vodil tudi regionalni studio Radia Ognjišče v Kopru, ki je bil pred nekaj leti ukinjen. Po petih letih sem se prijavil na razpis za korektorja za slovenski uradni list EU v Luksemburgu, kjer smo nato z družino živeli dve leti. Nekaj časa sem delal še kot novinar spletnih strani Evropske komisije v Bruslju. Tam sem dobil vabilo Primorskih novic, ki so ravno postale dnevnik. Takratni odgovorni urednik Bojan Gluhak mi je rekel, da potrebujejo novinarja za zunanjo politiko in nekoga, ki »misli malo drugače«. In smo se preselili nazaj v Koper.

Nekako se mi zdi, da predstavlja začasni vrhunec tvoje novinarske poti urednikovanje na »rdečih« Primorskih novicah. Ali se morda motim?

V nekem smislu lahko rečem, da je to bil prelom za časnik, ki je bil v zgodovini glasilo vladajoče partije. Svetovnonazorsko je bila uredniška politika tudi po osamosvojitvi vedno naklonjena levi politični opciji, kar so ugotovile tudi raziskave. Uredniško politiko sem zastavil tako, da nisem hotel navijati za noben tabor. Vsebinsko pa sem zahteval, da se vedno objavlja mnenja z obeh strani v približno enaki meri. To mi ni uspelo, saj je ob vsaki malenkosti name planil aktiv zaposlenih, društvo novinarjev in sindikat. Ko sem za en teden umaknil objavo intervjuja z obrobno umetnico, ker sem hotel prej v dogovoru z njo umakniti besedno zvezo »krvoločni Janševi generali«, so začeli skoraj stavkati in me v javnosti obtoževali cenzure. A vendarle se je prostor časnika odprl, saj sem začel objavljati tudi do takrat prepovedane teme in mnenja nezaželenih avtorjev. Število bolniških je po mojem imenovanju naraslo za 100 odstotkov in začela se je bela stavka. A vendar sem za desetino povečal število strani in učinkovitost zaposlenih. Rezultati so bili jasni: v nasprotju z drugimi časopisi se je prodaja začela večati. Prej je bil trend padajoč. Trend rasti se je nadaljeval do meseca, ko me je direktor ob pomoči zunanjih in notranjih pravovernih odstavil. Noben urednik dnevnoinformativnega dnevnika v državi se v zadnjem desetletju ne more pohvaliti, da mu je naklada pol leta rasla. To je dokaz, da je medijski prostor neuravnotežen in da bi ljudje radi kupovali drugačne časnike.

Kot slišim imaš kot novinar na Primorskih novicah zadnja leta kar precej težav. Proti tebi so člani uredništva napisali celo nekakšno peticijo… Je vzrok temu dejstvo, da si svetovno-nazorsko nekako moteč za večino uredništva?

Pred leti sem na mnenjski strani objavil mnenje. Po nastopu vlade Boruta Pahorja sem napovedal jesensko čiščenje. Napisal sem, da stavim zaboj vrhunskega vina, če bo STA tudi leto dni po nastopu vlade še vedno povzemala enako število komentarjev Demokracije, Družine in Reporterja kot jih objavi od Mladine. Mnenjski voditelji v kolektivu so napisali peticijo, da se kaj takega ne sme objavljati in začeli zbirati podpise. Urednica in direktorica se nista zganili in pustili, da so me kolegi blatili po internem forumu in po elektronski pošti. Ustavili so se šele, ko sem njihov pamflet objavil na internetu. Takrat pa mi je urednica zagrozila, da se bomo o tem še pomenili.

Nedavno si bil cenzuriran zaradi omenjanja Kučana. Zakaj je šlo?

Urednike je zmotil citat, ki ga je izrekel direktor svetovno znane družbe BIA Separations dr. Aleš Štrancar: “Ker sem svoboden in  neodvisen, lahko rečem, da to, kar v naši državi dela  Milan Kučan, ni prav. Ne bojim se namreč, da bi zaradi  tega ne dobil kredita na banki, ali da bi me zaradi tega  kdo stiskal.” Dijaki, ki jim to pripovedoval, so se ob tem zasmejali. Urednica, ki je kratek člančič pregledala in postavila na stran za objavo, ni imela problemov. Zapletlo se je, ko so zapis videli glavni šefi, ki pred tiskom vse natančno pregledajo in po potrebi preuredijo. Rekli so, da je citat nerazumljiv. Odgovorna urednica Vesna Humar pa je zatrdila, da je članek popolnoma nerazumljiv in slabo napisan. Čeprav nekateri od naših urednikov res nimajo visokošolske izobrazbe, a vendar bi pričakoval, da bo nekaj, kar razumejo dijaki, razumljivo tudi njim. Direktor, ki ga v hišo pripeljal lastnik Splošna plovba, je urednici dal prav. Zato sem se odločil, da bom zoper kršenje novinarske avtonomije in posledično cenzuro protestiral tako, da članek objavim na svojem blogu. Vem sicer, da se bodo pritiski sedaj še povečali, saj mi je direktor pred kratkim izrekel opomin, ki je prva stopnica do odpovedi.  Ko vzrok je navedel, da tu in tam objavim kakšno kolumno v Demokraciji in tako kršim konkurenčno klavzulo. Najprej mi prepovedo pisati, potem pa bi radi še, da utihnem tudi v javnem prostoru. Svoboda govora je vendar ustavno zaščitena!

Bil si član programskega sveta RTVS. Kako ocenjuješ trenutni informativni program RTVS?

Gledanost pada, kar dokazuje tudi nižanje kakovosti (stopnje pluralnosti). Maska so povsem padle v referendumski kampanji, ko je RTV navijala za potrditev družinskega zakonika. Bojim se, da tudi novi programski svet ne bo kos tej nalogi. Medije je treba zelo dobro poznati, saj gre za nianse, s katero levica vso vodo vleče na svoj mlin. 

In še za konec. Kako danes ocenjuješ slovenski medijski prostor na splošno?

Je povsem neuravnotežen. Novinarji prihajajo iz FDV, ki ga osebno kritiziram zaradi slabe kakovosti in ideološke obremenjenosti. Slovenija je edina evropska država poleg Belorusije, ki ne premore desnosredinskega dnevnika. Poleg ideologije je problem tudi sprega kapitala politike in oglaševalcev, ki jo vodijo stari strici.

METOD BERLEC

Objavljeno v tedniku Demokracija 7. junija 2012