Po sledeh romana o goriškem filozofu

Svetilka je ugasnila zaradi preobilice olja

Goriškega filozofa Carla Michelstaedterja, ki je svetovno slavo v filozofiji dosegel šele po svoji prerani smrti, upodablja roman Drugo morje. Njegova smrt je opisana kot svetilka, ki ne ugasne zaradi pomanjkanja, ampak preobilice olja.

Carlo Michelstaedter (1887-1910) je bil goriški
pisatelj, pesnik, slikar in filozof. V rodni
Gorici, na vrhu Raštela, so mu pred leti postavili
kip. Razvil je svojo lastno filozofijo prepričanja,
 ki je bila takrat na ravni sodobnih evropskih
filozofskih tokov. Samo nekaj ur zatem, ko je
končal svojo diplomsko nalogo (ta je postala nato
svetovno znana kot knjiga Prepričanje in retorika),
 se je ustrelil s pištolo.

Kratki roman Drugo morje Claudia Magrisa je za primorskega bralca posebej zanimiv, saj se dogaja v naših krajih in odkriva precej neznane zgodbe iz začetka prejšnjega stoletja. Opisuje življenje goriškega filozofa, slikarja in poeta Carla Michelstaedterja, ki je pokopan na židovskem pokopališču v Rožni Dolini, ki je leta 1947 ostalo na slovenski strani meje. Njegova filozofija je eden od stebrov svetovne filozofske misli prejšnjega stoletja. Dr. Jan Bednarik, filozof in prevajalec njegovega temeljnega dela Prepričanje in retorika, pravi, da gre za “enega najbolj zanimivih, čeprav ne dovolj poznanih mislecev začetka 20. stoletja”.
Ves svet je njihov
Claudio Magris, tržaški pisatelj in esejist, ki mu je zelo pri srcu srednjeevropski prostor, začne zgodbo v svojem romanu Drugo morje na goriškem Travniku pred kakim stoletjem. V podstrešni sobici se sestajajo gimnazijci Carlo Michellstaedter, Enrico Mreule in Nino Paternolli. Debatirajo. Študirajo. Rešujejo svet. In ves svet je njihov.

Rojstna hiša na goriškem
Travniku, kjer je živela judovska,
sicer pa iredentistično
opredeljena družina Michelstaedter

Pripoved sega v čas pred prvo svetovno vojno, ki ga mnogi umetniki radi slikajo kot svetovljanskega, saj so v Gorici skupaj živeli štirje narodi (Slovenci, Italijani, Furlani in Nemci) in tudi precej Judov. Koliko je bilo v tem svetovljanstvu tudi enakopravnosti, je seveda stvar razprave. A vendar se zdi podoba precej idilična v primerjavi s kasnejšim obdobjem, ko je te kraje pretresalo troje totalitarizmov. Tudi podoba današnje, vse bolj italijanske Gorice, pa tudi Trsta, je bistveno manj svetovljanska, kot je bila takrat.

Spominska plošča na rojstni hiši
na goriškem Travniku

Poti treh gimnazijcev se kmalu razidejo, zgodba pa se osredoroči na Enrica, edinega od treh, ki je govoril slovensko, čeprav ni bil Slovenec. Enrico Mreule se izogne vpoklicu v vojsko z odhodom v Argentino. Njegov lik pa bralca ne navdušuje; je odljuden, večinoma mrk, zlovoljen in brez prave življenjske volje. Smrti prijatelja Carla, katerega obožuje in neizmerno ceni, nikdar ne preboli.


Michelstaedter je pokopan na židovskem
pokopališču v Rožni Dolini. Na
obnovljenem nagrobniku najdemo
kamenčke, s katerimi Judje po
svoji navadi počastijo mrtve.

Z osrednjim dogodkom knjige, Carlovim samomorom, Magris opravi zelo na kratko in skorajda mimobežno. “Carlova svetilka je ugasnila, pa ne zaradi pomanjkanja, temveč zaradi preobilice olja, ki je steklo čez rob,” tragični in osrednji dogodek knjige opisuje pisatelj.

Nemirni Enricov duh se po prvi svetovni vojni vrne v rodno Gorico, kjer poučuje. A se zopet umakne, tokrat v Savudrijo. Vojne in ideološke vihre besnijo mimo njega, ki ostaja vdan v usodo in zagrenjen. So pa opisi dogodkov zgovorni, saj mimogrede in z namigi kažejo posledice totalitarizmov, kot jih je doživljal italijanski razumnik - idealist.
Magris je mojster besede. Raje napiše besedo manj kot preveč. Zato kratki roman na dobrih 80 straneh velja (pre)brati večkrat. Vsakič odkriješ kaj novega in uživaš na svoj način. Prevod je lep in tekoč. Kako napakico bo našel le zelo pozoren bralec.


Dodana vrednost knjige Drugo morje, ki je lani izšla pri založbi Modrijan, je spremna beseda prevajalke Veronike Simoniti, ki naniza vrsto stvarnih podatkov o goriški filozofski trojki.
Ironija zgodovine
Carlo Michelstaedter je imel na goriški gimnaziji polovico slovenskih sošolcev. Imel je tudi veliko stikov s Slovenijo in Slovenci, saj je rad hodil v Julijce. A vendar do Slovencev ne goji simpatije, mestoma celo obratno: enkrat jih v pismu označi za barbare. Prijateljeval je z Josipom Peternelom iz Plužne pri Bovcu, ki je bil proitalijansko opredeljen in med svetovnima vojnama član fašistične stranke.
Ironija zgodovine: Michelstaedter je pokopan na pokopališču, ki je po drugi svetovni vojni pripadlo Sloveniji. Del njegove zapuščine so Nemci v času pogroma proti goriškim Judom zmetali ven skozi okno. Zapise in slike je pobrala in rešila soseda - Slovenka. Marija Benedetti, rojena Černigoj je to zapuščino ohranila za zgodovino.

besedilo in fotografije: Tino Mamić

objavljeno v Primorskih novicah aprila 2012