Preskoči na glavno vsebino

“Na Golem otoku ni bilo herojev”

Sprehod z bivšimi zaporniki po zloglasnem taborišču, o katerem si včasih še šepetati niso upali

Goli otok je danes kraj mnogih presenečenj. Obiskovalec namreč po dveh urah vožnje z ladjico z bližnjega Krka pričakuje podobno spokojno vzdušje kot ob vstopu spominski center koncentracijskega taborišča v Auschwitzu. Namesto tega pa na beli kamniti pomol med prvimi skoči nekdanji zapornik, danes petinosemdesetletni očanec, in ob tem malodane zavriska.
Igo Sajovic, partizanski poveljnik na Sremski fronti, ki je po 60 letih na otok stopil prvič, je prešerne volje. Kako bi ne bil, saj je preživel grozote peklenskega otoka in zato zmagal, pojasni svoje občutke.
Podobno so se obnašali tudi drugi nekdanji zaporniki, ki se svojih prvih minut na otoku spominjajo po zloglasnem “toplem zajcu” - špalirju starejših zapornikov, ki so zelence na mrtvo premlatili s palicami.
Živahen in prav nič zagrenjen ni bil na ekskurziji, ki jo je organiziral Študijski center za narodno spravo niti Andrej Aplenc (79), znani publicist, ki se je po karieri v ZDA leta 1990 vrnil v Slovenijo.

Dvomotorec
Aplenc je “dvomotorec”. To je bil v jetniškem žargonu naziv za tiste, ki so bili na Golemu otoku zaprti dvakrat. Bil je v prvem konvoju, ki je v taborišče prispel 9. julija 1949. V Bakru, obmorskem kvarnerskem mestecu na koncu istoimenega zaliva, so arestante s tovornjakov ali železniških vagonov z udarci nagnali proti ladji. Nato so jih porinili v temno podpalubje, pri čemer so si mnogi na stopnicah razbili glavo, pravi Aplenc.
Da ne bi vzdihovanje ranjencev koga ob obali zbudilo, so jih pokrili s cerado. Edina beseda, ki so jo vsi ponavljali, je bila: “Zraka,” se spominja Aplenc, takratni dijak in član komunistične mladine SKOJ, katerega edina krivda je bila, da je kritiziral pomanjkanje svobode govora v državi. “Ko se je vlak ustavil, so zapornike razvezali in jih vrgli z vagonov v noč. Tam jih je že čakal špalir ljudi, ki so jih tolkli vseh petnajst metrov od vagona do ladje. Nato so jih pometali na ladjo z imenom Punat. Nedavno so to ladjo, dotrajano in utrujeno od tovora, ki ga je prevažala, pretopili,” živo opisuje hrvaški vodnik po otoku, nekdanji jetnik, danes upokojeni profesor zgodovine Vladimir Bobinac.
Po celonočni vožnji, ki so jo morali na dnu barke preklečati, so 1200 novih prebivalcev otoka pričakale razbeljene bele skale. In kakšen ducat barak, obdanih z bodečo žico.
Ne samo, da zaporniki dolgo niso vedeli, kje so, tudi njihovi domači običajno niso niti približno vedeli, kje so. O Golem otoku se je med ljudmi samo šepetalo. Pisma so jim namreč pošiljali na naslov Zagreb, poštni predal 520.
Po vrnitvi na svobodo nekateri jetniki vse do smrti niso spregovorili o tem, kaj so doživeli. Vzrokov za molk je več: eni o tem niso niti mogli (ali hoteli) govoriti, drugi so se bali Udbe, tretji pa so nehali pričevati, ko so videli, da jim poslušalci ne verjamejo. “Šele leta 1951 je Beograd odločil, da lahko kaznjenec enkrat mesečno pošlje domov dopisnico. Lahko smo napisali samo, da smo dobro, nikakor pa ne, kje smo. Paketov ni bilo, denarja tudi ne, največja vrednost pa je bil kos kruha,“ pripoveduje Bobinac o prvih in najhujših letih taborišča.

Prevzgoja
Aplenc ob prihodu na otok ni doživel špalirja, ki je bil včasih dolg tudi cel kilometer. Pred njim namreč na otoku kaznjencev še ni bilo. Dva tedna so tako preživeli v relativnem miru. Nato pa je prišlo povelje iz Beograda in pekel se je odprl. “Če se ne boste prevzgojili, bodo vaše kosti ostale tukaj, so nam zagrozili. Takoj zatem so kakih deset zapornikov pretepli do smrti. To sem videl in seveda doživel šok,“ se spominja Aplenc.
Bobinac pa je prihod na otok opisal z besedami, ki jih je Dante postavil nad vrata pekla: “Opustite vsako upanje, vi, ki vstopate.”
Kljub ledeni burji in nizkim stopinjam pozimi ter vročemu soncu poleti pa se nad težkim delom v kamnolomu preživeli zaporniki ne pritožujejo preveč, pa čeprav v prvih letih, kot se spominja Aplenc, še urnika ni bilo, ampak so morali delati kar cele dneve.
Drobili so skale v kamne in te v kamenčke. Za orodje so jim služili - kamni. Celodnevno tolčenje kamna ali v žargonu “tucanje” na vročem soncu - z dvema decilitroma umazane vode na osebo na dan - ni bilo namenjeno samo za gradnjo kolovozov po otoku in razmišljanju o “krivdi”. Golootoški proizvodi so bili namreč namenjeni tudi za izvoz. Italijanske ladje so jih vozile čez morje, zaslužek pa je po Aplenčevih besedah šel za delovanje jugoslovanske Udbe v zamejstvu in financiranje Tržaške kreditne banke.
Taboriščnike so na Golem otoku skušali prevzgojiti. S priznanjem resničnih in izmišljenih ideoloških odklonov so napredovali po taboriščni “družbeni” lestvici. Morali so tudi ovajati sozapornike in znance na prostosti, kar je za ovadene velikokrat pomenilo zapor. Kdor ni sodeloval, je bil “bojkotiran”. To je pomenilo tepežko, zimsko polivanje z mrzlo vodo, na vročini tiščanje glave v čebru s fekalijami, vpreganje v volovske vprege.
“Nikoli nisem cinkaril. Kaznovali so me s samico: visok sem bil meter sedemdeset, torej so me dali v samico višine meter petdeset,“ opisuje Franc Cukjati iz Kisovca pri Zagorju, ki je na otok prišel kot sedemnajst-letnik. In to samo zato, ker je v mladostni objestnosti s stene snel Titovo sliko. Ostal je tri leta in osem mesecev. “Psihično mučenje je bilo hujše od tepežke. Kdor je rekel, da ni udaril, mu ne verjamem. Človeka so do tal ponižali. O sebi si mislil, da si nula in ničvreden,” opisuje Cukjati in opozarja, da so politični zaporniki preživljali še hujšo torturo. Njemu so družbeno koristno delo po izteku sprva izrečene kazni podaljšali.
“Imeli smo samoupravljanje. Policaji niso z nami imeli čisto nič, saj v taborišče niti vstopa niso imeli. Skrbeli so samo, da z otoka ni nihče pobegnil. Sobni je bil glavni. Tudi upravnik je bil obsojenec. Samoupravljanje se ni začelo s Kardeljevo idejo, ampak v kaznilnici v Kraljevici, ki je bila izpostava Golega. Tako kot v vojni so na vrh prišli najslabši ljudje: z ovajanjem so napredovali v sobne starešine in brigadirje in so potem delali, kar so hoteli,” pojasnjuje taboriščni režim Cukjati.
Aplenc pa meni: “Režim je bil izpopolnjena kombinacija nacističnih koncentracijskih taborišč in sovjetskih gulagov, gestapovskih in stalinističnih metod.” Bobinac pravi tudi, da so vsi morali priznati krivdo in sodelovati: “Tu ni bilo herojev. Heroji so umrli takoj.”
Na vprašanje, kdaj mu je bilo najhuje, Aplenc odgovarja, da je to bila noč, ko so ga drugič peljali iz Bakra na Goli otok. Na podlagi prve izkušnje je vedel, kaj ga čaka. “Leta 1953 sem bil zaprt ponovno. Takrat je bilo na otoku več kot 4000 zapornikov, da o taborišču Sv. Grgur in drugih zaporih ne govorim. Vsake tri mesece so na Goli otok prihajali novi transporti. Odredbe za internacijo v koncentracijsko taborišče Goli so izdajali rajonski, kasneje pa prekrškovni organi brez kakršnekoli sodne obravnave ali pravnega varstva.”

Svoboda
Trpljenja pa po izpustitvi še ni bilo konec. Vsi so morali podpisati izjavo, da bodo sodelovali z Udbo. Kdor tega ni hotel, je tvegal vrnitev v lager. Aplenc je zato postal “dvomotorec”. Po drugi vrnitvi na svobodo se je zato z dobrim prijateljem dogovoril, da sta se vzajemno ovajala in se tako izognila kazni.
“Posledice? Kdo jih pa nima? Če si v zaporu leto dni, ne moreš ostati normalen,” meni Cukjati.
Zapovedani molk je stanje na svobodi še otežil. Cukjati najprej z nikomer ni govoril o svoji taboriščni izkušnji, saj je bilo to nevarno: “Domači so sicer nekaj vedeli. Sicer pa je bil Goli tabu tema: še policaj te ni spraševal o tem.”
Tako Aplenc kot Cukjati sta se kmalu po izpustitvi odselila v tujino. “Na srečo sem odšel v Nemčijo, kjer sem skupaj z Jožetom Pučnikom ostal skoraj do osamosvojitve. Šele nekaj let po osamosvojitvi se je začelo odprto govoriti o Golem,” se spominja Cukjati, ki se sproščeno sprehaja po otoku in si ga z zanimanjem ogleduje - med kaznijo je bilo namreč njihovo gibanje zelo omejeno.
Neznosno trpljenje je praktično nemogoče, predvsem pa nehvaležno primerjati. A vendarle se obiskovalcu vsiljuje vprašanje, ali lahko primerjamo nacistična koncentracijska taborišča ali sovjetske gulage z Golim otokom. V čem se razlikuje od Auschwitza? Aplenc opozarja, da je bil Auschwitz uničevalno taborišče, Goli otok pa prevzgojno. A vendar poudarja, da so prav na Golem otoku izpopolnili taboriščni sistem na podlagi sovjetskih in nacističnih izkušenj.
Igo Sajovic pa pravi: “Moj sozapornik, ki je bil med vojno zaprt v nemškem koncentracijskem taborišču Dachau, je upravniku Golega otoka rekel, da takoj podpiše, če bi lahko tri dni Dachaua zamenjal za en dan Golega otoka.”
Bobinac pravi, da se Goli od gulagov in nacističnih taborišč loči po tem, da v njem niso “ubijali telesa, ampak človeka v notranjosti človeka”. Pri drugih mučenjih so jetniki pasivni v svoji bolečini, tukaj pa so aktivni, poudari Bobinac.
Še eno zanimivo povezavo najdemo med Golim otokom in italijanskim koncentracijskim taboriščem na sosednjem otoku Rab. Marmorne plošče, ki so jih izdelovali zaporniki na Golem otoku, namreč danes krasijo spominski center taborišča na Rabu. “To je edinstven primer na svetu,“ pripoveduje Aplenc.

Sedem let kasneje
Bobinac se živo spominja tudi srečanja s svojim nekdanjim mučiteljem. Sedem let po vrnitvi iz zapora ga je srečal povsem slučajno na zagrebškem pločniku. Obstala sta oba. Nekdanji rabelj je počasi snel kapo in sklonil glavo. Bobinac je zagledal debelo brazgotino, ki se mu je vlekla čez vso lobanjo. S tem mu je pokazal, kaj so naredili njemu. Nato je rabelj izgubil ravnotežje, padel na tla in si še enkrat razbil glavo, se spominja Bobinac in doda: “Odpuščam mu. To je Goli otok."

ABC o Golem otoku
Zapor komunistov za komuniste
Goli otok, ki leži med Rabom in Velebitom v Kvarnerskem zalivu, meri malo manj kot pet kvadratnih kilometrov. Na njem je bilo zaprtih skoraj 600 slovenskih političnih jetnikov.
Študijski center za narodno spravo je pod vodstvom Renata Podbersiča, magistra zgodovinskih znanosti, minulo soboto organiziral strokovno ekskurzijo n otoka Goli in Grgur, ki so se je udeležili štirje preživeli zaporniki. Taborišče Goli je nastalo na predlog slovenskega partijskega veljaka Edvarda Kardelja po obračunu Josipa Broza Tita z dejanskimi ali namišljenimi simpatizerji Sovjetske zveze in Stalina. “V letih od 1949 do 1958 je bilo na otoku zaprtih do 60.000 zapornikov, čeprav je uradna številka s poimenskim seznamom le 17.000. Na Golem otoku je dokumentirano umrlo okrog 400 taboriščnikov, vendar je dejansko število verjetno nekajkrat višje. Med zaporniki, t. i. informbirojevci, je bilo veliko visokih politikov, predvojnih komunistov, španskih borcev, partizanov in intelektualcev. Pravzaprav je bil Goli otok nekakšen interni zapor jugoslovanske partije,” ocenjuje Podbersič.
Po letu 1958 so na otok pošiljali tudi druge jetnike, predvsem kriminalce, nadaljuje Podbersič: “V osemdesetih letih prejšnjega stoletja so tu zapirali kosovske Albance. Šele leta 1988, dve leti pred zlomom komunizma, je bila kaznilnica opuščena.”
Poleg Golega so bile podobne kaznilnice tudi na drugih otokih in na celini, zato se je uveljavil tudi izraz Arhipelag Goli. Podbersič opozarja, da je razmeroma malo pozornosti posvečeno sosednjemu otočku: “Otok Grgur je bil namenjen ženskam. Razmere so bile tako težke, da veliko zapornic po izpustitvi, kljub mladosti, ni moglo imeti otrok.”

Objavljeno v Primorskih novicah 5. junija 2010


V OKVIRJIH
Danes je na Golem otoku seveda vse drugače. Velike kamnite stavbe, ki so posejane po vsem otoku in so bile zgrajene za delavnice ali upravo zapora, žalostno propadajo. Eno so sicer preuredili v restavracijo, druge pa so polne smeti in novejših grafitov. V okolici je tudi precej zelenja. “Ta drevesa, ki nas sedaj hladijo pred sončno pripeko, smo posadili mi,” pripoveduje Vladimir Bobinac. V izkopano luknjo so prinesli zemljo, ki so jo z rokami nabirali po skalnih razpokah. “Vsak jetnik je imel svojo rastlino. V času najhujše pripeke smo se morali skloniti nad mladiko in ji s svojim telesom dajati senco,” se spominja Bobinac.

“Tako kot v vojni so na vrh prišli najslabši ljudje: z ovajanjem so napredovali v sobne starešine in so potem delali, kar so hoteli.”

“Odredbe za internacijo v koncentracijsko taborišče Goli so izdajali rajonski, kasneje pa prekrškovni organi brez kakršnekoli sodne obravnave.”

Posledice? Kdo jih pa nima? Če si v zaporu leto dni, ne moreš ostati normalen.”

OB FOTKAH
Taborišče je bilo skrito v ozkem zalivu, kamor so z ladjami vozili zapornike iz Bakra

Andrej Aplenc kaže zloglasno “koto 101”, znano tudi kot Petrovo jamo, rezervirano za visoke partijske funkcionarje in upornike. Poglobljena vrtača, ki je bila povsem izolirana od ostalega dela taborišča, in v kateri so se dogajala strahovita mučenja, je danes zasuta.

Aplenc pred taboriščem, v katerem je bilo 20 kamnitih paviljonov. V vsakega so natlačili po 200 ljudi. Danes jih prekrivajo drevesa, vidne stavbe v ospredju so zgradili v kasnejših letih.

Nekdanja zapornika: Igo Sajovic stopa na otok prvič po 60 letih, Vladimir Bobinac pa kaže papir, na kakršnega so morali zaporniki napisati svoje priznanje za krivdo in imena “sodelavcev”

Franc Cukjati pred zbiralnikom deževnice (v ozadju), ki so ga zgradili zaporniki. Na otoku ni bilo pitne vode. “Tale kamen ni ročno obdelan,” je Cukjati pokazal na kamnito kocko na njegovi desni. “Tu smo vi postali strokovnjaki za kamenje.”

Propadajoče delavnice so bile popisane s parolami v čast Titu in komunizmu. Ena najbolj znanih je bila: “Mi gradimo Goli otok, Goli otok gradi nas.”

“Tragač”, nosilnica za kamenje, je bila na eni strani krajša - za jetnike, ki so bili “bojkotirani” ali dodatno kaznovani. Ko so jim roke odpovedale, so jim s pomočjo žice nosilnico obesili prek pleč.





























Komentarji

  1. Tudi jaz sem bil politicni zapornik na golem otoku in sedaj potrebujem prico ker nimam nobene dokumentacije ne
    A obstaja kje se gdo ki je bil v letu 1970 do 1972 na Golem otoku naj se prosim javi na moj Meil naslov
    Fluzar52@googlemail.com ali pa na luzarf@kabelbw.de bil bi mu zelo hvalezen kajti jaz se enostavno nemorem spomniti nobenega imena saj smo bili le stevilke.
    Vnaprej se zahvaljujem

    Franci Luzar

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Sprejeti bodo samo komentarji brez žalitev in s pravim podpisom (ime, priimek in kraj)

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Vili Ščuka: Človek, ki je samo potrošnik, je bolnik

Znani novogoriški zdravnik in psihoterapevt Viljem Ščuka (79) je svojo poklicno pot začel kot zdravnik s socialnim čutom. Naletel je na otroke v stiski in jim začel pomagati v različnih težavah.  Starejši INTERVJU  z Vilijem Ščuko  o marihuani: KLIK Nekaj let je delal z odvisniki od drog, alkohola in iger na srečo. Kljub uspešnosti pri zdravljenju narkomanov pa je moral projekt zapustiti, ker ni pristajal na drago metadonsko metodo. Spraševal se je, koliko je človek gospodar svojega telesa in svojih strasti. Ali je samo sesalec, pa čeprav z doktoratom, ali je tudi človek? Po upokojitvi je napisal večkrat razprodano knjigo Šolar na poti do sebe. Državo in šolnike skuša prepričati, da bi začeli drugače razmišljati, in začeli vlagati v razvoj osebnosti. Nenazadnje so s podobnim projektom Finci ustvarili tudi zgodbo o gospodarskem uspehu. Ali si niso vse ugotovitve terapevtov in psihologov glede sodobne družbe in vzgoje precej podobne? Človekova biokemija in nevrofiziologija, k

FAKTOR (moja gostovanja)

Tu so oddaje Faktor na TV 3, v katerih sem gostoval in jih najdemo tudi na spletu. Prihodnjič bom gost danes ob 19.15.  Hvala za vse komentarje in delitve teh informacij. Samo državljani lahko s širjenjem pravih informacij po spletu naredimo kaj zoper medijsko enoumje v državi. Duhovniki doživljajo velike pritiske. Zaradi demografskih sprememb in birokracije so vse bolj obremenjeni. Večinoma preobremenjeni, velikorkat izgoreli. A ostajajo tiho in delajo naprej. Mediji so do njih neprizanesljivi in velikokrat sovražni.  V zadnjih letih pa jim največ škode naredi peščica homoseksualno aktivnih duhovnikov, kar je glavni vzrok za pedofiliske zločine. Slovenski škofje bi zato morali duhovnike bolj zaščititi, predvsem tako, da bi brezkompromisno začeli boj proti homoseksualnemu lobiju. (Danev v Faktorju ob 19.15.) Šoltes je kot politik zelo priljuden in všečen. Daje vtis zmernega in razumnega politika. To je za Slovenijo dobro. Hkrati pa to pomeni tudi, da gre bolj za politika ki go

Dr. Aleš Štrancar, vnuk partizana, piše Turnšku

Dr. Aleš Štrancar, znanstvenik in gospodarstvenik, ustanovitelj in direktor mednarodnega visokotehnološkega podjetja BIA Separations s sedežem v Ajdovščini, je napisal Titu Turnšku, predsedniku zveze takoimenovanih borcev (ZZB) pismo kot ponosni vnuk sodelavca Osvobodilne fronte (OF). Tovariš Tit Turnšek, Tvoji napadi na dr. Možino in dr. Dežmana presegajo vse meje dobrega okusa in sramotijo vse resnične borce za svobodo, vključno mojega starega očeta, ki je štiri leta nosil glavo na tnalu, ko je zbiral sredstva za OF ter hrano za partizane. Nikoli, prav nikoli pa se ni strinjal z medvojnimi in povojnimi ideološkimi poboji. To je bilo delo krvavih zveri, tako na eni, kot na drugi strani. Kot njegov vnuk, ponosen na dejanja svojega starega očeta, ti prepovedujem, da govoriš v imenu VSEH borcev. V kolikor s takimi nizkotnimi napadi ne boš prenehal te bom prisiljen kazensko ovaditi saj v slovenskem narodu vzpodbujaš in širiš sovraštvo ter hujskaš ljudi. Verjamem, da ti je današnja slov