Preskoči na glavno vsebino

Zlobec brez vsake zlobe (intervju, Dušica Kunaver)

Prijazna belolasa gospa Dušica Kunaver dokazuje, da latinski rek Nomen est omen še vedno velja. Je, kot se reče, prava duša od človeka. Upokojena učiteljica angleščine že desetletja zbira in ohranja spomin na ljudsko izročilo. Zadnje leto pa je posvetila družinskemu izročilu in uredila spomine svojega pokojnega očeta Andreja Zlobca, ki je dal skozi kar pet vojn in vrsto zaporov. V Zlobcu pa v nasprotju z omenjenim latinskim rekom ne najdemo prav nobene zlobe.

Andrej Zlobec je bil v zadnjem letu 19. stoletja rojen v Ponikvah na Krasu, ravno tako kot njegov daljni sorodnik z istim priimkom, pesnik in akademik Ciril Zlobec. Poleg priimka oba Zlobca povezuje tudi ljubezen do slovenskega jezika in kulture. Andrejeva hči Dušica Kunaver, ki je ravno tako velika ljubiteljica slovenske kulture, je očetu nedavno postavila pravi literarni spomenik, zbirko štirih zanimivih knjig.

Redki so otroci, ki o starših izdajo knjigo. Vi pa ste o očetu izdali kar štiri knjige. Zakaj?
"V našem prostoru zgodovinarji ne poznajo nobenega drugega primera, da bi en sam človek doživel pet vojn in jih potem še popisal. Opisal jih je tudi strokovno, saj je bil profesionalni vojak. Knjige opisujejo pot od kraškega pastirčka do člana generalštaba jugoslovanske vojske. Doma imamo celo skrinjo z arhivom in spominki na očeta. Silno si je želel, da bi bili njegovi spomini objavljeni. Danes, po 30 letih, se je to zgodilo. A ne vem, kako naj mu to sedaj povem." (nasmeh)
V petih vojnah, pravite. Katerih?  "Boril se je kot avstro-ogrski vojak v prvi svetovni vojni (1914-1918), kot Maistrov prostovoljec v bojih za severno mejo (1918-19), kot jugoslovanski vojak v vojni za mejo z Albanijo (1921-22), kot jugoslovanski prostovoljec v grški vojni proti Turčiji (1922-23) in slednjič kot sodelavec partizanskega gibanja v drugi svetovni vojni (1941-1945)."
Gre predvsem za spomine Andreja Zlobca, ki ste jih vi uredili?
"Da. Besedilo ni lektorirano, da bi ohranilo čim večjo verodostojnost. Njegovi rokopisi so nekaj posebnega. Začel jih je pisati v ujetništvu v italijanskih taboriščih med drugo svetovno vojno. Papir je ukradel v kuhinji, kjer so ga imeli za netenje ognja. Ko se je leta 1945 tik pred osvoboditvijo kot invalid vrnil iz jetnišnice, je nadaljeval pisanje. Tudi takrat je uporabil odpadni papir, saj boljšega ni bilo. Naj mladi vedo, da njih očetje svobode niso dobili zastonj, je napisal. Oče je pisal za mladino. Želel je, da bi mladi izvedeli, kaj je vojna, da se nikdar ne bi ponovila. Poudaril je, da se je vredno boriti za mir in za našo lepo deželo."
Koliko dela in denarja ste vložili? Ali založb knjige niso zanimale?
"Joj, tisoče ur. (smeh) Zadnje leto sem vse drugo delo dala na stran. Finančno pa mi je pomagal sin. Zato tudi naklada ni visoka. Del njegovih spominov sta izdali že Mladinska knjiga (1981) in kobariška fundacija Poti miru v Posočju (2008). Za celotni očetov opus v štirih knjigah pa sem se odločila za samozaložbo, tako kot že nekaj knjig prej. Za dve knjigi sem dobila tudi subvencijo ministrstva za kulturo."
Kako se je začela vojaška pot Andreja Zlobca?
"V vihro prve svetovne vojne je bil vpoklican kot petnajstletnik, mobiliziran za delo v zaledju soške fronte. Pri sedemnajstih je bil poslan med gorske cesarske lovce. Prava kalvarija pa se je začela, ko je osemnajstleten, a že Maistrov borec, prišel domov v Ponikve na Krasu. Vaški fantje so na šoli v Avbru razvili slovensko zastavo, nakar so prišli italijanski vojaki in jih pretepli. Zato je zbežal čez mejo v kraljevino SHS. V Zagrebu je z odliko končal podoficirsko šolo. Po vrnitvi iz Male Azije, kjer je po čudežu ostal živ, je bila edina možnost vojaška kariera."
Vrnil se je tudi v Maribor?
"Da, nekaj časa je služboval v Mariboru. Kot intendantski oficir je nosil pošto in pokojnino generalu Rudolfu Maistru. Na generalovem domu sta imela takrat dolge pogovore o usodnih dneh bojev za severno mejo. Doživel pa je tudi oficirski puč v Mariboru leta 1932. Še naprej se je dvigal na vojaški lestvici. Ob začetku druge svetovne vojne je bil že član generalštaba."
Vojna pa je kariero ustavila?
"Po razsulu jugoslovanske vojske je zakopal puško na skritem kraju, a se ni nehal boriti. Postal je obveščevalec in ilegalni sodelavec Osvobodilne fronte in bil večkrat zaprt."So ga vojne strahote in zapori potrli? Je Zlobec postal zloben?
"Nikakor. Vedno se je smejal. Ko sem imela kakršnekoli težave, sem šla k njemu in že od daleč videla njegov nasmejani obraz. Iz vsega hudega je izšel kot izjemno široka, dobrosrčna in dobra osebnost. Pa čeprav so ga po vojni spet zaprli, ker je bil nekdanji jugoslovanski oficir. Nekoč sem ga vprašala, kako da ni nič jezen, da so ga po vsem, kar je pretrpel v okupatorjevih zaporih, po vojni zaprli - naši. A on ni nikomur ničesar zameril. Večkrat mi je pripovedoval o dneh, ki jih je preživel zaprt v škofjeloškem gradu. Govoril je mirno, brez vsakega očitka. Vedel je, kaj je vojna. Na koncu mu je življenje rešil fašist, ki je bil sovražni vojak, a hkrati tudi človek. Ali pa v domobranskih zaporih, ko je neki domobranec tvegal in mu v čevlju prenašal na svobodo drobne listke s pozdravom za mamo. Povsod najdeš človeka, tudi v strašni vojni."
Vaš oče je za zgodovino ohranil vojaške spomine, vi pa ohranjate spomin na slovensko ljudsko izročilo. Ste to podedovali po njem?
"Dobro se spominjam, ko so Italijani aprila 1941 prišli aretirat očeta zaradi razvitja slovenske zastave pred 22 leti. Vedela sem, da ga bodo odpeljali. On pa je šel v knjižnico, vzel s police slovensko pesmarico in ji odtrgal ovitek. Pesmarico je dal med platnice nekega zdravstvenega priročnika. Tako je pesmarica preživela vojno. Takrat ni razmišljal, da ga bodo zaprli, ampak kako bo rešil slovensko pesmarico. Tudi mama je vedno prepevala. Takrat ko nismo imeli kaj jesti, se je usedla in smo peli."

Imamo ljudje in država dovolj posluha za slovensko narodno izročilo?
"Sedaj umirajo zadnji 80- ali 90-letniki, ki so še mlatili pšenico s cepci. Zadnji starosvetniki, ki so doživeli, da se je vsa vas zbrala zjutraj na enem kraju na košnji. S koso. Vas, ki je preživela 1000 let na tem prostoru. Preživeli smo 1000 let tlačanstva pod tujo oblastjo, 300 let Turkov, 400 let kmečkih puntov in ohranili tisočletne tradicije, kulturo in jezik. Hkrati pa postaja polnoleten prvi rod, ki se je rodil v svobodni, demokratični in neodvisni Sloveniji. Evropa, ki je na srečo po dveh tisočletjih spopadov končno postala enoten prostor, ni talilni lonec kot Amerika. Francozi bodo vedno ostali Francozi. Mi pa se potujčujemo in amerikaniziramo, kar je velika nevarnost. Mladi gledajo proti tujini. Globalizacija je tank, ki vse uniformira. Vsi nosijo kavbojke, vsi poslušajo ameriško glasbo. Mladega človeka je sram obleči slovensko narodno nošo. Mnogim je domača zabavna glasba goveja muzika. Šolska politika gre povsem mimo vsega tega. Obraz lastnega naroda se spreminja. Kolegica, učiteljica angleščine, mi je pripovedovala o obisku slovenskih učencev v Londonu. Na spoznavnem večeru je vsaka skupina dobila tri minute, da predstavi svojo deželo. Španke so plesale, Francozinje pele šansone. Vsaka skupina nekaj svojega. Slovenski dijaki pa so zapeli angleško pesmico "My Bonnie is Over the Ocean". Tako so predstavili Slovenijo. Vsi v dvorani so bili osupli in nastopilo je nekaj trenutkov tišine. Mladi seveda niso ničesar krivi. Ne moreš ljubiti, česar ne poznaš."
Kaj pri tem lahko naredi slehernik, običajni človek?
"Tudi mladi slovenski poslovneži ali politiki, ki gredo v tujino, so predstavniki naroda s tisočletja staro kulturo. Ko se tega zavejo, začnejo kot osebnosti drugače funkcionirati. Poglejte samo ta kraj, kjer se pogovarjava, ljubljanski Cankarjev dom. Naša prestolnica je neprekinjeno naseljena že od kamene dobe. Ljudje bi se morali zavedati, da živijo na prostoru, kjer je že pred mnogimi tisočletji nastalo najstarejše kolo na svetu. Imamo tudi najstarejšo piščal. Življenje je kot mozaik. Jaz predstavljam en kamenček. Če bom otroka naučila eno slovensko pesmico, jo bo on lahko povedal še dvema svojima prijateljčkoma. Vsak lahko reši še tisto, kar se rešiti da. Naj gre k svoji babici in jo vpraša, kaj so jedli na dan košnje v njihovi vasi. To naj zapiše. Gre za stoletja stare jedilnike, ki jih je vsaka gospodinja poznala. Ali povpraša za kakšen pregovor ali navado. Učitelj lahko učencu da raziskovalno nalogo, da popiše življenjsko pot svojega dedka. Starši lahko, namesto da otrokom dajejo japonske risanke, raje preberejo slovensko pravljico. Vsak lahko kaj naredi."
Dušica Kunaver (vse foto: Tino Mamić)


Objavljeno v tedniku Bonbon, prilogi Večera in Primorskih novic, 4. januarja 2011
PDF OBLIKA:
http://bor.czp-vecer.si/vecer2000_xp/2011/01/04/2011-01-04-BONBON-STR-1-48.pdf

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

VV FAKTOR (moja gostovanja)

Tu so oddaje VV Faktor na TV 3, v katerih sem gostoval in jih najdemo tudi na spletu. Oddaje do septembra ne bo.

Lahko se samo tolčemo po glavi. Če ne bi bil zunanji minister Erjavec, danes mejnega spora ne bi več bilo. Problemi slovenske politične elite in diplomacije so: hlapčevski kompleks, nesamozavest in nesposobnost. KLIK(VV Faktor 66, Arbitraža o meji s Hrvaško)

Za referendum je odgovorna vlada, ki ni v treh letih nič naredila. Če bi namesto Mira Cerarja imeli Franca Jožefa, bi proga bila že narejena. Južno železnico so od Dunaja do Trsta gradili od 1842 do 1857 (15 let). Z načrti vred so za 577 km potrebovali 20 let. Slovenija je v 20 letih naredila načrt proge, aktualna vlada pa v treh letih le zakon o gradnji. KLIK(VV Faktor 64, Referendum o drugem tiru )

Največji slikarski mojster svetovnega slovesa, ki ga imamo v Sloveniji, je Carpaccio. Sicer pa evropskih mojstrov nimamo. Le tu in tam kaj malega. Zdrava kmečka pamet zato vsakemu pove, da v neki hiši v Slovenskih Konjicah …

Ustavite cenzuro na RTVS!

RTVS je včeraj objavila dokumentarni film in ga nato uvrstila na splet. Nekaj ur je posnetek bil dostopen, čeprav so stalno menjevali njegov spletni naslov. Izgledalo je, da gre za tehnične težave, ne pa za oviranje dostopnosti. A še isti dan je prišlo do popolne cenzure. Posnetek je bil umaknjen s spleta. Dokumentarni film diplomiranega zgodovinarja in dolgoletnega novinarja dr. Valentina Areha je govoril o jugoslovanski armadi (JLA) in njeni vlogi v nekdanji Jugoslaviji. Bil je namreč dan suvernosti, ko smo praznovali umik te armade, ki je bila napadla samostojno Slovenijo. Zakaj? Bojda zgodovinski poudarki niso všeč urednikom, ki zahtevajo spremembe. zaradi jugonostalgije, ki jo lahko vsako leto maja opazimo na RTVS pa bi utegnilo biti v ozadju še kaj drugega. Mogoče je bil moteč posnetek, ko se je nekdanji predsednik Milan Kučan rokoval z Josipom Brozom?  V imenu ustavno zaščitene svobode govora zahtevamo, da se cenzura na RTVS konča. Odgovorni za to dejanje, ki je zelo podobno č…

Pet slovenskih držav

Zgodovino slovenskega naroda opisujejo ponavadi kot provincialno, Slovence pa kot hlapce in vedno zatirane. Številni učitelji zgodovine in slovenščine prepričujejo o nezgodovinskosti, majhnosti in hlapčevstvu slovenskega naroda, kar gre vedno na mlin tistim, ki to skušajo izkoristiti. Leta 1991 smo iz naroda postali nacija, radi poudarjajo nekateri, saj prej svoje države nismo imeli. Slovenska politična levica in skrajna desnica pa zametke državnosti iščeta v drugi svetovni vojni in narodnem odporu zoper okupatorja. Politična desna sredina jim oporeka, ker je bila v Sloveniji takrat tudi državljanska vojna. Vsak osnovnošolec pa bi moral vedeti, da je Republika Slovenija že peta (5.) slovenska država. Poglejmo si zgodovinska dejstva. Pozabljena prva slovenska država  Prva slovenska država je nastala okrog leta 630 na ozemlju sedanje avstrijske Koroške. Karantaniji so vladali slovenski knezi več kot stoletje, potem pa so okrog leta 745 zaradi avarske nevarnosti prosili za bavarsko zašči…