Preskoči na glavno vsebino

Gregor Čušin: Slovenija nima bistrega humorja


Igralec Gregor Čušin ima pet svojih monokomedij in šest otrok. S predstavami gostuje po vsej državi in ni mu težko iti v še tako oddaljeno vas. Njegova razmišljanja so velikokrat šokantna, saj si česa podobnega slehernik ne upa izreči.
Čušin je zelo nenavaden igralec. V monokomedijah, ki jih napiše in uprizori sam, se dotika tem, ki so za druge nedotakljive. V manj kot desetih letih je samostojno nastopil že okoli 800 krat. Priimek Čušin diši po Primorski, kar  sogovornik tudi potrdi: “Vsi Čušini izhajamo iz Podbele pri Kobaridu.” Njegov stari oče se je namreč preselil iz Podbele pod Kobariškim Stolom na Koroško Belo pod Karavanški Stol.
Vaš glas seže v vsako vas, saj ste glas posodili že mnogim likom v risankah. Katera vam je najljubša?
“Najbolj so mi všeč vloge, kjer mi ni treba spreminjati glasu in je zato najmanj naporno. (smeh) Sicer pa mi je bila najbolj všeč vloga polža Fonza v risanki Vrtni palček Primož. Polža, ki požreta vse kar vidita, stalno nagajata palčku. Polž Fonz je tečnoba, v kateri sem se prepoznal. Neizmerno sem užival v tej vlogi. (smeh) Je pa teh vlog toliko, da sem že precej pozabil in tudi nimam več tako globokega odnosa.”
Vam katera vloga ni bila všeč?
“Tudi. Povabili so me k sinhronizaciji risanke Kljukec s strehe. Izredno sem bil vesel, da bom glas posodil Kljukcu, junaku mojega otroštva. To je bila slikanica z ilustracijami Marlenke Stupice. A  zgodbe v risanki niso bile tiste iz knjige. Bil sem zelo razočaran.”
Iščete v risankah tudi sporočilo?“Seveda. Poglejmo špansko risanko Marcelino kruh in vino. Vloge  sem bil zelo vesel. Naša nacionalna televizija ima zelo dobre risanke in od komercialnih televizij odstopa po kakovosti za več svetlobnih let. Za to je zaslužna urednica Andreja Hafner, ki zelo pazi na izbor.”
Kako pa vaši otroci doživljajo risanke z vašim glasom?
“V začetku, ko so bili majhni, jim je bilo zelo nenavadno. Niso mogli razumeti, kako je lahko moj glas na televiziji, če pa sedim zraven njih. So pa bile prav te risanke velikokrat edina vez med mano in njimi - bila so večmesečne obdobja, ko me zaradi dela cele dneve ni bilo doma. Zdaj, ko so večji, je lažje, saj starejši razložijo mlajšim. Včasih pa se celo skregajo, če ima neki lik moj glas ali ne. Potem sem za razsodnika.”
Nekateri humoristi so doma pravi zoprneži. Se vi doma veliko smejete?
“Ja in ne. Veliki komiki so v zasebnem življenju res velikokrat depresivci. Tudi pri sebi to včasih opazim. Vprašajte moje otroke, pa boste videli, da znam biti zelo zoprn. Sicer pa se skušam z otroci vedno pohecati, tudi ko se prepiramo. Zato mi lažje odpustijo kot moji ženi. (smeh) Hec tako omili mojo jezo. Sicer pa se kar veliko smejemo. Je pa res, da je pri velikem številu otrok treba imeti več reda kot pri enem ali dveh.”
Zakaj imate toliko otrok?
“Že ko sva z ženo hodila, sva se šalila, da bova imela 13 otrok. Pri nas doma nas je bilo pet otrok, pri ženi pa trije. Rekel sem si, da moram to vrniti naravi ali Bogu, kakor hočete slišati. Načrtovala sva pet otrok, potem pa se je zgodil še šesti. Saj veste: zvrhana, potlačena mera. (smeh) Občudujem mojo ženo Melito, ki nosečnosti prenaša z neverjetno lahkoto. Občudujem pa tudi ženske z rizično nosečnostjo, ki več mesecev preležijo, pa se kljub temu odločijo za še enega otroka.” 
Kako zmoreta poskrbeti za vseh šest?
“Pri četrtem otroku je žena ostala doma. Oba sva namreč delala v Ljubljani in sva si samo podajala kljuko od ene in druge babice. Rekla sva: če se greva družino, naj bo to najina družina, ne pa družina najinih mam. Odločala sva se tudi o tem, kdo bo ostal doma, a potem je bila odločilna moja plača, ki je bila višja od njene. Takrat je družinski proračun malce zanihal. Na srečo je moj poklic tak, da lahko poleg službe dovolj zaslužim še honorarno. Finančno nam torej gre, ker imamo žegen. Kako pa sicer zmoreva? Ob polni luni je malce težje. (smeh) Žena Melita je rada doma in ne trpi zaradi kariere.”
Bi res tudi vi ostali doma?
“Z velikim veseljem bi ostal doma. To sem že večkrat dejal, a me ne jemljejo resno. S kariero sem opravil. Nimam več ambicij: noben Borštnikov prstan ali Prešernova nagrada me ne mami. To je bilo v začetku, po akademiji. Takrat se človeku svet odpre in misliš, da te že čaka Oskar. S tem sem opravil. A ljudje mi ne verjamejo. Dojenja sicer ne bi zmogel; čeprav sem tudi malce obdarjen v tem zgornjem delu telesa pa mleko nikakor ne priteče. (smeh) Ko pa je otrok odstavljen, ne bi imel nobenih problemov. Malce v tej smeri sem tudi že zastavil, saj sem si vzel pravico polovičnega delavnega časa. V gledališču so mi tudi šli na roko. Otroci me namreč rabijo. Oni sicer niso tega rekli, a jaz to mislim. Prvi trije otroci so mi kar malce pobegnili. Toliko sem delal, da sem zamudil prve korake in prve besede. Zato sem si rekel, presneto, tega ne bom več zamujal. Vloge bodo že še prišle, ambicije pa lahko počakajo. Otroci so zdaj majhni. Sedaj živimo s polovično plačo in honorarji, a vseeno nekako gre.”
A vaše formule veliko ljudi ne more uporabiti, saj imate nadpovprečni talent, da uspete s honorarji preživeti osemčlansko družino.
“Ja, to je res. Vsak si tega ne more privoščiti. A pustimo talent. To je moj poklic. Tudi mizarstvo je talent. Razlika je v tem, da mi moj poklic omogoča še dodatni zaslužek. Je pa tudi res, da me zaradi večernih predstav tudi po 150 ali 200 večerov ni doma. Otrokov skoraj nikoli ne dam spat.”
Potemtakem vam ni bilo nikoli žal, da ste se odločili za igralski poklic?
“O, ja, bilo. Po dvakrat na dan. Malo je hecno. Itak velja, da zadovoljnega igralca ni. Igralec je edina žival na svetu, ki ni vesela, če nima dela. Umetnik hoče delat, pa čeprav zastonj. Če bi lahko izbiral, bi bil veliko raje pisatelj ali pesnik. Poezija je zame vrhunec umetnosti. Ali pa glasbeniki, ki lahko presegajo jezikovne ovire. Sam sem še bolj nezadovoljen od večine igralcev. Moj poklic me namreč ne zadovoljuje več. Predstave, ki jih pripravljamo ponujajo premalo. Mogoče sem postal prezahteven. A če vem, kaj je prav in kaj ne, se težko pretvarjam. Če z odra sporočam stvar, s katero se ne strinjam, je to zame problem. Umetnost je res ogledalo družbe. A vendar sem prepričan, da bi ravno umetniki morali vzbujati upanje. Ne moti me, da teater pokaže grozo tega sveta. Moti me, ker ne pokaže, da obstaja upanje, izhod. Zato težko z odra ljudem sporočam, da ni izhoda. Izhod je!”
Je to smisel umetnosti? Kaj je umetnost?
“Zame je umetnost prevodnik med nebom in zemljo. Karkoli že nebo predstavlja. Za kristjana je to Bog, za nekoga drugega je lahko pozitivna energija ali kozmos. Umetnost mora človeka spodbujati k dobremu, lepemu ali presežnemu. Kar te sili k nečemu slabemu, ne more biti umetnost. Grda umetnost me ne prepriča. Sodobna umetnost se je odrekla presežnemu. V vsej zgodovini so bili ljudje, ki niso bili verni, a vendar so bili obrnjeni k presežnemu. Umetnik je postal sam sebi namen. Doživel sem že, da je igralec ali režiser rekel, da njega občinstvo ne zanima. To je egoizem. Napuh prve vrste. Gledališče brez publike ni gledališče. Umetnost je postala podobna reki, ki jo zaustavimo: v njej se začne nabirati umazanija. To ni le problem umetnosti, ampak celotne družbe. Izgubili smo smisel. Nekega etnologa sem poslušal, ko je predaval, da je naša civilizacija povsem izgubila stik z onostranstvom. Ne gre samo za religijo, ampak tudi pravljice, mite in nasploh duhovnost. Nebo in zemlja se morata prepletati, mi pa smo se nebu odpovedali.”
Ste zato šli na svoje in začeli uprizarjati monokomedije?
“Že takoj po končani fakulteti sem se spoznal z Zijahom Sokolovićem, sarajevskim igralcem, ki me je navdušil s svojimi solo projekti. Prisegel sem si, da bom enkrat tudi jaz to naredil: sam sestavil in sam odigral. Čisti igralski egotrip. Leta 2003 je tako nastala Hagada, s katero sem zmagal na festivalu monodrame na Ptuju. Bil je velik bum, celo šok za nekatere: da se o verskih stvareh lahko spregovori na zabaven način. Preprosta predstavica je imela velik učinek na ljudi. Zelo dobro so jo sprejeli tudi ljudje, ki v življenju še niso bili v teatru. Celo moj oče, ki je po televiziji videl delčke predstav, in rekel, da so to stare babe v spalnih srajcah, ki skačejo po odru. Tako je videl samo eno mojo predstavo. Po drugi strani pa sem v predstavah spregovoril o verskih stvareh in ljudi nagovoril. Tudi s teatrom lahko oznanjamo. Zadnje predstave sicer niso več tako smešne kot prve. Še vedno je zabavno, a kot avtor predvsem spregovorim o neki temi, humor pa je le še neke vrste stranski produkt.”
Imate enake nastope pred vsako publiko? Se prilagajate poslušalstvu?
“Da, a tu gre za refleks. Predstava je živa. Če med igranjem pred publiko začutim zdi, ga moram preskočiti, se zaleteti vanj ali pa pobegniti stran. Včasih sem se velikokrat zabijal v zid, saj sem bil jezen. Zadnje čase pa ga običajno preskočim.”
Je problem v nerazumevanju?
“Slovenci ne poznamo dobro ne Svetega pisma ne krščanstva. Še v literaturi se pozna obdobje komunizma. Na novo bi namreč morali prevesti Andersenove pravljice ali Julesa Verna, saj imamo le cenzurirane prevode. Verna še danes obožujem. Najraje imam Skrivnostni otok, ki sem ga prebral že neštetokrat. Me je pa vedno malo motilo, da ti ljudje na otoku niso nikjer omenjali Boga. Potem pa sem bral članek, kaj vse je iz francoskega izvirnika v prevodu izginilo. Brodolomci so namreč na otoku najprej postavili kapelico, praznovali binkošti. Vse to so nam cenzorji odvzeli. Ne govorim o vernih in nevernih. Vera je osebna odločitev. Mi nimamo osnovnih informacij o tem. Kot da bi se v šoli pri matematiki učili samo liha števila. V naši izobrazbi zato nekaj manjka. Ni se treba strinjati, še manj pa verjeti. To so osnovne informacije za splošno izobrazbo. Zgodovinsko dejstvo je, da Evropa zrasla iz judovsko-krščanskih korenin. Kdaj je še v slovenskem gledališču nastala predstava z versko vsebino? Tega ne poznamo in nas ne zanima. Tudi mene ne zanima kvantna fizika. Če bo nekdo naredil predstavo o kvantni fiziki, ga bom lahko poslušal, a ne bom razumel vsebine. Fiziki z inštituta Jožef Štefan pa bodo umirali od smeha. Podoben občutek imam včasih, ko gostujem v kakem kulturnem domu. Ljudje pričakujejo monokomedijo, jaz pa spregovorim o Bogu. Sicer na zabaven način, a njih Bog ne zanima. Z mojimi petimi monokomedijami sem nastopil že okoli 800 krat in odločil sem se, da po kulturnih domovih ne bom več nastopal. Razmišljam le, da bi pripravil posebno predstavo tudi za tako publiko.”
Kaj pa druga stran? Se kdo tudi pohujšuje nad vami?
“Uuuuu, to pa. Ljudje so taki in drugačni. Sicer me nič ne moti kritika. Ne trdim, da je moj način razmišljanja edini zveličavni. Moj namen je le, da bi ljudje začeli razmišljati. Nekoč me je gospa po predstavi vprašala, če je župnik vedel, kaj bom govoril. Rekel sem, da ne vem in jo vprašal, ali ji je bilo všeč. 'Joj, seveda. Toliko sem se smejala! Samo ne vem, če je to prav?' (smeh) Mnogi imajo podobne dileme. Sam se posmejem tudi kosmatemu vicu, če je smešen. Ne bom  pa ga pripovedoval moji mami ali otrokom. Treba je namreč upoštevati tudi mejo dobrega okusa. Evangelij po Čušinu je mnoge pohujšal že s samim naslovom. Prišla je nadme profesorica teologije in rekla, da je evangelij samo en. Pa sem ji odgovoril, da to ne drži. Imamo vsaj štiri evangelije, ki so kanonski, uradno priznani, poleg tega pa je še cela vrsta apokrifnih. Nisem napisal svojega evangelija. Nekdo mi je rekel, da bi se moral, preden sem ustvaril monokomedijo, posvetovati s kakim teologom o tem. Pa sem ga vprašal, če se je on, preden mi je dal to pripombo, posvetoval s kakim dramaturgom. (smeh) Ne govorim teoloških stvari, ampak o teologiji. Moj namen je malce provocirati, da ljudje začnejo razmišljati. Velikokrat mi kdo reče, da sem mu dal misliti. Ali da sem povedal, kar si on ne upa. Najprej moramo mi sami sebe prekvasiti, potem bomo šele lahko prekvasili druge. Zadnje čase veliko jamramo. Upravičeno jamramo. A če pogledam kristjane, smo si za vse velikokrat krivi sami. Najprej bi morali pomesti pred lastnim pragom.”
Mislite osebno ali tudi na samo Cerkev in njeno vodstvo?
“Oboje. Cerkve ne moremo spremeniti, dokler se ne bomo mi spremenili. Lahko kritiziram napake Cerkve in družbe, a če pri sebi ne bom začel stvari spreminjati, se tudi družba ne bo spremenila. Kristjani v Sloveniji smo se preveč obrnili na zunanjega sovražnika. Vsi so proti nam, rečemo, a se ne vprašamo, zakaj. Odgovor pa je bridek. Zelo bridek. Kristjani smo preveč formalno verni. Ne upoštevamo Jezusove zapovedi, naj ljubimo svojega sovražnika. Sonce sije na krivične in pravične. Nam pa ni všeč, da sonce sije tudi na krivične. V Svetem pismu piše, da smo kristjani kvas in sol. Nikjer ne piše, da smo testo ali žito. Sol je bistvenega pomena za okus, hkrati pa je je izredno malo. Kristjani pa bi radi bili kruh. Nismo kruh. Zdi se mi prepoceni samo zmerjati druge. Neverni se mi kar malce - beseda ni najbolj primerna, a nimam boljše - smilijo. Verni smo lahko kar malce arogantni, ker imamo Boga, resnico sveta. Tu hitro pridemo do arogance.”
Slovenski humor je velikokrat neslan in vulgaren. Je to običajno?
“Imamo ogromno nadarjenih ljudi, ki imajo občutek za to, kaj je smešno. Problem je, da so velikokrat neizobraženi in nevzgojeni. Ni res, da nimamo politične satire. A je ta obrnjena samo v eno smer. Humoristi prihajajo z leve, z desne jih skoraj ni. Velikokrat sem se spraševal, ali je krščanski humor sploh možen. Če se smeješ na tuj račun, grešiš, saj se delaš norca iz svojega brata. Če se smejem na svoj račun, pa tudi grešim, ker sem kot pravi Biblija, tempelj Svetega duha. Ko gledam komedijante, je največkrat tako: od desetih smešnic je ena genialna, dve sta dobri, vse druge pa so grozljivo slabe. To je slabo razmerje za ustvarjalca. Ljudje se smejemo tistemu, kar poznamo. Vsi se zelo dobro spoznamo na stvari pod pasom dol. Spoznamo jih že kot otroci, vsak dan gremo večkrat na stranišče, se umivamo, tipamo. Ker to dobro poznamo, nam je vedno smešno. Če gremo malo višje, pridemo do trebuha: prebava, vedenjski  vzorci. To poznamo že manj. Še višje je srce: čustva, odnosi do soljudi. To poznamo še veliko manj. Na koncu je glava. Tu pa se nihče več ne smeje. Intelektualnega ali bistrega humorja pri nas res ni. Ni potrebe po tem. V tujini je tega več. Če pa govorimo o krščanskemu humorju, ga je v tujini veliko več. Ljudje namreč krščanstvo poznajo. Vsa Evropa ima v šoli pouk o verstvih. Pri nas tega ni, čeprav je religija bistven del našega življenja. Ne govorim o katehezi ali teologiji, ampak samo o osnovnih pojmih, ki bi jih moral poznati vsak že zato, da lahko rešuje križanke. Humoristi tako raje delajo tisto, kar ljudje poznajo. Če hočeš komercialen uspeh, greš pač dol pod pas.”
Se vam zdi, da postaja celotna družba vse bolj in bolj prostaška in vulgarna?
“Ne le Slovenija, ves svet. Samo odpri televizor pa vidiš: nadaljevanke, tudi mladinske, so vulgarne. Tako danes živimo in razmišljamo. Živimo v svet, ko ne hrepenimo več po ničemer. Vse želje se nam izpolnijo še preden si kaj zaželimo. Potrebe nam ustvarjajo oglasi. Brez hrepenenja pa se izgublja čustvovanje. Brez čustvovanja se izgublja besedni zaklad. Raziskave kažejo, kako današnji otroci uporabljajo bistveno manj besed kot so jih uporabljali nekoč. To je problem. Brez besednega zaklada se ne znamo pogovarjati. Tudi v gledališču je tako. Besedo izpodrivajo  gibi in gestikulacija. Ko vprašam igralce, kaj delajo, mi rečejo, da ne vedo. Da je režiser rekel, da to lepo izgleda. Beseda izginja iz gledališča. In tako postajamo vulgarni. Jezik je znak omike. Človek je najprej komuniciral z gestami, jezik se je razvil kasneje. Sedaj se glede tega vračamo nazaj. Propadli so Rimljani, Grki, Maji. Vsaka civilizacija je propadla, ko je izgubila vrednostni kompas. Tudi naša gre zato počasi navzdol. Včasih je ena civilizacija propadla, a je drugje na svetu spet nastala druga. Danes je malce drugače le zato, ker je svet globaliziran in gremo vsi skupaj nekam dol. To je zaskrbljujoče. Bom pa pod ta voz, ki gre neusmiljeno navzdol, postavljal kamenje, da bo drsel počasneje.”
Zakaj?
“Ne vem. (glasen smeh) Za svojo družino si želim najboljše. Če bom pomagal ta voz potiskati navzdol, bom svoje otroke obsodil na votlino. V nekem smislu je to Sizifovo delo.  A vseeno mi ni žal in nisem pesimist. Do votline tudi ne bomo prišli tako hitro. Poglejmo, kaj se dogaja na moralno vrednostnem področju po vsem svetu. Danes  moram spremljati, kaj moji otroci gledajo in berejo. Zadnjič sem gledal hčerine knjige. Zelo rada bere. Vprašal sem jo, ali je v kaki knjigi otrok, ki nima ločenih staršev. Rekla je, da ne. Če bo neprestano brala samo o tem, ji bo naša družina postala nenormalna. Umetnost ima zato zelo veliko odgovornost. Moje početje dolgoročno mogoče res nima smisla. Kratkoročna pa vsekakor. Posebej, če bo takih ljudi več. Saj poznate prispodobo o palici, ki jo lahko zlomi vsak, če pa jo damo z drugimi v butaro, je nezlomljiva.”

ABC: GREGOR ČUŠIN (41), igralec, dramatik,  režiser in publicist se je rodil se  kot peti, najmlajši otrok Čušinove družine s Koroške Bele pri Jesenicah. Njegov oče je bil slikar Branko Čušin. Diplomiral je na igralski akademiji v Ljubljani (AGRFT). Zaposlen je bil v Mestnem gledališču Ljubljanskem (MGL) in  Prešernovem gledališču Kranj, sodeloval pa s Špas teatrom, Slovenskim komornim gledališčem  in Šentjakobskim gledališčem. Igral je tudi v televizijski nadaljevanki Začnimo znova in  štirih filmih. Glas je posodil celi vrsti risanih likov. Prejel je več nagrad, med drugim tudi akademijsko Prešernovo nagrado in prvo nagrado na ptujskem Festivalu monodrame. Ustvaril je pet monodram: Hagada, Evangelij po Čušinu, Pešec, Janez brez glave in Jona, besni prerok.

besedilo in fotografije: TINO MAMIĆ

Krajša verzija objavljena 1. oktobra 2011 v dnevniku Primorske novice
 

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Vili Ščuka: Človek, ki je samo potrošnik, je bolnik

Znani novogoriški zdravnik in psihoterapevt Viljem Ščuka (79) je svojo poklicno pot začel kot zdravnik s socialnim čutom. Naletel je na otroke v stiski in jim začel pomagati v različnih težavah.  Starejši INTERVJU  z Vilijem Ščuko  o marihuani: KLIK Nekaj let je delal z odvisniki od drog, alkohola in iger na srečo. Kljub uspešnosti pri zdravljenju narkomanov pa je moral projekt zapustiti, ker ni pristajal na drago metadonsko metodo. Spraševal se je, koliko je človek gospodar svojega telesa in svojih strasti. Ali je samo sesalec, pa čeprav z doktoratom, ali je tudi človek? Po upokojitvi je napisal večkrat razprodano knjigo Šolar na poti do sebe. Državo in šolnike skuša prepričati, da bi začeli drugače razmišljati, in začeli vlagati v razvoj osebnosti. Nenazadnje so s podobnim projektom Finci ustvarili tudi zgodbo o gospodarskem uspehu. Ali si niso vse ugotovitve terapevtov in psihologov glede sodobne družbe in vzgoje precej podobne? Človekova biokemija in nevrofiziologija, k

FAKTOR (moja gostovanja)

Tu so oddaje Faktor na TV 3, v katerih sem gostoval in jih najdemo tudi na spletu. Prihodnjič bom gost danes ob 19.15.  Hvala za vse komentarje in delitve teh informacij. Samo državljani lahko s širjenjem pravih informacij po spletu naredimo kaj zoper medijsko enoumje v državi. Duhovniki doživljajo velike pritiske. Zaradi demografskih sprememb in birokracije so vse bolj obremenjeni. Večinoma preobremenjeni, velikorkat izgoreli. A ostajajo tiho in delajo naprej. Mediji so do njih neprizanesljivi in velikokrat sovražni.  V zadnjih letih pa jim največ škode naredi peščica homoseksualno aktivnih duhovnikov, kar je glavni vzrok za pedofiliske zločine. Slovenski škofje bi zato morali duhovnike bolj zaščititi, predvsem tako, da bi brezkompromisno začeli boj proti homoseksualnemu lobiju. (Danev v Faktorju ob 19.15.) Šoltes je kot politik zelo priljuden in všečen. Daje vtis zmernega in razumnega politika. To je za Slovenijo dobro. Hkrati pa to pomeni tudi, da gre bolj za politika ki go

Dr. Aleš Štrancar, vnuk partizana, piše Turnšku

Dr. Aleš Štrancar, znanstvenik in gospodarstvenik, ustanovitelj in direktor mednarodnega visokotehnološkega podjetja BIA Separations s sedežem v Ajdovščini, je napisal Titu Turnšku, predsedniku zveze takoimenovanih borcev (ZZB) pismo kot ponosni vnuk sodelavca Osvobodilne fronte (OF). Tovariš Tit Turnšek, Tvoji napadi na dr. Možino in dr. Dežmana presegajo vse meje dobrega okusa in sramotijo vse resnične borce za svobodo, vključno mojega starega očeta, ki je štiri leta nosil glavo na tnalu, ko je zbiral sredstva za OF ter hrano za partizane. Nikoli, prav nikoli pa se ni strinjal z medvojnimi in povojnimi ideološkimi poboji. To je bilo delo krvavih zveri, tako na eni, kot na drugi strani. Kot njegov vnuk, ponosen na dejanja svojega starega očeta, ti prepovedujem, da govoriš v imenu VSEH borcev. V kolikor s takimi nizkotnimi napadi ne boš prenehal te bom prisiljen kazensko ovaditi saj v slovenskem narodu vzpodbujaš in širiš sovraštvo ter hujskaš ljudi. Verjamem, da ti je današnja slov