Kralj Dušan

Pred leti sem napisal gloso, v kateri sem napovedal, kar se danes uresničuje. Dušan Černigoj, ki je ravnokar prišel iz zapora zaradi podkupovanja pri gradnji letalskega stolpa na Brniku, razmišlja o nastopu na lokalnih volitvah. Gloso zato še enkrat objavljam tule. 

Slovenija je po dobrih 100 letih ponovno doživela uprizoritev drame Kralj na Betajnovi. A tokrat gre za reality-show Dušana Črnigoja, kralja na Ajdovskem.

Kot se kralju spodobi, ima tudi kralj Dušan življenjepisca, ki mu pripisuje neverjetne lastnosti. Spletne strani Državnega sveta tako pri(h)vatizacijo Primorja opisujejo, kot da je Črnigoj s tovariši »vzel usodo podjetja v svoje roke, kar bo zagotovo pripomoglo k nadaljnjemu razvoju podjetja«. Ta človek, ki ga uradne strani slovenskega parlamenta imenujejo »mladostni žar uspešnega, samozavestnega in izkušenega inženirja«, zasluži 108 slovenskih minimalnih plač. Ali če povem bolj plastično: njegova mesečna plača znaša 65 tisoč evrov bruto, kar je toliko, kot zasluži njegov delavec z lopato v devetih letih. Še nekaj let več pa bi za eno njegovo mesečno plačo potreboval delavec, ki ravno tako dela za Primorje, a za katerega od mnogih podizvajalcev, kjer siva ekonomija cveti. A to le mimogrede.

Novodobni kralj na Betajnovi, ki ga Državni svet brezsramno razglaša za »zmagovalca viharnih časov tranzicije«, v Ajdovščini že desetletja slovi po neizprosnosti in ostrini. Človeški buldožer, ki ga ne ustavi nihče, katerega motto je: »ni greha tako velikega, da bi se mogel spotakniti obenj.« Ko ga je policija priprla v akciji Čista lopata, mu je ajdovski župan podelil naziv častnega občana.

Bojijo se ga vsi. Ne le zaposleni, tudi običajni ljudje. Kako velik je ta strah, dokazuje molk v Vipavski dolini, ki je po objavi, da živi med njimi človek z daleč najvišjo plačo v državi, preprosto onemela. Še njegovi bližnji sodelavci si mu ne upajo oporekati, se govori po mestu, če pa že, jih nadere kot pse. Nekdanjega komunista, ki je tudi v času demokracije vedno znal ujeti pravi veter, se bojijo tudi mediji. Če je kdo pričakoval, da se bodo mediji po tem, ko je javnost izvedela, da ajdovski kralj zasluži več kot tri jurje na dan, na dolgo in široko razpisali o njegovi življenjski zgodbi, se je preklemano zmotil. Da se o njem niso razpisali mediji pod njegovim vplivom, je nekako logično, saj se tudi stopnja medijske svobode v državi niža. A tudi drugi mediji se ajdovskega tajkuna ne lotevajo natančneje, kaj šele, da bi mu posvetili kakšen dosje. Zanimivosti o človeku, ki je doma iz vasi – kako pomenljivo – Cesta, bi se nedvomno našlo veliko. Naj omenim samo eno: čeprav soje premoženje skriva kot kača noge, pa ljudje govorijo, da si je na Gori omislil svoje lovišče.

Ljudje proti primorskemu kralju seveda ne bodo nastopili. Več sto doslej izgubljenih delovnih mest v Črnigojevi skupini v zadnjih letih na zaposlene še bolj deluje kot nadiranje podrejenih. V primeru pa, če bi kralj Dušan kandidiral za župana, bi ga ljudje za povrh vsega še gladko izvolili.
Glosa, objavljena v mesečniku Ampak januar 2010