Preskoči na glavno vsebino

Uboj, požig, izgnanstvo

Družina Fabec je ena od mnogih, ki so jih fašistične oblasti pred sedmimi desetletji izgnale. Oče je padel kot talec, hišo so požgali, noseča žena pa je morala dveletnim sinom in priletnima sorodnicama v internacijo.
Letos mineva natančno 70 let od italijanskega požiga sedmih brkinskih vasi, ki se ga v Ilirski Bistrici spominjajo tudi kot občinskega praznika. Takrat je padlo 33 talcev in bilo izgnanih 462 ljudi. Za suhoparnimi številkami se skrivajo tragične družinske zgodbe. Poglejmo eno od njih.
Telovo
Bil je četrtek, 4. junija 1942, slovesni praznik Svetega rešnjega telesa. Brkinci so še leta pripovedovali, kako so se Italijani maščevali kljub velikemu prazniku. Represalije italijanske okupacijske vojske so bile maščevanje za napad partizanske Brkinske čete na posadko v Merečah. Partizani so v spopadu zgodaj zjutraj ubili tri italijanske vojake. Brkinska četa se je umaknila, prebivalci pa so ostali nezaščiteni.
Anton Fabec (1901) je živel v Ratečevem Brdu z ženo Štefanijo, dveletnim sinom, ostarelima materjo in teto. V kazenskem pohodu italijanske vojske je izgubil življenje kot nedolžna žrtev; bil je ustreljen skupaj z 28 talci pod Kilovčami.
Domačijo so požgali in izropali. Tako kot celotno vas Ratečevo Brdo. Ubite talce so v vozovih za gnoj odpeljali na pokopališče na Premu in jih zakopali v skupni grob.
Ko je ogenj zagorel, so ženske skušale rešiti, kar se je rešiti dalo. Skozi okno so metale blago, pri tem pa so jim priskočili na pomoč celo nekateri italijanski vojaki. “Saj ubogi fantje niso bili nič krivi. Morali so ubogati ukaze,” je pripovedovala Štefanija Fabec nečakinji.
Izgon
Nečakinja danes živi v tržaškem predmestju in hrani veliko fotografij, pa tudi spominov. Teta Štefanija ji je pripovedovala, da je takrat, ko so vojaki odvedli moža, rekla: “Ne more se nam nič hudega zgoditi. Vedi, da bova kmalu zibala.” A to se ni zgodilo. Rodila je kot vdova v begunstvu v kraju Caprino Veronese v bližini današnjega Gardalanda.
Dobro leto kasneje, po kapitulaciji Italije, se je Štefanija z otrokoma in ostarelima sorodnicama vrnila domov. Pod streho so jih vzeli daljni sorodniki iz Knežaka.
Po vojni so se vrnili na požgano domačijo. Sorodniki in sovaščani so jim pomagali obnoviti kmetijo. A treba je bilo trdo delati za preživetje, kar v družini z dvema nekaj let starima otrokoma in starkama s po osemdesetimi križi ni bilo lahko. Svoje je naredil tudi nov režim, ki je pritisnil na kmeta. Mati samohranilka Štefanija Fabec, ki je sama morala nahraniti še štiri ljudi, je morala zadoščati obveznim oddajam. Vlada Federativne ljudske republike Jugoslavije ji je tako naročila, da mora v letu 1949 “obvezno rediti” štiri goveda in tri prašiče. Oddati pa je istega leta novim oblastem morala 400 litrov mleka in eno kravo. Čeprav bi družina kot žrtev fašističnega nasilja bila upravičena do podpore, so dobili obrazložitev, da družine “ni mogoče smatrati za socialno ogroženo in ji zato podpora ne pripada”.
So pa stisko videli sorodniki iz Trsta in dobri ljudje iz vasi in okolice, ki so jim veliko pomagali. Dokumente o obveznih prevzemih so ponatisnili tudi v knjigi, ki jo je uredil Jože Dežman Le vkup, le vkup uboga gmajna o kmečkih uporih v Sloveniji v prvih desetih letih po vojni (MD Celovec 2011).
Dolžnost spominjati se
Žene in matere ubitih talcev so se pogovarjale, da bi umorjene prekopali v družinske grobnice. A so se odločile, da grobnica ostane nedotaknjena. “Skupaj so umrli, skupaj naj ležijo,” so rekle.
Tržaška Slovenka, ki nam je odstopila v objavo fotografije iz družinskega arhiva, še pove: “To so bili težki časi. Spominjati se te tragedije pa je naša dolžnost.”
TINO MAMIĆ
 Med izgnanci v kraju Caprin Veronese (1942): noseča Štefanija Fabec s sinom (prva z leve), teta Jožefa (za njo) in tašča Ana Fabec (četrta z leve)
 Izgnanci po vrnitvi domov, na strelišču
Ostanki požgane domačije v Ratečevem Brdu

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Vili Ščuka: Človek, ki je samo potrošnik, je bolnik

Znani novogoriški zdravnik in psihoterapevt Viljem Ščuka (79) je svojo poklicno pot začel kot zdravnik s socialnim čutom. Naletel je na otroke v stiski in jim začel pomagati v različnih težavah. 
Nekaj let je delal z odvisniki od drog, alkohola in iger na srečo. Kljub uspešnosti pri zdravljenju narkomanov pa je moral projekt zapustiti, ker ni pristajal na drago metadonsko metodo. Spraševal se je, koliko je človek gospodar svojega telesa in svojih strasti. Ali je samo sesalec, pa čeprav z doktoratom, ali je tudi človek? Po upokojitvi je napisal večkrat razprodano knjigo Šolar na poti do sebe. Državo in šolnike skuša prepričati, da bi začeli drugače razmišljati, in začeli vlagati v razvoj osebnosti. Nenazadnje so s podobnim projektom Finci ustvarili tudi zgodbo o gospodarskem uspehu. Ali si niso vse ugotovitve terapevtov in psihologov glede sodobne družbe in vzgoje precej podobne? Človekova biokemija in nevrofiziologija, ki sta podlagi za človekov način raz mišljanja v nekem social nem ok…

FAKTOR (moja gostovanja)

Tu so oddaje Faktor na TV 3, v katerih sem gostoval in jih najdemo tudi na spletu. Prihodnjič bom gost v četrtek, 15. novembra ob 19.15. Hvala za vse komentarje in delitve teh informacij. Samo državljani lahko s širjenjem pravih informacij po spletu naredimo kaj zoper medijsko enoumje v državi.

Zgodba o Bandelliju se ne zaključuje, ampak je to le konec ene epizode. Zabava, bandarija po primorsko, se nadaljuje. Bandljarija. Oprostite, Bandelliaria. Sicer pa Bandelli sploh ni Primorec. Primorci smo ponosni nase. Noben Primorec si ne bi prostovoljno poitalijančil priimka, saj do Italijanov ne gojimo manjvrednostnega kompleksa, ampak večvrednostnega.
(VVFaktor v četrtek, 15. novembra 2018 ob 19.15 na TV3)
Fenomen Janković, ki je možen samo v Sloveniji, oz. v Ljubljani, je posmeh demokraciji, feminizmu, zdravi pameti in slovenstvu. Leta 1991 smo pretrgali povezave z državo, polno "nadmudrivanja", zdaj pa imamo namesto tega v glavnem mestu večnega župana, ki je karikatura bivše Jug…

Dr. Aleš Štrancar, vnuk partizana, piše Turnšku

Dr. Aleš Štrancar, znanstvenik in gospodarstvenik, ustanovitelj in direktor mednarodnega visokotehnološkega podjetja BIA Separations s sedežem v Ajdovščini, je napisal Titu Turnšku, predsedniku zveze takoimenovanih borcev (ZZB) pismo kot ponosni vnuk sodelavca Osvobodilne fronte (OF).
Tovariš Tit Turnšek,

Tvoji napadi na dr. Možino in dr. Dežmana presegajo vse meje dobrega okusa in sramotijo vse resnične borce za svobodo, vključno mojega starega očeta, ki je štiri leta nosil glavo na tnalu, ko je zbiral sredstva za OF ter hrano za partizane. Nikoli, prav nikoli pa se ni strinjal z medvojnimi in povojnimi ideološkimi poboji. To je bilo delo krvavih zveri, tako na eni, kot na drugi strani.

Kot njegov vnuk, ponosen na dejanja svojega starega očeta, ti prepovedujem, da govoriš v imenu VSEH borcev. V kolikor s takimi nizkotnimi napadi ne boš prenehal te bom prisiljen kazensko ovaditi saj v slovenskem narodu vzpodbujaš in širiš sovraštvo ter hujskaš ljudi. Verjamem, da ti je današnja slovenska…