Bostjančič pred znamenitim tankom, ki ga je osvojila in uporabljala novorojena Slovenska vojska leta 1991 |
Pivka,
mestece ob magistralni cesti proti Jadranu, je bilo nekoč povsem neprepoznavno.
Kolone jeklene pločevine, ki so drle od Postojne proti Reki, so se zdele
neustavljive. Domačini so zato pljunili v roke in turiste začeli ustavljati s –
tanki. Prvi mož Parka vojaške zgodovine mag. Janko Boštjančič je zadovoljen,
saj so iz propadajočih vojašnic, polnih odsluženega železja, ustvarili zgodbo o
uspehu. Vse kaže, da bomo Slovenci v prihodnjih letih ravno tam končno dobili
nacionalni vojaški muzej in muzejsko predstavitev osamosvojitvene vojne.
Velikanske
opustele vojašnice nekdanje jugoslovanske vojske so še danes v mnogih
slovenskih mestih odvečni tujek, s katerim nihče ne ve točno kaj početi.
Ponekod pa so zaradi svoje velikosti tudi cokla v razvoju. Kako ste rešili ta
problem v Pivki?
V
Pivki smo na občini dolgo razmišljali, kje so naše možnosti turističnega
razvoja. Pivka leži ob pomembni turistični magistrali na poti proti morju in v
bližini dobro obiskanih Škocjanskih jam, Lipice in Postojnske jame. A razen
gneče na cestah od množice turistov nismo imeli nič. Po eni strani smo se
zavedali bogate zgodovinske vojaške dediščine, saj je Pivška kotlina bolj kot
druge slovenske pokrajine zaznamovana z vojsko in vojaštvom. Tudi samo Pivko
obdajajo imenitne podzemne utrdbe tako imenovanega
Alpskega zidu iz obdobja pred drugo svetovno vojno. Po drugi strani pa smo
stali pred praktično nerešljivim izzivom, kaj narediti s starimi italijanskimi
vojašnicami, ki zaradi svoje
arhitekturne impozantnosti in zgodovinskega pomena predstavljajo pomembno
dediščino našega območja. Slovenska vojska se po osamosvojitvi nikoli vselila vanje,
ampak jih je nekaj časa celo uporabljala kot poligon. Pred desetimi leti je bil
nekdaj imeniten kasarniški kompleksa tako bolj ali manj le še ruševina.
Slovenska vojska pa se je prav v tistem času srečevala s problemom odsluženih
tankov in drugega težjega orožja, ki so vse bolj polnili dvorišča slovenskih
vojašnic. Spomladi leta 2004 sva se o tem pogovarjala s takratnim poveljnikom pivške
vojašnice podpolkovnikom Romanom Urbančem in utrnila se je ideja, da bi
vojašnico spremenili v muzej. Tako se je rodil naš Park vojaške zgodovine, ki
je postal verjetno najuspešnejši primer sodelovanja med Slovensko vojsko in
lokalno skupnostjo.
V
Sloveniji je veliko muzealcev, ki sodobnih pristopov muzejske stroke ne
poznajo. Še več pa je takih, ki so povsem bosi, ko gre za marketing kulturne
dediščine. Vi obvladate oboje. Je to ključ do uspeha?
Park
vojaške zgodovine se je razvijal nekoliko drugače kot večina slovenskih
muzejev. Ekipa, ki ji je bila zaupana izvedba tega projekta je bila v bistvu
razvojna. Jasno je namreč bilo, da občina Pivka, ki je razmeroma majhna
podeželska občina, ne bo mogla dolgo zalagati poslovanja Parka. Hkrati pa
nimamo tega, kar imajo drugi muzeji - financiranja s strani ministrstva za
kulturo. Naloga je bila jasna: Park vojaške zgodovine hitro finančno postaviti
na lastne noge. Pri tem je pomembno, da za strokovni del razvoja Parka vseskozi
skrbi Vojaški muzej Slovenske vojske prek svojih kustosov. Park vojaške
zgodovine je že od vsega začetka naravnan k temu, da na trgu preživi. Prav zato
skuša biti po eni strani čim bolj zanimiv za obiskovalce, po drugi strani pa
tudi, glede na razpoložljiva sredstva, čim bolj marketinško zanimiv. Zglede iščemo
v zahodnih muzejih, ki so razvili mnoge zanimive, obiskovalcu prijazne
predstavitve dediščine. Pri nas je tega resda manj, hkrati pa ne smemo vseh
muzejev metati v isti koš. Zadnje čase lahko zaznamo marsikje pomembne
pozitivne premike. Kljub temu pa je trženje šibka točka slovenskih muzejev in
zato ostajajo mnoge izjemno zanimive zbirke in odlične razstave slabo obiskane.
Na
kakšen način se muzej naredi sodobnejši?
Imamo
srečo, ker so naši eksponati že sami po sebi zelo zanimivi. Če govorimo npr. o
tankih, gre za nekakšne dinozavre, pošasti, ki jih ni mogoče več srečati v
vsakdanjem življenju in delajo našo muzejsko zbirko že samo po sebi zanimivo.
Po drugi strani pa tovrstne zbirke ne najdemo nikjer drugje na Slovenskem in ne
v neposredni soseščini. Zaradi velikih stroškov z vzdrževanjem kompleksa in
postopnim obnavljanjem objektov je že vsa leta trpel programski del. Kljub temu
smo uspeli postaviti nekaj zanimivih razstav, kot je npr. razstava Oklep
svobode o ameriški vojaški pomoči Jugoslaviji po sporu z Informbirojem, ki smo
jo postavili s pomočjo veleposlaništva ZDA. K naši prepoznavnosti so veliko
pripomogle ponazoritve vojaškega življenja in vojaških spopadov – imamo že
tradicionalni Festival vojaške zgodovine. »Bitka, ki je ni bilo« - namišljen
spopad med nemško armado in zahodnimi zavezniki po izkrcanju v Istri leta 1944 -
je bil prvi večji tovrstni dogodek v državi. Veliko odmevnost je dosegla tudi
»Bitka pri Razdrtem« ob 200-letnici spopada med avstrijsko in francosko armado (1809).
Ena ključnih prelomnic v razvoju Parka vojaške zgodovine pa je bil prihod
podmornice P-913 in
njena obnova. Pri izjemno zahtevnem projektu so sodelovali člani društva
Podmorničar, ki v okviru Zveze slovenskih častnikov združuje nekdanje
podmorničarje. Tu je glavno vlogo odigral upokojeni admiral Marjan Pogačnik. Za
prevoz pa se je kot po čudežu ponudilo zamejsko podjetje Cemtir iz Gorice, ki
nam je podmornico pripeljalo iz Črne gore prek Italije popolnoma brezplačno.
Trenutno je to naš najatraktivnejši eksponat, ki smo ga res zelo veseli. Po eni
strani predstavlja spomenik slovenskim podmorničarjem, ki so predstavljali
nenavadno visok delež tako v starojugoslovanski kot v mornarici povojne Jugoslavije.
Po drugi strani pa je podmornica spomenik slovenski industriji in tehničnemu
znanju saj je bil precejšen del podmornice narejen pri nas. Vse to nas je razmeroma
hitro umestilo v slovenski muzejski prostor. Že drugo leto zapored se tako
lahko pohvalimo s 25.000 obiskovalci, čeprav je od odprtja prvega muzejskega
paviljona le šest let.
Ali
ni orožje nekdanje JLA precej nazanimivo? Ni namreč še tako staro, hkrati pa je
bilo uperjeno proti slovenski osamosvojitvi.
Ravno
nasprotno. Nabor orožja jugoslovanske armade je bil izjemno pester. Zaradi
sistema splošnega ljudskega odpora je vojska hranila velikanske količine tudi
zelo starega orožja. Iz arzenala jugoslovanske armade je tako po osamosvojitvi
ostalo veliko zanimivih in dragocenih eksponatov. Obiskovalci iz tujine so ob
ogledu zbirk Parka zelo presenečeni nad dejstvom, da najdejo pri nas orožje
tako vzhodnega kot zahodnega izvora, saj pričakujejo, da je Jugoslavija imela
le orožje sovjetskega porekla. Že prej omenjena ameriška pomoč je namreč k nam
pripeljala veliko količino zahodne tehnike. Američani so npr. takrat, v začetku
petdesetih let, Jugoslaviji podarili preko 1000 tankov. Del pri nas
razstavljenih eksponatov je bil res neposredno uporabljen v agresiji JA leta
1991, a prav to daje tem eksponatom še dodatno vrednost saj so s tem postali
del naše sodobne zgodovine.
Orožje
je v slovenski družbi precej nepriljubljena tema. Ne le zaradi samega
mirovništva, ampak tudi zaradi medijske srenje, kjer je protimilitarizem absolutna
vrednota. Kako odgovarjate na očitke o militarizmu?
Park
vojaške zgodovine opozarja na strahote vojne in ne poveličuje militarizma. A antimilitarizem
ne pomeni, da bomo zanemarili ali pozabili pomemben del nacionalne zgodovine.
Zaradi pomembne strateške lege našega nacionalnega prostora so se čez naše
območje skozi vso zgodovino selila ljudstva in premikale vojske. Zidanje utrdb,
utrjevanje naselij in vojaške aktivnosti so v tem prostoru stalnica od
predantičnih časov. To so preprosta zgodovinska dejstva. Naj vse to kar
pozabimo?
A
vendar se zdi, da Slovenci niso nikoli marali vojske?
Slovencem
so zlasti v obeh Jugoslavijah vsiljevali prepričanje, da nismo vojaški narod,
da smo premehki in bojazljivi za vojaški poklic. A to nikakor ni res. Kakšna
krivica je to do vseh slovenskih fantov in mož, ki so pod različnimi zastavami
častno opravljali vojaško službo in se mnogi odlikovali s pogumom in zvestobo. Naredili so tudi izjemne vojaške kariere. Pred
Parkom vojaške zgodovine je zato pomembno poslanstvo, da domači in tuji
javnosti pokaže del zgodovine slovenskega naroda in tega prostora.
Janko Boštjančič, prvi mož Parka vojaške zgodovine, je ustvaril enega od najsodobnejših slovenskih muzejev. |
Ljudje,
ki niso bili v vojni, težko razumejo veterane. S tem je povezan tudi takoimenovani
vietnamski sindrom, s katerim imajo težavo praktično vsi vojaki, ko se vrnejo
iz vojske, saj jih okolica ne razume. Ali ni Park neke vrste zdravilo za
vietnamski sindrom?
Hvala
Bogu, živimo v miru in so hujše oblike takšnih travm pri nas redke. Redno pa
opažam, kako se v naših zbirkah razvije dialog med očeti in sinovi, med dedki
in vnuki. Velika večina teh, ki smo zdaj v srednjih letih in starejših, je
služila vojsko, od mlajših pa le redki. Tu pri nas so zato mladi pogosto priče
zelo doživetim in čustveno prežetim izpovedim starejših sorodnikov in znancev.
Prihajajo
tudi šolske skupine? Ko sta moja sinova v vrtcu pripovedovala, da ju peljem
gledat tanke, mi je bilo malce nelagodno. Kot da šola in vojaški muzej ne gresta
skupaj.
Ignoriranje
enega dela narodove zgodovine zaradi »militantnega antimilitarizma« ne vodi
nikamor in je celo škodljivo za narodovo zdravje. Naše zbirke so zanimive za
šolske skupine s tehničnega vidika, saj tanki, denimo, združujejo najboljše
tehnično znanje neke dobe. Po drugi strani pa je obisk našega muzeja pomemben
zaradi seznanjanja z zgodovino, zlasti z osamosvojitveno vojno. Z žalostjo
opažamo veliko nepoznavanje osamosvojitvenih dogodkov, ki so utemeljili našo
državnost in demokracijo. Šokantno je, kako šole in starši malo pozornosti
posvečamo rojstvu naše države. Večkrat
opažamo tudi pravo omalovaževanje osamosvojitvene vojne. Ta je bila na srečo
res kratka in ni zahtevala veliko žrtev. Toda brez velike pripravljenosti
množice ljudi, ki so bili v tistih dneh pripravljeni žrtvovati za svobodo te
države vse, tudi svoje življenje, bi bilo precej drugače.
Ta
kraj je neposredno povezan z vojno za neodvisnost , saj so od tu na slovenske
ceste zapeljali prvi jugoslovanski tanki?
Res
je. Iz te vojašnice so na tisti tako imenovani Dan prej, 26. junija 1991, na
ceste zapeljali prvi jugoslovanski tanki, da bi v kali zatrli slovensko
osamosvojitev. O tem govori tudi obeležje na vhodu v Park. To dejstvo je imelo
pomembno težo, ko smo odločali o tem, kakšna bo usoda takrat propadajoče
vojašnice. Gre za pomembno zgodovinsko točko, ki preprosto ne sme propasti. To,
da danes prav na tem kraju nastaja osrednja nacionalna vojaško-zgodovinska
zbirka, ni brez simbolike.
Dan
prej je še vedno razmeroma neznano zgodovinsko dejstvo. Zakaj se o tem, da se
je vojna začela že nekaj ur pred osamosvojitveno slovesnostjo, ne pa dan zatem,
govori predvsem na Primorskem? Nenazadnje je zato tudi vojna trajala enajst, ne
pa deset dni.
V
novejših zgodovinskih besedilih se o tem piše. Med samo vojno pa je slovensko
vodstvo to dejstvo povsem razumljivo zamolčalo. Kljub začetku agresije je bilo
treba namreč čim bolj slovesno speljati osamosvojitveno slovesnost, ki je bila
predvidena 26. junija zvečer na Trgu republike. Sam akt osamosvojitve je bil
izveden že 25. junija v parlamentu, naslednji dan pa je bilo treba to čim bolj
jasno razglasiti, predstaviti nove državne simbole, svojo vojsko… Svetovni
javnosti je bilo treba prikazati, da se je Slovenija osamosvojila in potem bila
napadena že kot neodvisna država. Začetek spopadov pred dejansko
osamosvojitvijo bi lahko svet smatral za državljansko vojno. Zgodovinarji so
potem malce pozabili na ta dan prej, ko so tanki zapeljali iz pivške in
ilirskobistriške vojašnice in začeli navajati kot začetek vojne 27. junij
zjutraj. Takrat so res prvi tanki zapeljali skozi Ljubljano. No, in ker se
seveda uradna zgodovina piše v Ljubljani… (smeh)
Slovenski
muzeji osamosvojitvi niso posvetili pretirane pozornosti. V 23 letih še vedno
nimamo velike stalne razstave o tem ključnem zgodovinskem dogodku. Spomnimo se
tudi zapletov z razstavo na ljubljanskem gradu, ki je šla tako v nos
ljubljanskemu županu Zoranu Jankoviću. Ali vi kaj razmišljate o tem?
V
nobenem od slovenskih muzejev nima nastanek naše države mesta, ki bi pripadal
temu vrhuncu nacionalne zgodovine. Imenitna razstava, ki je bila postavljena na
ljubljanskem gradu leta 2006 je bila res odprta le en dan.
Vaša
ambicija je, da bi muzejsko zbirko na to temo postavili pri vas v Pivki.
V
Parku vojaške zgodovine imamo praktično vse pripravljeno za začetek projekta, v
okviru katerega bi prenovili stare objekte in zgradili nov paviljon za muzejsko
zbirko slovenske vojaške zgodovine in zbirko slovenske osamosvojitve. V novem
paviljonu bi poleg tankov in podmornice našla mesto tudi zbirka vojaškega
letalstva. S tem bi radi odpravili dve veliki pomanjkljivosti na nacionalnem
nivoju. To je, da več kot dve desetletji po osamosvojitvi še vedno nimamo ne
osamosvojitvenega ne osrednjega vojaškega muzeja. Projekt je vreden več
milijonov, ki jih nameravamo črpati iz evropskih skladov. Ravno v teh dneh je vlada
sprejela sklep, ki prepoznava Park vojaške zgodovine kot projekt velikega
državnega pomena in s tem omogoča neposredno potrditev operacije. Nosilec
operacije bo občina Pivka. Glavni problem je velika časovna stiska. Tako
gradbena dela kot obnova eksponatov in postavitev razstav morajo biti končani
do konca leta 2015. Gre namreč za sredstva EU, ki jih lahko Slovenija izkoristi
v tej finančni perspektivi, ko je skrajni rok črpanja leto 2015. Naša velika
prednost so pripravljeni projekti, pridobljena gradbena dovoljenja in urejen
status nepremičnin kar vse omogoča skorajšen začetek izvajanja.
Pa je
osamosvojitvena vojna potencialno zanimiva tudi za tuje turiste ali le za
domače obiskovalce?
Že
dosedanje skromne razstave o nastanku slovenske države zbujajo veliko zanimanje
tujcev. Bojim se, da še večje kot pri domačih obiskovalcih. Razpad Jugoslavije,
nastanek novih držav sredi Evrope, krvava vojna ob koncu 20. stoletja so teme,
ki nekoliko bolj razgledanega turista zelo privlačijo. Ne zatiskajmo si oči –
gre za prve vojaške spopade v Evropi po drugi svetovni vojni. Park vojaške
zgodovine je v tem pomenu za tujce nekaj posebnega.
Naj
se vrnemo na začetek, k turizmu, ki ga zelo dobro poznate. Vi ste turistično
zgodbo o uspehu ustvarili iz niča. Kaj po vašem manjka slovenskemu turizmu?
Pravzaprav
nismo začeli iz točke nič, ampak iz nekakšne luknje še pod to točko. (smeh) Propadajoče
vojašnice so bile zelo moteče v tem prostoru. S projektom smo vojaško tehnično
dediščino, ki je predstavljala velik problem, spremenili v novo priložnost in
turistični razvoj. Če se izrazim po svetopisemsko, smo meče prekovali v lemeže
in sulice v srpe. Park vojaške zgodovine znatno vpliva na prepoznavnost Pivke
in jo je postavil na turistični zemljevid Slovenije. S parkom je lokalna
skupnost dobila točko, kjer se turisti ustavljajo in od koder jih skušamo
usmerjati tudi k drugim turističnim ponudnikom v naši okolici. Park pač
ustvarja potrebo tako po gostinskih storitvah kot po nočitvah in je s tem
postal gonilo turističnega razvoja v občini. Poleg tega pa je Park vojaške
zgodovine tudi pomembna popestritev turistične ponudbe tako v regiji kot na
nacionalnem nivoju. Bogatitev turistične ponudbe je namreč na izrazito
prehodnem območju, kjer se turisti na poti proti morju mogoče ustavijo le za ogled
ene turistične znamenitosti, izjemno pomembno. S pestro ponudbo in povezovanjem
ponudnikov pa bomo mogoče uspeli turiste zadržati več dni in tako bistveno
povečali turistični prihodek. Glede
slovenskega turizma – gre za perspektivno gospodarsko panogo, ki kljub krizi
daje spodbudne rezultate. Upajmo, da ne bo zaradi aktualnih demonstracij in
vstaj Slovenija v svetu prepoznana kot nestabilna, nevarna država. To bi lahko
imelo usodne posledice za slovenski turizem. S sodobnimi turističnimi trendi,
ko vsi turisti ne drvijo več zgolj na morje, ko se letni dopusti delijo v več
krajših etap, ko ljudje iščejo več stika z naravo, ko postajajo letalski
prevozi vse dostopnejši, je Slovenija prepoznana kot turistična destinacija
bodočnosti. Velika škoda bi bila to priložnost zapraviti. Slovenija je na
področju turizma dejansko dežela velikih priložnosti.
V
Sloveniji imamo vsi polna usta turizma. A zdi se, da mnoge občine ali društva
le izdajajo prospekte in odpirajo vinske ceste, medtem ko obiskovalcev ni. Kakšna je vloga lokalne skupnosti pri vas?
Ključna.
Lokalna skupnost dejansko soustvarja Park vojaške zgodovine. Župan Robert
Smrdelj je v Parku vojaške zgodovine vseskozi videl pomembno razvojno priložnost
za občino Pivka in je v tem duhu tudi
podpiral in usmerjal projekt. Verjetno pa občutek, da se marsikje po Sloveniji
veliko denarja namenjenega turizmu zgubi za razne drobnarije, ki so brez repa
in glave, ne vara. Vzrok je v
pomanjkanju strategije in sistemskega pristopa. Pa vendar mislim, da se na
napakah počasi le učimo in da se stvari premikajo v pozitivno smer. Kakšno
vinsko cesto bi pa z veseljem odprli tudi na Pivki, a kaj, ko nas je narava
prikrajšala za žlahtno kapljico (smeh).
A po drugi strani lokalno prihaja iz mode. Še
demonstranti vpijejo, da je preveč občin in županov. Dva župana sem že slišal,
da bi morali ukiniti njuno občino. Vi ste lokalno samoupravo študirali. Je
prihodnost razdrobljene oblasti negotova?
Pri
nas je moderno govoriti, da je občin preveč in da so vzrok vseh problemov.
Beseda župan je v medijih postala malodane psovka. V resnici pa je povsem
drugače. V zadnjih petnajstih letih lahko vidimo pravo renesanso slovenskega
podeželja, za katero je v veliki meri zaslužna prav ponovna uvedba lokalne
samouprave leta 1995 in
manjše občine, ki iz tega izhajajo. Zgodovina nas uči, da je lokalna samouprava
tesno povezana z razvojem demokracije. Že po marčni revoluciji 1848 se je v
Avstriji uvedla lokalna samouprava pod geslom »Svobodna občina je temelj
svobodne države«. Ko je prišel nazaj absolutizem, je bila samouprava ukinjena.
Isto se je zgodilo tudi po prvi svetovni vojni. Tako šestojanuarska diktatura na
jugoslovanski kot fašizem na primorski strani sta ukinila ravno lokalno samoupravo.
Totalitarizem ne prenese lokalne avtonomije, ki pomembno vpliva na razvoj
demokracije v družbi. Zato je seveda tudi komunizem ni prenesel in jo je sredi
petdesetih let dokončno zatrl z uvedbo komunalnega sistema po zgledu Pariške
komune.
Pa vendar
imamo v naši državi zaradi mnogih občin tudi probleme? Je to zaradi pokrajin,
ki jih zadnje mesece tudi nihče ne omenja več?
Seveda
imamo veliko sistemskih problemov v lokalnih skupnostih. Lokalni nivo prav tako
ni imun na korupcijo, pogosto se tudi na tem nivoju, kjer bi moral prevladovati
zgolj lokalni interes, odvijajo prav pritlehni spopadi visoke politike. Kriza
je to še poglobila. A vendar vse to ne more odtehtati cele vrste pozitivnih
učinkov. V sosednjih državah, ki imajo poleg podobnih naravnogeografskih
danosti tudi sorodno zgodovino, so občine še precej manjše od naših. In vendar
je večina Slovencev trdno prepričana, da imamo najmanjše občine na svetu. No,
pa saj ni pomembna zgolj velikost občin. Gre tudi za pristojnosti, ki jih
država daje občinam, za delež javnih financ, ki se pretaka prek lokalnega
nivoja. Precejšen del problemov, s katerimi se trenutno otepa slovenska lokalna
samouprava, dejansko izvira iz tega, da nimamo pokrajin. Te bo slej ko prej
treba uvesti, čeprav je razmišljanje o tem ta trenutek verjetno utopija. Pri
nas pogosto tudi pozabljamo na bogato tradicijo, ki jo lokalna samouprava pri
nas ima. Ko je bila v avstrijskem cesarstvu leta 1849 z zakonom formalizirana
lokalna samouprava, je njegov idejni oče notranji minister grof Stadion vanj
vnesel mnoge ideje in rešitve, ki jih je spoznal v slovenskih vaseh v tržaškem
zaledju, ko je kot visok državni uradnik služboval v Trstu. Slovenci smo tako
posredno prispevali k razvoju lokalne samouprave v Srednji Evropi. Žal je
zgodovinska usoda pri nas kruto pretrgala njen evolucijski razvoj in se tudi
zato še vedno ne more prav pobrati.
TINO
MAMIĆ
BIOGRAFIJA
Mag. Janko Boštjančič (41) je doma iz Slavine pri Postojni. Po diplomi je nekaj let delal kot inženir gozdarstva nato pa postal direktor pivške občinske uprave. Zadnjih pet let vodi Park vojaške zgodovine in Lokalno pospeševalni center Pivka. V magistrskem delu se je ukvarjal s slovensko lokalno samoupravo, njeno zgodovino, pravnimi vidiki in vplivom na demokracijo. Zelo aktiven je tudi v kulturnem društvu v domači Slavini, kjer tudi živi z ženo in tremi otroki.
(Intervju tednika Reporter, št. 7/2013)
Komentarji
Objavite komentar
Sprejeti bodo samo komentarji brez žalitev in s pravim podpisom (ime, priimek in kraj)