Preskoči na glavno vsebino

Kar je versko, je drugorazredno

Članek, ki govori o državnemu
odlikovancu Francu Boletu, je bil
objavljen leta 2005 v Primorskih
novicah.
Ognjišče se lahko pohvali z veliko presežniki. Poleg najbolj branega slovenskega mesečnika so tu vrtoglave knjižne naklade in več medijskih projektov. Brez Ognjišča in primorskega duhovnika Franca Boleta bi Cerkev na Slovenskem danes imela povsem drugačno podobo.
Leta 1965 so bili časi povsem drugačni. Mladega duhovnika Franca Boleta je škof še pred koncem študija poslal kot župnijskega upravitelja v Postojno. V župnišču je začel zbirati mlade, jih navduševal za branje knjig in taborjenja. To je šlo v nos tako oblastem kot tudi starejšim faranom, ki so si župnika predstavljali drugače. Mladi duhovnik pa se ni ustavil, skupaj s koprskim župnikom Bojanom Ravbarjem je oblikoval župnijski časopis, ki mu ga nobena tiskarna ni hotela (smela) vzeti v tisk. Z mladinci sta zato 1300 izvodov Ognjišča natisnila kar na ciklostil, ga obrezala in spela. Za Ognjišče se je hitro izvedelo v drugih župnijah in naročila so deževala. Končno jih je ena koprska tiskarna sprejela in leto kasneje tiskala 18.000 leta 1971 pa 85.000 izvodov.
"Oče urednik"
Gospoda Franca so premestili v Bertoke, kjer je postal oče Franc, za bralce pa “oče urednik”. Čeprav je Ognjišče namenjeno mladim, ga jemljejo v roke tudi starejši, ki jih “mladinskost” prav nič ne moti.
Knjige uspešnice
V prvih letih izhajanja Ognjišča druga cerkvena založniška dejavnost skorajda ni obstajala. Zato so začeli izdajati še knjige. Življenjepis papeža Janeza XXIII., prva knjiga v zbirki Žepna knjižnica Ognjišča, je izšla v nakladi 40.000 izvodov. Posebej priljubljeno je bilo tudi t.i. “rdeče Sveto pismo”, ki naj bi bila, takoj za kuharsko knjigo s. Felicite, slovenska knjiga z najvišjo naklado od Trubarja do danes. Zaradi pomanjkljivih podatkov in skrivanja zalog v bivšem režimu natančne številke ni, gotovo pa presega 150.000 izvodov. Med mladimi pa sta se priljubili knjigi Dnevnik Anamarije za najstnice in Danijev dnevnik za najstnike.
Zadnja leta izdajajo najcenejše knjige v državi, večinoma z versko vsebino. Doslej je v Kopru luč sveta zagledalo že 451 knjižnih naslovov. Pri izdajanju otroške verske literature so daleč najmočnejša slovenska založba.
Svinčena sedemdeseta leta
Hitro višanje naklade Ognjišča in njegova razgibana založniška dejavnost nista šli v račun komunističnim oblastem. Glavni urednik in njegovi sodelavci so doživljali preiskave, šikaniranja, zaslišanja in sodna preganjanja, posebej po letu 1974. Najprej so upravo obiskali “inšpektorji”, ki so “pregledovali” devizne račune in zbiranje denarja za dobrodelne namene. Sledile so šikane zaradi ustanovitve Kluba Ognjišče, ki je moral prenehati z delovanjem.
Odgovorni urednik Bole je na sodišču moral zagovarjati svoj odgovor na pismo v Ognjišču o tem, zakaj Tito ni dobil nobelove nagrade za mir. Uslužbenci Ognjišča so doživeli več dolgih, neprijetnih zasliševanj. Hišne preiskave so se kar vrstile. Nekajkrat so trajale ves dan. V tem času uslužbenci niso smeli zapustiti prostorov. Uslužbenka v visoki nosečnosti ni smela ne po malico ne na zrak. Bil je pač “socializem s človeškim obrazom”. Vsem uslužbencem so odvzeli potne listine. Preganjanje je močno zavrlo delo Ognjišča, kar pove tudi podatek, da v treh letih ni izšla nobena knjiga.
Najvišji plamen
Plamenček, ki revijo spremlja na naslovnici od prve številke naprej, je najvišje segel v osemdesetih letih, ko je prekoračil magično številko 100.000. Uredniki so mislili, da bo po zlomu komunizma naklada še zrasla, a se je zgodilo obratno. S svobodo je plamen začel pojemati. Naklada je v desetletju padla pod 70.000. Kljub padanju bralne kulture in porastu rumenega tiska pa Ognjišče ostaja najbolj bran slovenski mesečnik, ki ga bere več kot četrt milijona ljudi.
Kaj pomeni medijska svoboda, lahko vidimo pri novih projektih očeta Franca, ki jih je začrtal v devetdesetih. Zamislil si je Radio Ognjišče, ki se je prvič oglasil iz Kopra 6. junija 1994. Studio so zatem preselili v Ljubljano, na koprskem Markovcu pa uredili regionalnega. Za financiranje so si izmislili “naročnino” - t.i. prijatelje Radia Ognjišče, ki z mesečnim prispevkom 500 tolarjev sofinancirajo oddajanje. Javnomnenjske raziskave pa temu mediju niso naklonjene - radio naj bi poslušalo samo 50.000 ljudi, druge zasebne raziskave pa jim kažejo tudi osemkrat višjo številko. “Naš radijski voditelj Jurij Sešek je dobil letos že šesti zaporedni Gong popularnosti, kar pomeni, da je naš radio zelo poslušan, ni pa to od direktorjev in oglaševalcev temu primerno cenjeno,” pravi Bole. Prejšnji medijski zakon je imel člen, ki je bil napisan prav zaradi Radia Ognjišče in mu onemogočil dobiti status neprofitne radijske postaje, razlaga.
Drugi medijski projekt očeta urednika je bila družinska televizija z ambicijo postati “tretja” v državi. S TV3 pa Ognjišče ni imelo srečne roke. Istočasno se je pojavila POPTV in nase vezala levji delež oglaševalskega kolača. Bole ve povedati veliko primerov, ko sta TV3 in Radio Ognjišče bila diskriminirana s strani agencij in oglaševalcev. Ko so nekateri direktorji slišali, da je njihova marketinška služba dala oglas “ta črnim”, so jadrno razveljavili vse podpisane pogodbe, čeprav so šle njim v škodo, pravi Bole. Po nekaj letih je bil prisiljen televizijo prodati v veliko veselje tudi nekaterih krogov znotraj Cerkve.
Primorsko uredništvo
Med uredniki revije so sami Primorci, v upravi večinoma Primorci, na Radiu Ognjišče v koprskem in ljubljanskem studiu pa je Primorcev velik del. Od prvih začetkov je poleg v Koritnicah rojenega očeta Franca njegov duhovniški kolega, črnovršec Silvester Čuk. Knjižni molj oče Silvester je vsebinsko in slogovno postavil Ognjišče, ki ga poznamo še danes.
Oblikovno za revijo skrbi njegov tehnični urednik, Marko Čuk, doma iz Šturij pri Ajdovščini (ki pa s Silvestrom, kljub istemu priimku, nista v sorodu).
Četrto (primorsko) uredniško ime prihaja iz Kamenj na Vipavskem. Duhovnik in magister komunikologije Božo Rustja je na Ognjišče “prinesel” knjigo Zgodbe za dušo. V začetku skromna broširana knjižica je doslej doživela že šest izdaj in pet nadaljevanj. Cena 1400 tolarjev za barvno, trdno vezano knjigo, se zdi smešna. Vendar je prav to filozofija Ognjišča - pomembnejše od profita je, da knjigo lahko v roke vzame čim več ljudi.
Prihodnost je lepša
“Upamo, da bo nov zakon o medijih, ki se pripravlja, pravičnejši, zlasti glede dodeljevanja frekvenc. Svet za telekomukacije je namreč po svoji sestavi zelo 'političen' in nam nasproten,” gleda v prihodnost oče urednik. “Direktnih pritiskov ne čutimo več, pač pa posredne. Nismo deležni pozornosti oglaševalcev, čeprav imamo tako visoko branost (270.000) in pokrivamo vso državo. Še vedno je živ predsodek, da kar je versko, je drugorazredno. Tega ni v zakonodaji, ampak v glavah novinarjev, urednikov in oglaševalcev. Se pa stanje počasi le nekoliko izboljšuje,” z nasmehom zaključuje oče urednik.
TINO MAMIĆ
članek je bil objavljen leta 2005 v Primorskih novicah

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Vili Ščuka: Človek, ki je samo potrošnik, je bolnik

Znani novogoriški zdravnik in psihoterapevt Viljem Ščuka (79) je svojo poklicno pot začel kot zdravnik s socialnim čutom. Naletel je na otroke v stiski in jim začel pomagati v različnih težavah. 
Nekaj let je delal z odvisniki od drog, alkohola in iger na srečo. Kljub uspešnosti pri zdravljenju narkomanov pa je moral projekt zapustiti, ker ni pristajal na drago metadonsko metodo. Spraševal se je, koliko je človek gospodar svojega telesa in svojih strasti. Ali je samo sesalec, pa čeprav z doktoratom, ali je tudi človek? Po upokojitvi je napisal večkrat razprodano knjigo Šolar na poti do sebe. Državo in šolnike skuša prepričati, da bi začeli drugače razmišljati, in začeli vlagati v razvoj osebnosti. Nenazadnje so s podobnim projektom Finci ustvarili tudi zgodbo o gospodarskem uspehu. Ali si niso vse ugotovitve terapevtov in psihologov glede sodobne družbe in vzgoje precej podobne? Človekova biokemija in nevrofiziologija, ki sta podlagi za človekov način raz mišljanja v nekem social nem ok…

VV FAKTOR (moja gostovanja)

Tu so oddaje VV Faktor na TV 3, v katerih sem gostoval in jih najdemo tudi na spletu. Prihodnjič bom gost skupaj v torek, 26. septembra ob 19.15. Vabim k ogledu. Hvala vsem za komentarje in delitve informacije. Samo državljani sami lahko s širjenjem informacij po spletu naredimo nekaj zoper medijsko enoumje v državi.

Če "južnjak" postane odličen športnik ali politik, postane v trenutku tudi polnokrvni Slovenec. Mehki Ć čez noč utone v pozabo. In dobimo Roka Petroviča, Zorana Jankoviča, Borisa Popoviča itd, itd. In mnogi, tudi novinarji, so se pripravljati o celo skregati, da gre za Slovence. V resnici pa so to Slovenci in HKRATI Hrvati, Srbi, Črnogorci. (VV Faktor 9 KLIK - prvi del, pa tudi v moji kolumni: KLIK)
Da se je Goran Dragić pokrižal trikrat in po srbsko, sem napisal prej kot večina slovenskih medijev. Pa ne, da sem kakšen poseben opazovalec. V slovenskih medijih so določene teme še vedno tabu. Ko slavna osebnost izreče besedo Bog, ga slovenski novinarji praviloma pr…

Ustavite cenzuro na RTVS!

RTVS je včeraj objavila dokumentarni film in ga nato uvrstila na splet. Nekaj ur je posnetek bil dostopen, čeprav so stalno menjevali njegov spletni naslov. Izgledalo je, da gre za tehnične težave, ne pa za oviranje dostopnosti. A še isti dan je prišlo do popolne cenzure. Posnetek je bil umaknjen s spleta. Dokumentarni film diplomiranega zgodovinarja in dolgoletnega novinarja dr. Valentina Areha je govoril o jugoslovanski armadi (JLA) in njeni vlogi v nekdanji Jugoslaviji. Bil je namreč dan suvernosti, ko smo praznovali umik te armade, ki je bila napadla samostojno Slovenijo. Zakaj? Bojda zgodovinski poudarki niso všeč urednikom, ki zahtevajo spremembe. zaradi jugonostalgije, ki jo lahko vsako leto maja opazimo na RTVS pa bi utegnilo biti v ozadju še kaj drugega. Mogoče je bil moteč posnetek, ko se je nekdanji predsednik Milan Kučan rokoval z Josipom Brozom?  V imenu ustavno zaščitene svobode govora zahtevamo, da se cenzura na RTVS konča. Odgovorni za to dejanje, ki je zelo podobno č…