Novinarji držijo štango tistim, ki jih potapljajo

Danes zjutraj me je znanec vprašal, ali sem res postal novi odgovorni urednik Primorskih novic, o čemer je bral prejšnji teden. Seveda sem mu povedal, da gre za novinarsko raco. Če sam nič ne vem o tem je verjetno čista potegavščina, mar ne?

DEJSTVA GOVORIJO

Kakorkoli že, pa bi se ob tej priliki vendarle spomnil na nekatera dejstva, saj jih mnogi na Novicah negirajo. Namreč, da sem doslej edini odgovorni urednik dnevnika Primorske novice, ki je ustvaril polletni trend rasti prodaje časnika. Zato je govorjenje lastnikov in urednikov primorskega časnika, da se nič ne da narediti, iz trte zvito. 

Tudi danes, ko je naklada drastično padla in podjetje zato krči stroške in niža plače, bi lahko barko zelo hitro obrnili v pravo smer in začeli povečevati branost. 

FORMULA USPEHA

Formula je zelo preprosta: poglejmo, kaj delajo časniki po svetu, in vajo preprosto ponovimo. To sem naredil kot odgovorni urednik in dosegel 

- 2% rast prodane naklade, 

- 10% več tiskane vsebine, 

- 10% višjo storilnost.

To se je zgodilo kljub beli stavki, saj se je bolniška odsotnost povečala za 100%. Vse skupaj seveda ni bilo po volji koprskim stričkom in ljubljanskim stricem iz ozadja, zato sem bil po hitrem postopku nekrivdno razrešen.

Tudi danes lahko to formulo ponovijo tako na Večeru, Delu, Primroskih novicah ali Dnevniku. Stavim kolikor hočete, da lahko v nekaj mesecih vsak od naštetih časnikov lahko ustavi padanje naklade in začne beležiti rahlo rast. Ljudje niso neumni in ne marajo, da jih kdo ima za neumne. Pa čeprav mediji.

ZAKAJ SO NOVINARJI TIHO 

Kar se dogaja, je velika škoda, saj bo v kratkem veliko novinarjev pristalo na cesti, medtem ko bodo uredniki ostali v službah. Namesto, da bi novinarji kazensko ovadili Barbaro Verdnik, Sergeja Škrlja, Leona Horvatiča, Vesno Humar in Egona Bandlja, ker so Primorske novice skorajda že povsem potopili, jim držijo štango še naprej. Novinarjev nisem nikoli imel za ovce, zato tega preprosto ne morem razumeti.

Danes pravijo, da se medijev ne da prodati, ker jih nihče noče kupiti. To preprosto ni res. V zadnjih letih je bilo več poskusov, da bi kupili Delo, Večer in Primorske novice, a tega strici iz ozadja niso dovolili. Tudi danes, ko se prodaja Večer za dobra dva milijona, je težko verjeti, da se v državi ne najde toliko kapitala, koliko so vredne štiri boljše stanovanjske hiše. Isto velja za Primorske, ki so vredne kak dva milijona, medtem ko sedanji lastniki prodajajo samo eno od svojih nepremičnin za 1,3 milijona. Strici iz ozadja bojo raje pustili, da mediji propadejo, kot da jih prodajo nekomu, ki ni iz krogov neokomunistov. Novinarji pa so večinoma istega mnenja.

POTAPLJAJOČE SE LADJA

Podoben položaj je vseh slovenskih dnevnikih, ki se potapljajo, a se za rešilne čolne nihče ne zmeni. Potniki so skupaj plesali, sedaj se bodo skupaj še potopili. Titanik? Ena velika razlika je s Titanikom - tam je kapitan potonil. Slovenski medijski uredniki pa imajo že dokumente in steklenico viskija varno spravljeno v reševalnem čolnu, ki ga pred drugimi potniki straži oboroženi stražar. Le redkim novinarjem se bo uspelo prebiti na redke čolne. Kot v filmu Titanik.