Peterokraka na škofijski gimnaziji

Konec februarja mi je tednik Demokracija objavil kolumnico, v kateri sem opisal, kako na Škofijski klasični gimnaziji v Šentivdu ni nihče od dijakov, učiteljev in obiskovalcev dneva odprtih vrat opazil, da je neka dijakinja pokrita s kučmo z rdečo peterokrako. Tega seveda nisem napisla, da bi koga blatil. Niti najmanj ne. Napisal sem, ker ta dogodek kaže na marsikaj iz življenja katoliških gimnazij in šentviške ŠKG. Želim si, da bi odgovorni začeli razmišljati, kako odgovoriti na vprašanje, ki ga mnogi katoliški intelektualci postavljajo že leta in leta: Kje v slovenski družbi vidimo 500 maturantov, ki vsako leto pridejo iz cerkvenih gimanzij. Mnogi starši to že vedo. In tudi vodstvo je naredilo že nekaj pomembnih korakov v tej smeri. A smo šele na začetku poti.

Tu objavljam kolumno, repliko vodstva ŠKG in mojo dupliko. V javnosti je bilo s strani ŠKG napisanega še veliko več, česar pa na njihovo željo ne objavljamo, saj je to imelo interni značaj (Forum RKC).

Odmev vodstva Zavoda sv. Stanislava 

"Nepoznavanje zgodovine na Škofijski klasični gimnaziji?

Na ŠKG obsojamo vsakršno poveličevanje totalitarizmov in sleherno ideološko manipulacijo

V prejšnji številki Demokracije je bila objavljena kolumna Tina Mamića o nepoznavanju zgodovine, 

zaradi katerega naj bi na Škofijski klasični gimnaziji dopuščali poveličevanje minulega totalitarnega 

režima. Čeprav sem kolumnistu osebno podrobno pojasnil ozadje spornih dogodkov, je objavil 

prispevek, v katerem navaja niz polresnic oz. so dejstva zavestno iztrgana iz konteksta.

Na Škofijski klasični gimnaziji kategorično obsojamo vsakršno poveličevanje totalitarizmov in 

njihovih simbolov ter se živo zavedamo krvave in tragične zgodovine, ki jo je doživljal naš zavod ob 

koncu druge svetovne vojne. Zato obžalujemo opisani dogodek z rusko kučmo in se opravičujemo 

vsem, ki jih je prizadel. Sporna kučma je tako kot kučma z dvoglavim carskim orlom del zbirke 

rekvizitov, ki predstavljajo rusko zgodovino in kulturo. Profesor ju pokaže pri pouku kot simbola dveh 

nasprotujočih si sistemov v ruski zgodovini in ob tem posebej poudari krivice totalitarnih sistemov. 

Ker je imel profesor ruščine na informativnih dnevih druge zadolžitve, je dijakom dal na razpolago 

škatlo z rekviziti in tako se je nehote kučma pri eni predstavitvi znašla na dijakinjini glavi.

Tudi ko gre za pogrevanje očitkov o partizanskih pesmih, je dogodek izpred več kot enega leta 

povsem iztrgan iz konteksta. Pisec ni pojasnil, da je na lanskem razrednem pevskem festivalu, 

ki je potekal pod naslovom Kontrasti, en razred za svoj nastop uporabil eno partizansko in eno 

domobransko pesem, v spremnem besedilu pa izrazil bolečino zaradi razdeljenosti našega naroda. 

Drug razred pa je zapel partizansko pesem, odvrgel na tla totalitarne simbole in zapel miroljubno 

pesem. V nobenem primeru ni šlo za poveličevanje totalitarizma, ampak za močno sporočilo 

bolečine, ki so ga mladi izrazili zaradi narodove razdeljenosti.

Prav tako ni res, da na naši gimnaziji posvečamo zborovskemu petju več ur kot pouku zgodovine. 

Zgodovina je obvezna za vse dijake vsa štiri leta po dve uri na teden, petje pa le v prvem letniku 

enkrat tedensko po dve uri. Tudi učni načrt zgodovine smo prilagodili tako, da dijaki zgodovino 20. 

stoletja obravnavajo že v tretjem in ne šele v četrtem letniku, ko zaradi pomanjkanja časa sodobna 

zgodovina pogosto ne dobi ustreznega mesta. Poleg tega vsako leto organiziramo romanje dijakov 

in učiteljev v Kočevski Rog, kjer podoživljamo križev pot številnih mučencev. Romanje začnemo v 

zavodski cerkvi, kjer po maši beremo pričevanja zapornikov, tako da se dijaki lahko poistovetijo s 

svojimi vrstniki, ki so jih po nedolžnem poslali v smrt. Tudi mozaik p. Marka Rupnika v cerkvi spominja 

na ta tragični dogodek. Gotovo bi se dalo narediti še kaj in bomo to v prihodnje tudi storili. Ker 

bo naslednje leto 70. obletnica koncentracijskega taborišča, že razmišljamo, katere dejavnosti bi 

umestili v naš redni program, da bi dijaki doumeli tragične dogodke. Prva med njimi bo okrogla miza 

o totalitarizmih prihodnji teden.

dr. Roman Globokar, direktor Zavoda sv. Stanislava

Odgovor avtorja, ki je bil poslan tudi na tednik Demokracija

Prispevek o tem, kako je dijakinja ljubljanske Škofijske klasične gimnazije na dnevu odprtih vrat nosila kučmo z rdečo zvezdo, je zelo vznemirila vodstvo Zavoda sv. Stanislava. Očitno je zadeva res pereča.

Že leta in leta poslušam starše dijakov, ki govorijo, da na ŠKG manjka vzgoja za slovenstvo in za

krščanstvo. Zaradi kritik, da ne vedo veliko o zgodovini, je vodstvo celo premaknilo novejšo zgodovino iz 4. v 3. letnik, saj so sicer o osamosvojitvi govorili v junijskih dneh pred maturo. Sprememba govori o tem, da se vodstvo problema zaveda, kar je seveda pohvalno.

V »Mojem pogledu« sem opozoril samo na dva dogodka, ki pokažeta odnos do lastne zgodovine na ŠKG.

Ne gre toliko za zvezdo. Bolj gre za to da ni tega nihče opazil.

Ne gre za partizansko pesem. Gre za to, da tega pred nastopom nihče ni opazil, ampak je to zmotilo šele starše, ki so to poslušali.

Si predstavljate, da bi na tem istem nastopu postavili skupino, ki bi prepevala Zdravljico in vihtela slovensko trobojnico, kot protiutež pa imela skupino, ki bi v srbščini pela Hejslovane? Gre pač za dve skupini ljudi, ki različno gledata na svojo preteklost.

Seveda se to ne bi moglo zgoditi. Vsi bi namreč ugovarjali in rekli, Srbi so napadli Slovenijo, Slovenci pa smo se samo branili. Če te nekdo napade, je agresor in ga ne moreš izenačiti s tistim, ki se brani.

Povsem ista zadeva je bila v času druge svetovne vojne. Krivda za bratomorno vojno je povsem jasna. Partizani so zanetili, širili in spodbujali bratomorno vojno. Vaške straže so se samo branile. Tudi domobranci niso imeli druge izbire kot je bila ta. Žal.

A ta dva dogodka, partizanske pesmi in neopažena rdeča peterokraka, odpirata še mnoga druga vprašanja, ki jih mnogi katoliški intelektualci že leta postavljajo. Kje v slovenski družbi opazimo 500 maturantov, ki vsako leto pridejo iz katoliških gimnazij? Le redki namreč postanejo politiki, novinarji, okoljski aktivisti ali pisci pisem bralcev. Na podlagi mnogih pogovorov s starši se mi zdi, da cerkvene gimnazije premalo truda posvečajo vzgoji za slovenstvo in krščanstvo. Zgodovina je samo del učne snovi, ne pa identitete. Na ŠKG še mladinskega verouka nimajo. Je pa zborovsko petje postalo del identitete ŠKG. Petje je obvezno, družbena in krščanska vzgoja pa je na ravni krožka.

Direktor Globokar trdi, da očitki staršev, ki sem jih za njimi ponovil, da dijaki več časa posvetijo zborom kot zgodovini, niso resnični. Da bi vsaj to bilo res! Če hoče prepričati starše v to, pa naj svoje trditve dokaže s številkami. Ali povprečni dijak porabi v štirih letih več ur za pevski zbor ali za predavanja in študij zgodovine? Veliko pa pove podatek, da so imeli dijaki vsak dan tik pred maturo obvezne pevske vaje.

Ko se je gradila Vipava, smo zbirali glavarino. Precej denarja je to bilo. Podobno je bilo tudi po drugih škofijah. Škofje so nam govorili, da so to šole, ki bodo vzgajale pokončne kristjane in Slovence.

Ali sedaj mi, ki smo to financirali in še danes financiramo (kot sem že dejal, sem v kolumni povedal mnenje mnogih staršev dijakov ŠKG), nimamo pravice niti glasno povedati svojega mnenja? Ali ima vodstvo ŠKG zato pravico, da z informacijami manipulira in celo žali? Ali se ne bi raje vprašali, kako doseči, da bi maturanti katoliških gimnazij postali bolj aktivni kristjani in državljani?

Tino Mamić, Koper