Carigrad: dva obraza istega mesta

Carigrad: Bizanc

Carigrad je edino velemesto na svetu, ki leži na dveh celinah. V zgodovini so ga oblikovale tri civilizacije in mu dale vsaka svoje ime: v antiki je bil Konstantinopel, v srednjem veku Bizanc, v novem veku Istanbul, po naše Carigrad. Na svidenje, Evropa, in dober dan, Azija, bi lahko rekli. In obratno.

Očarljivo in romantično orientalsko mesto premore številne umetnine, ki jih večina turistov ne opazi. Carigrad je bil glavno mesto Vzhodnorimskega (Bizantinskega) cesarstva, ki je se je po propadu Rima obdržalo še tisoč let. To obdobje je zaznamovano z grško kulturo in vzhodnim krščanstvom. Veliko umetnin se je ohranilo do danes, tudi veliki zid in cerkev sv. Modrosti, ki ju poznamo tudi iz Finžgarjevega romana Pod svobodnim soncem.

V turističnih vodnikih ni veliko zapisanega o tem obdobju in obiskovalec velikokrat dobi občutek o pretežno islamskem mestu. Razmeroma redki turisti se sprehodijo po nekdanji grški četrti Fener, kjer so v cerkvah (danes muzejih ali mošejah) skriti številni biseri bizantinske umetnosti. V tej četrti je sedež carigrajskega (pravoslavnega) patriarha.

Najlepšo cerkev, posvečeno Kristusu Odrešeniku, krasijo čudoviti mozaiki in freske iz 14. stoletja. Po turškem zavzetju mesta so cerkev spremenili v mošejo, a k sreči mozaikov niso uničili. Zato lahko še danes občudujemo prizore iz Jezusovega in Marijinega življenja, ki so najlepši primer zgodnjebizantinske renesanse.

Nedaleč stran je Veliki zid, kopensko obzidje, ki je branilo mesto pred napadi z zahoda. Še danes je obzidje trdno, tako da so številne hiše naslonjene nanj. Če se zaradi prometa ali pritiskov kaj zruši, za domačine to ni niti omembe vredno.

Najbolj znana carigrajska cerkev sv. Modrosti (Hagia Sofia) leži v središču mesta. Cesar Justinijan je hotel imeti v svojem prestolnem mestu največjo in najlepšo cerkev vsega cesarstva. V pičlih petih letih so najboljši mojstri postavili cerkev, ki je še vedno ena najlepših stavb na svetu. Pri gradnji so uporabljali najbolj dragocene materiale: škrlatni porfir iz Egipta, rumeni marmor iz Severne Afrike, zeleni porfir iz Tesalije. Največja dragocenost so mozaiki iz zadnjih let prvega tisočletja, ki pa niso v celoti ohranjeni. Legenda pripoveduje, da je Justinijan na dan posvetitve, 26.decembra 537, rekel: »O, Salomon, prekosil sem te!« Besede so bile izrečene v času, ko je Vzhodnorimsko cesarstvo obsegalo še ves Jadran, Italijo, južno Španijo in Severno Afriko.

Po padcu Carigrada leta 1453 so Turki cerkev spremenili v mošejo: prepleskali mozaike, odstranili oltarje in sezidali visoke minarete. Nova podoba svetišča je postala zgled številnim mošejam v turškem cesarstvu. Ponovno pa je Hagia Sofia zasijala po nastanku turške republike, ko jo je predsednik Ataturk l. 1934 dal spremeniti v muzej. Počasi so začeli obnavljati prekrite in uničene mozaike, restavratorska dela pa še danes niso končana.

V bližini je hipodrom (cirkus) z egipčanskim obeliskom, kjer so prirejali dirke in igre. Na tem mestu naj bi Finžgarjev Iztok zmagal v lokostrelskem tekmovanju. V zgodovini pa poznamo dva množična poboja, ki sta se izvršila na tem hipodromu: Justinijan je dal pobiti 40.000 upornikov, sultan Mehmed pa 30.000 janičarjev.

Bizantinska podoba mesta se je razmeroma dobro ohranila zaradi odnosa Turkov do te dediščine. Osmanska oblast krščanstva ni preganjala, ampak je muslimanstvu dala privilegije in prebivalstvo je počasi privzelo islam. Cerkva niso rušili, ampak so jih spremenili v mošeje. Veliko bizantinskega (krščanskega) se je zato ohranilo, kljub islamski preobleki.

Carigrad: Istanbul

Ko so leta 1453 Turki zavzeli Bizanc, je tik ob luninem krajcu zableščala zvezda. To podobo so prenesli na svojo zastavo, ki jo imajo še danes: bel polmesec z zvezdo. Tudi mesto  je dobilo novo ime: Istanbul. Namesto grškorimskega cesarja je zavladal turški sultan.

Turško cesarstvo je iz Istanbula vladalo Atenam, Beogradu in Budimpešti. Turki so dvakrat oblegali Dunaj, enkrat pa je sultan prešel tudi slovensko Prekmurje. Turški vpadi so v Istanbul pripeljali veliko ugrabljenih mladeničev - janičarjev, tudi slovenskih . Denar in dragocenosti pa so se v mesto  ob Bosporju stekali tudi iz drugih delov velikanskega cesarstva; Turki so vladali v skoraj vseh sedanjih arabskih državah v Severni Afriki in na Bližnjem Vzhodu.

Mesto je ponovno zacvetelo. Njegov blišč pa je dobil nove odtenke. Cerkvam so dodali minarete, dozidali vodnjake za obredno umivanje in odprli takrat največjo tržnico na svetu: bazar. Še danes  je veliki bazar najbolj obiskana znamenitost mesta. Številne ulice pokritega bazarja ustvarjajo pravi labirint, kjer se znajdeš le z zemljevidom. Sicer turisti kar prosto pohajkujejo po bazarju in se "zgubljajo" med številnimi glasnimi trgovci. Problem nastane, če želiš še enkrat najti isto trgovino. Meni je to uspelo po dveh urah iskanja. Zelo priljudna navada turških trgovcev je, da vsakogar vabijo na kozarček čaja (da, kozarček, saj Turki čaj pijejo iz steklenih kozarčkov na kovinskih podstavkih). Ko pa se enkrat zapleteš v pogovor ob odličnemu jabolčnemu čaju, boš težko prišel iz trgovine brez nakupa. A to je pravzaprav čar nakupovanja na Orientu.

 

Nasproti Hagije Sofije stoji ena najlepših mošej na svetu. Med obema svetiščema je skrbno in lično urejen park, kjer tudi nevešč fotograf naredi dober posnetek. Mošeja sultan Ahmeda je bolj znana kot Modra mošeja; zaradi svetlobe, ki se odbija od kobaltno modrih keramičnih ploščic. Trideset kupol in šest minaretov je bilo zgrajenih v pičlih sedmih letih (1616).

Najbolj pravljična točka je konica polotoka, ki se imenuje Zlati Rog. Tam, odkoder se s prostim očesom vidi v Azijo, so si sultani postavili svoj dvor. To je pravo malo mesto, v katerem je živelo več tisoč ljudi. Velik del dvora Topkapi sestavlja harem, kjer je živel sultan s svojo družino in priležnicami. Turki pred sprejemom muslimanske vere niso imeli mnogoženstva. Islam dovoljuje imeti štiri žene, a pod pogojem, da jih mož lahko vzdržuje. Sultan si je poleg žena privoščil še priležnice, ki so živele v haremu. Za družino, katere hči je bila v haremu nekaj časa, je to bila velika čast, za dekle pa možnost za uspešno poroko. Haremskim dekletom so stregli evnuhi, ukazovala pa jim je sultanova mati. Mnogoženstvo je odpravil oče moderne Turčije Ataturk leta 1926.

 

Danes je dvor Topkapi spremenjen v muzej. Množice obiskovalcev so navdušene nad sijajno islamsko dvorno arhitekturo in muzejem, ki hrani drobne predmete iz vsakdanjega sultanovega življenja. Zelo obiskana je tudi kuhinja s poldrugi meter visokimi kotli, v katerih se je kuhalo tudi za 5000 ljudi.

V devetnajstem stoletju je Turčija doživela številne spremembe. Žal pa so bile pretežno le "dekorativne". Sultani so dali graditi neoklasicistične palače ob Bosporju, tedaj pa so že kos za kosom izgubljali svoje posesti in kolonije. Turčija je dobila ime "bolnik na Bosporu". Balkanske vojne so Turke skoraj povsem izrinile iz Evrope, prva svetovna vojna pa je šibko državo še bolj strla. Rusi in Grki so samo čakali še na priliko, da bi zasedli Carigrad. Britanci in Francozi so si delili arabska ozemlja, Italijanom so obljubljali južno Turčijo. Antantne sile so v vojni  zmagale, Turčija je bila poražena. Antanta je zasedla Bospor, Grki pa zahodno obalo. Podpis sramotnega miru je pomenil, da bo Bospor s Carigradom ostal pod mednarodnim nadzorom.

In takrat je nastopil turški oficir Kemal Paša Ataturk.

Objavljeno v reviji Ognjišče leta 2000