Sv. Jožef ni bil copata

Moški se zelo težko vživi v položaj Jožefa, sina Matanovega sina Jakoba, ko je izvedel, da je njegova zaročenka Marija noseča. Še težje pa si zamisli, kako prepričljive so morale biti sanje, da se je zato poročil z žensko, ki je trdila, da je zanosila brez spolnosti. Moški kvečjemu pomisli, da bi to storil le človek, ki ga v pogovornem jeziku označujemo kot copato. 

Pogumen mož

A sv. Jožef seveda ni bil copata, ampak pogumen mož. Predstavljam si ga kot modrega in klenega, pokončnega in ponosnega. Svojo ljubljeno je zaščitil pred okolico, ki je bila do neporočenih nosečih najstnic vse drugo kot prijazna. Še danes bi jima ne bilo lahko.

Sveto pismo o Jožefu ne pove veliko. Ko sem bil majhen, sem se vedno spraševal, kako smo lahko prepričani, da je res imel sivo in lepo brado. Tako namreč poje stara božična pesem. Podobnih domnev o Jožefu iz izročila je še veliko. A barva brade, starost in poklic (nekateri trdijo, da ni bil tesar, ampak kamnosek) so pravzaprav nepomembne. Iz Bibilije namreč vemo, da je Jezusa vzgajal, čeprav ni bil njegov pravi oče in čeprav je njegov »pobeg od doma« ali »debatiranje« z duhovniki templju zanj bilo nerazumljivo dejanje.

Otroku je postavil mejo 

Sv. Jožefa si velja jemati za zgled očeta. Tudi danes bi idealni oče moral biti zelo delaven, premišljen, pravičen in odločen človek. Če gledamo z vzgojnega stališča pa še posebej: Jožef in Marija sta Jezusa vprašala, »zakaj jima je to storil«. Potem pa sta uveljavila svojo avtoriteto in jima je Jezus »bil pokoren«. Postavila sta mu mejo, kar je temelj vsake vzgoje. Do njega sta se obnašala spoštljivo, hkrati pa zahtevala pokorščino. 

Objavljeno kot duhovna misel v reviji Magnificat (založba Družina) marca 2014