Preskoči na glavno vsebino

Vabilo na etnološko-literarna večera


Izšla je knjiga Punoljetan, spomini primorskega politika in gradbenika Ivana Mamića (73). Napisana je v hrvaščini, Ivanovi materinščini. Nekaj zapisov je tudi v slovenščini.
Mamićeva življenjska zgodba je nadvse zanimiva: Ivan, kasnejši parlamentarec in vitez, je prve svoje ure v Ajdovščini prebil v - zaporu. Čeprav se življenje zdi dolgo, pa je celotno kariero naredil še pred svojim 18. rojstnim dnevom...
O knjigi je koprski škof dr. Jurij Bizjak v uvodni besedi zapisal: “Čestitam za lepo zamisel o knjigi, prikazu moža, ki pušča za seboj prepoznavno in lepo sled v družbi in Cerkvi.” Spremno besedo je napisal tudi evropski poslanec Lojze Peterle: “Iskrena hvala, dragi prijatelj - mož, oče, dedek, kristjan in krščanski demokrat, vitez, Dalmatinec in Vipavec Ivan, da si nas obogatil s svojimi spomini in tako postal še bolj naš.”
Zgodovinar in režiser dr. Jože Možina pa je rekel: “Ivo Mamić sodi med tiste s posebno energijo in življenjsko vizijo, saj je kot mladostnik strl okvir vsakdanjega in brezperspektivnega ter se kljub drugačni volji staršev podal v svet v želji po izobrazbi in napredku.”
Knjigo lahko naročite po mailu: tino.mamic@gmail.com ali po telefonu 05-639-42-69. Cena je 20 evrov, poštnina je v ceno vključena.
Odlomek iz knjige
"Od emigranta do parlamentarca Ko je srednješolec Ivan Mamić prvič stopil z avtobusa v Ajdovščini, se ni utegnil niti razgledati po ulicah tega primorskega mesta sredi rodovitne Vipavske doline. Kot strela z jasnega se je namreč prikazal policist, ki so mu takrat morali reči miličnik, in ga – aretiral.
Takrat so bili seveda drugačni časi. Pisalo se je leto 1963. Aretirani mladenič, ki je na skrajni zahod takratne Jugoslavije prišel na delovno prakso, ni vedel, kaj se dogaja. Na ajdovski policijski postaji so ga popisali in izprašali, potem pa brez pojasnila zaprli. Brkati komandir »ljudske milice« je od njega hotel dobiti priznanje, da je v Ajdovščino prišel k bratu, ki ga bo ilegalno spravil čez mejo, k bratoma v Pariz. Za takratne Jugoslovane je bil Pariz, tako kot vsa druga zahodnoevropska mesta, obljubljena dežela. Za predstavnike oblasti pač ne, ampak simbol gnilega in dekadentnega zahoda, kjer da izkoriščajo delavce.
Poltretjo uro je trajal ta pripor, med katerim mladeniču niti na kraj pameti ni prišlo, da bi zahteval odvetnika. Že vprašanje, ali mu lahko dajo kaj za brat, je bila drznost, na katero je miličnik odgovoril tako, da mu je pred nosom glasno zaloputnil vrata celice. Na srečo se je na policiji ob glavnem križišču, zaradi avtošole edinemu s semaforjem v vsej dolini, oglasil tudi Ivanov brat. Iskal ga je povsod, saj mu na policiji rekli, da so ga že izpustili. Pripor se je končal tako, da je po Ivana prišel mlad miličnik in mu z nasmeškom pojasnil da je to del službe. Prigovorov seveda ni bilo…"

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Vili Ščuka: Človek, ki je samo potrošnik, je bolnik

Znani novogoriški zdravnik in psihoterapevt Viljem Ščuka (79) je svojo poklicno pot začel kot zdravnik s socialnim čutom. Naletel je na otroke v stiski in jim začel pomagati v različnih težavah. 
Nekaj let je delal z odvisniki od drog, alkohola in iger na srečo. Kljub uspešnosti pri zdravljenju narkomanov pa je moral projekt zapustiti, ker ni pristajal na drago metadonsko metodo. Spraševal se je, koliko je človek gospodar svojega telesa in svojih strasti. Ali je samo sesalec, pa čeprav z doktoratom, ali je tudi človek? Po upokojitvi je napisal večkrat razprodano knjigo Šolar na poti do sebe. Državo in šolnike skuša prepričati, da bi začeli drugače razmišljati, in začeli vlagati v razvoj osebnosti. Nenazadnje so s podobnim projektom Finci ustvarili tudi zgodbo o gospodarskem uspehu. Ali si niso vse ugotovitve terapevtov in psihologov glede sodobne družbe in vzgoje precej podobne? Človekova biokemija in nevrofiziologija, ki sta podlagi za človekov način raz mišljanja v nekem social nem ok…

FAKTOR (moja gostovanja)

Tu so oddaje Faktor na TV 3, v katerih sem gostoval in jih najdemo tudi na spletu. Hvala za vse komentarje in delitve teh informacij. Samo državljani lahko s širjenjem pravih informacij po spletu naredimo kaj zoper medijsko enoumje v državi.

Zgodovinsko dejstvo je: prvi Slovenec je vzel puško od okupatorja šele po tistem, ko so partizani v atentatih pobili več kot 1000 (tisoč) slovenskih civilistov. Partizani so med vojno pobili 24.568 Slovencev, domobranci pa 3617. Med vojno je padlo manj kot 6000 okupatorjev.
(Faktor 214, "Premalo smo jih pobili", soočenje z Romanom Vodebom KLIK)
Svoboda govora je okrnjena. Globoka država uprizarja cenzuro.
(Faktor 209 KLIK)
Zgodba o Bandelliju se ne zaključuje, ampak je to le konec ene epizode. Zabava, bandarija po primorsko, se nadaljuje. Bandljarija. Oprostite, Bandelliaria. Sicer pa Bandelli sploh ni Primorec. Primorci smo ponosni nase. Noben Primorec si ne bi prostovoljno poitalijančil priimka, saj do Italijanov ne gojimo manjvrednostne…

Dr. Aleš Štrancar, vnuk partizana, piše Turnšku

Dr. Aleš Štrancar, znanstvenik in gospodarstvenik, ustanovitelj in direktor mednarodnega visokotehnološkega podjetja BIA Separations s sedežem v Ajdovščini, je napisal Titu Turnšku, predsedniku zveze takoimenovanih borcev (ZZB) pismo kot ponosni vnuk sodelavca Osvobodilne fronte (OF).
Tovariš Tit Turnšek,

Tvoji napadi na dr. Možino in dr. Dežmana presegajo vse meje dobrega okusa in sramotijo vse resnične borce za svobodo, vključno mojega starega očeta, ki je štiri leta nosil glavo na tnalu, ko je zbiral sredstva za OF ter hrano za partizane. Nikoli, prav nikoli pa se ni strinjal z medvojnimi in povojnimi ideološkimi poboji. To je bilo delo krvavih zveri, tako na eni, kot na drugi strani.

Kot njegov vnuk, ponosen na dejanja svojega starega očeta, ti prepovedujem, da govoriš v imenu VSEH borcev. V kolikor s takimi nizkotnimi napadi ne boš prenehal te bom prisiljen kazensko ovaditi saj v slovenskem narodu vzpodbujaš in širiš sovraštvo ter hujskaš ljudi. Verjamem, da ti je današnja slovenska…