Punoljetan

Punoljetan je knjiga spominov primorskega politika in gradbenika Ivana Mamića (1944). Napisana je v hrvaščini, Ivanovi materinščini. Nekaj zapisov je tudi v slovenščini.
Mamićeva življenjska zgodba je nadvse zanimiva: Ivan, kasnejši parlamentarec in vitez, je prve svoje ure v Ajdovščini prebil v - zaporu. Čeprav se življenje zdi dolgo, pa je celotno kariero naredil še pred svojim 18. rojstnim dnevom, saj je rojen 29. februarja. Knjiga je dragocena tudi zaradi opisov življenja v revni dlamatinski vasi takoj po koncu druge svetovne vojne. Ob izidu pa je v medijih in med politiki sprožila precej hrupa zaradi opisa odnosa med pokojnim Andrejem Bajukom in Janezom Janšo.
O knjigi je koprski škof dr. Jurij Bizjak zapisal: “Čestitam za lepo zamisel o knjigi, prikazu moža, ki pušča za seboj prepoznavno in lepo sled v družbi in Cerkvi.”
Spremno besedo je napisal evropski poslanec Lojze Peterle: “Iskrena hvala, dragi prijatelj - mož, oče, dedek, kristjan in krščanski demokrat, vitez, Dalmatinec in Vipavec Ivan, da si nas obogatil s svojimi spomini in tako postal še bolj naš.”
Zgodovinar in režiser dr. Jože Možina pa je rekel: “Ivo Mamić sodi med tiste s posebno energijo in življenjsko vizijo, saj je kot mladostnik strl okvir vsakdanjega in brezperspektivnega ter se kljub drugačni volji staršev podal v svet v želji po izobrazbi in napredku.”
Knjigo lahko naročite po mailu: tino.mamic@gmail.com ali po telefonu 05-639-42-69. Cena je 20 evrov, poštnina je v ceno vključena.

Odlomek iz knjige

"Od emigranta do parlamentarca Ko je srednješolec Ivan Mamić prvič stopil z avtobusa v Ajdovščini, se ni utegnil niti razgledati po ulicah tega primorskega mesta sredi rodovitne Vipavske doline. Kot strela z jasnega se je namreč prikazal policist, ki so mu takrat morali reči miličnik, in ga – aretiral.
Takrat so bili seveda drugačni časi. Pisalo se je leto 1963. Aretirani mladenič, ki je na skrajni zahod takratne Jugoslavije prišel na delovno prakso, ni vedel, kaj se dogaja. Na ajdovski policijski postaji so ga popisali in izprašali, potem pa brez pojasnila zaprli. Brkati komandir »ljudske milice« je od njega hotel dobiti priznanje, da je v Ajdovščino prišel k bratu, ki ga bo ilegalno spravil čez mejo, k bratoma v Pariz. Za takratne Jugoslovane je bil Pariz, tako kot vsa druga zahodnoevropska mesta, obljubljena dežela. Za predstavnike oblasti pač ne, ampak simbol gnilega in dekadentnega zahoda, kjer da izkoriščajo delavce.
Poltretjo uro je trajal ta pripor, med katerim mladeniču niti na kraj pameti ni prišlo, da bi zahteval odvetnika. Že vprašanje, ali mu lahko dajo kaj za brat, je bila drznost, na katero je miličnik odgovoril tako, da mu je pred nosom glasno zaloputnil vrata celice. Na srečo se je na policiji ob glavnem križišču, zaradi avtošole edinemu s semaforjem v vsej dolini, oglasil tudi Ivanov brat. Iskal ga je povsod, saj mu na policiji rekli, da so ga že izpustili. Pripor se je končal tako, da je po Ivana prišel mlad miličnik in mu z nasmeškom pojasnil da je to del službe. Prigovorov seveda ni bilo…"