Meškovo priznanje za leto 2017 Alojzu Rebuli in Zori Tavčar (utemeljitev)

Literarni par, pisateljica in pesnica Zora Tavčar ter pisatelj in esejist Alojz Rebula, sta pomembno oblikovala slovenski kulturni in družbeni prostor. Ob njunem umetniškem ustvarjanju se zdi, kot da pozabljamo na njuno publicistiko in družbeno kritična dela.

Štajerka Zora Tavčar in Tržačan Alojz Rebula sta se spoznala na ljubljanski univerzi kot študenta. Od takrat sta neločljiva. Čeprav sta redko podpisana oba skupaj, bi v resnici v prav vsakem delu enega našli velik vpliv drugega. Njuna vzajemnost je zgled ne le zakonske zvestobe, ampak tudi umetniške in ustvarjalne složnosti. Kot šolnika sta močno vplivala na več generacij mladih tržaških Slovencev, dosledno pa sta skrbela tudi za živo vez med matico in zamejstvom.

Akademik Alojz Rebula je aktiven udeleženec in organizator foruma Draga vse od začetkov. Draga je bila »edini forum slovenske svobodne besede«, ki je že v časih trde komunistične diktature razbijala enoumje in ljudi bodrila v razmišljanju o svobodi in demokraciji. Lahko rečemo, da so (prav) prijatelji Drage, tudi Zora Tavčar in Alojz Rebula, pomembno utirali pot v slovensko osamosvojitev in demokracijo.

Podobno vlogo kot izgovorjena beseda na Dragi je imela Rebulova zapisana beseda v različnih zamejskih revijah, posebej tudi v reviji Zaliv. V njej je objavljal svoje eseje, daleč največji odmev pa je imela posebna knjižica, ki jo je pripravil z Borisom Pahorjem. V njej je znani intervju z Edvardom Kocbekom, v katerem je Kocbek povedal za povojne izvensodne pomore. Ta objava je eden od temeljev slovenske demokracije, saj je resno zamajala monolitnost in trdnost komunistične partije. Ta tema je bila rdeča nit vseh prizadevanj Slovencev na poti do zloma enopartijske diktature. Za izdajo knjižice sta Pahor in Rebula zbrala denar od prijateljev, vse delo pa je bilo prostovoljno. Posledice so sledile takoj, tako v Trstu kot v Ljubljani. O celotni aferi je Rebula veliko pisal v svojem dnevniku Previsna leta, ki je izšel v knjigi.

Alojz Rebula je s svojimi brezštevilnimi eseji in družbeno angažiranimi razmišljanji, ki jih še danes, pri 93. zaradi slepote narekuje, glasnik medijske in politične svobode. Kljub najrazličnejšim političnim in policijskim pritiskom, ki sta jih doživljala skupaj s soprogo. S slovenskim položajem in kulturo pa je seznanjal tudi italijansko javnost.

Pisateljica, pesnica in publicistka Zora Tavčar je kot otrok doživela nacizem, nato pa še komunizem. Kot urednica in publicistka je soustvarjala tržaško revijo Mladika. Izdala je več knjig, pisala eseje, kritike in članke, mnoge kritične, tudi pod psevdonimi. Sodelovala je na Radiu Trst in vodila literarne krožke za mlade.

Zora Tavčar je v Mladiki objavila celo vrsto intervjujev s Slovenci, za Slovenijo precej neznanimi, ki pa jih danes poznamo vsi. Prav ti intervjuji so, zbrani v dveh knjigah, opozorili slovensko javnost tudi na nekatere kasnejše prešernove nagrajence ali politike visokega ranga. Njeni intervjuji so izvirni v njeni lastni tehniki priprave, kakor tudi odgovorih, ki jih ti ljudje drugim novinarjem niso nikoli povedali. Mnogi intervjuvanci so še danes na črni listi glavnih slovenskih medijev, zato sta knjigi Slovenci za danes tudi po dveh desetletjih še kako aktualni.

Združenju novinarjev in publicistov (ZNP) je zato v veliko čast Zori Tavčar in Alojzu Rebuli podeliti Častno priznanje Boruta Meška za življenjsko delo pri uveljavljanju svobode govora in demokracije.