Preskoči na glavno vsebino

Zgodba o prepovedanem Miklavžu

Pred sploh-ne-davnimi-davnimi časi, nekega decembrskega dne leta 2003, sta oče in hči brala Cicido.
Ta kolumna je iz moje prve knjige
Protestantino. V moji drugi knjigi
Dalmatino jih je še precej več.
Z mnogimi novimi informacijami,
ki Vas bodo presenetile. Obe knjigi
sta na voljo s posebnim popustom,
saj ju dobite skupaj za 30 evrov.
(Cicido je kot Ciciban, le da je namenjen še mlajšim kot so cicibani.) Zgodba se je dogajala v Luksemburgu, kamor se je vsa družina preselila s trebuhom za kruhom. Štiriletna hči je po enem letu tujine skoraj že pozabila, kaj so jo naučili v slovenskem vrtcu o čudežnih dogodkih prazničnega decembra.
Ko sta očka in hči tako oni dan brala Cicido, sta naletela na zgodbico, kjer so med besedilom namesto besed tudi ilustracije. Med slikicami sta ob podobici belobradega starca z belo kučmo v belem krznu prišla do zanimivega zapleta. Ob vprašanju, kdo je to, je punčka začela iskati po spominu. Malo je že pozabila, da imamo v Sloveniji poleg Miklavža še enega podobnega delilca daril. Ker se imena ni mogla spomniti, ji je oče rekel, da je to Miklavž. Tako se pač v zahodnoevropskih državah imenuje enega in istega človeka, ki mu v Sredozemlju dajejo na glavo škofovsko mitro, v anglosaškem svetu pa rdečo kapo z belim cofom. Miklavž, Nikolaj in Klaus je namreč isto ime, tako kot Alojz, Lojze in Lois.
Čeprav v nekaterih jezikih ločujejo med ameriško verzijo Miklavža (Božičkom), ki obdaruje o božiču, in Miklavžem, ki obdaruje v začetku decembra, pa večina narodov oba tudi enako poimenuje. Ponekod pa je Santa Claus, amerikanizirani sveti Nikolaj, ki je preko Nizozemske onstran Velike luže tako spremenil svojo podobo, dobil novo ime. V slovenščini tako obe podobi istega svetnika ločujemo: ameriška kopija je Božiček, izvirnik pa Miklavž.
Ko sta tata in hči tam v daljni deželi še naprej listala Cicido, nista našla nikjer niti besedice o tem, da bi konec decembra sploh obstajal božič. Kaj šele advent! V reviji je bilo kar sedemnajst (17) ilustracij okrašenih dreves, vendar niti pod enim ni bilo spodaj jaslic. Cicido Svetega Miklavža ni nikjer omenil, prav tako ne Božička ali kolednikov. Le Dedka Mraza.
Prav na koncu revije pa sta bralca našla dve strani, posvečeni božiču. Na eni strani so bile jaslice, ki so jih uredniki poimenovali kar "jasli". Ilustracija je bila vzeta iz neke tuje revije ("najdi razlike med dvema podobnima slikama"), kar je v Cicidoju redkost, saj so ilustracije v tej reviji skoraj v celoti plod priznanih slovenskih mladinskih ilustratorjev. Na drugi »božični« strani pa so bila "skrivnostna drevesca", ki so si bila v podobna, otrok pa mora najti razlike. Na robu strani so napisali, da so drevesca vzeta iz knjige Božična delavnica, ki je izšla pri Mladinski knjigi in kje jo lahko nabavimo. Uredniki so ocenili, da bodo tako ubili dve muhi na en mah - o božiču so v reviji pisali, tako da jim nihče ne more očitati, da so pristranski, hkrati pa so naredili še reklamo za knjigo svoje založbe.
V hčerinem vrtcu pa so takrat, ko se je dogajala ta zgodba, s pripravami na božič malodane pretiravali. V vsakem razredu evropske šole so imeli adventni venček, ki so mu vsak teden prižigali svečko več. Otroci so šteli dneve do božiča s čokoladicami iz adventnega koledarja, učili so se božičnih in adventih pesmi. Napisali so celo pisma Miklavžu, ki so jih ponoči angelčki odnesli naslovniku. Hči se je prav razjezila, ko jo je mama vprašala, kako ve, da so pisma res odnesli v nebesa. »Kam pa bi izginila? Če pa jih na okenski polici, kjer smo jih vsi otroci pustili, naslednje jutro ni bilo več,« je bila ogorčena.
Očka pa je bil ogorčen zaradi Cicidoja. Še enkrat je vzel Cicido prejšnjega meseca, kjer ni bilo niti besedice o prazniku Vseh svetih, ampak le o dnevu mrtvih. Zakaj uredništvo ignorira narodne običaje, ki segajo v predkrščanske čase, ko še ni bilo kulturnega boja, se je razburjal. Ženi je pokazal ilustracijo priznane ilustratorke: pokopališče s številnimi grobovi in nagrobniki brez enega samega križa. Niti enega! V vsej državi ni niti enega pokopališča, kjer ne bi bilo niti enega križa. Taka pokopališča obstajajo samo v glavah umetnikov in urednikov. Očka jim je napisal jezno pismo: »Dragi uredniki, pojdite na katerokoli pokopališče v državi in najdite toliko grobov skupaj kot jih je na ilustraciji, med katerimi ne bi bilo niti enega križa. Če to najdete, se naročim na Cicido do konca svojega življenja.«
Čez nekaj tednov je dobil prijazen odgovor, poln dokazovanja, kako je Cicido odprt do vseh in kako ne diskriminira nikogar. Očka je prepričan, da odgovor dobil samo zato, ker niso hoteli izgubiti naročnika. A so ga.
Ko je očka letos septembra videl nekaj podpisov ustvarjalcev Cicidoja na peticiji zoper cenzuro proti predsedniku vlade Janezu Janši, se je samo prizanesljivo nasmehnil. Miklavž je, tako kot Janša, simbol kulturnega boja »neodvisnih« novinarjev, je pripomnil.
Tudi letos v predbožično, oprostite (pozabil sem že, da je cerkev ločena od države), prednovoletno Slovenijo prihajajo trije dobrodelneži. V tem smo izvirni. Nikjer drugje nimajo treh. V drugih postkomunističnih državah so Dedka Mraza pozabili istočasno z berlinskim zidom, rdečo zvezdo in sovjetskim komunističnim praporjem. Z izjemo ruskih dežel ga skoraj ne najdemo več prav nikjer. Na Hrvaškem, denimo, so ime Dedek Mraz ohranili, a se pod njim ne skriva več mož v belem krznu doma iz Sibirije, ampak običajni zahodnoevropski Božiček.
Ne poznam človeka v državi, ki bi hotel Dedka Mraza prepovedati. Bognedaj. Problem slovenske javnosti in družbe je, da je Miklavž prepovedan. Kako naj sicer pojasnim razburjenje in povišane tone na svetu staršev pred nekaj dnevi samo zato ker je neka mamica predlagala, da bi poleg prihoda Dedka Mraza vzgojiteljice otrokom povedale tudi za Miklavža?

Komentarji

  1. O teh zablodah, ki jih navaja avtor pa Zdenko Roter ne piše nič. Za takšne uspehe se mu ne zdi vredno sneti maske, niti spremeniti obraza. Je pa to njegovo uspešno delo. Uspel je narediti iz Slovencev ateiste, čudake, ki ne sodijo v Evropo.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

brez žalitev in samo s pravim podpisom (ime, priimek in kraj)

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Vili Ščuka: Človek, ki je samo potrošnik, je bolnik

Znani novogoriški zdravnik in psihoterapevt Viljem Ščuka (79) je svojo poklicno pot začel kot zdravnik s socialnim čutom. Naletel je na otroke v stiski in jim začel pomagati v različnih težavah. 
Nekaj let je delal z odvisniki od drog, alkohola in iger na srečo. Kljub uspešnosti pri zdravljenju narkomanov pa je moral projekt zapustiti, ker ni pristajal na drago metadonsko metodo. Spraševal se je, koliko je človek gospodar svojega telesa in svojih strasti. Ali je samo sesalec, pa čeprav z doktoratom, ali je tudi človek? Po upokojitvi je napisal večkrat razprodano knjigo Šolar na poti do sebe. Državo in šolnike skuša prepričati, da bi začeli drugače razmišljati, in začeli vlagati v razvoj osebnosti. Nenazadnje so s podobnim projektom Finci ustvarili tudi zgodbo o gospodarskem uspehu. Ali si niso vse ugotovitve terapevtov in psihologov glede sodobne družbe in vzgoje precej podobne? Človekova biokemija in nevrofiziologija, ki sta podlagi za človekov način raz mišljanja v nekem social nem ok…

VV FAKTOR (moja gostovanja)

Tu so oddaje VV Faktor na TV 3, v katerih sem gostoval in jih najdemo tudi na spletu. Prihodnjič bom gost septembra. Hvala za vse komentarje in delitve teh informacij. Samo državljani sami lahko s širjenjem pravih informacij po spletu naredimo nekaj zoper medijsko enoumje v državi.
Oddaja VVFaktor je pomembna oživitev politično enostranske medijske krajine v državi. Lani sem bil zelo skeptičen, ko je vodenje prevzel Aljuš Pertinač, a se je izkazalo, da sem se zelo motil. (VVFaktor 158, KLIK in KLIK)
Trump je dosegel več, kot bi si lahko želel. Umiril je odnose z Rusijo in za pogajalsko mizo spravil Kima III. Seveda si je to to Kim Kako-mu-je-že-ime želel, ker so ga sankcije stisnile ob zid, a vendar gre za izjemen diplomatski dosežek. Dogodek desetletja.
(VVFaktor 153, KLIK, KLIK in KLIK)
Idiotizem je, da levica z davčnim sistemom prepoveduje luksuz. Bogati so vedno kupovali drage stvari in naš sistem jih sili, da to počnejo v drugih državah. (VVFaktor 148, KLIK)
Aktualna vlada ima sreč…

Moj volilni program (33+)

Z Bojanom Požarjem sva se dogovorila, da kot kandidat zagovarjam svoja stara in znana stališča, s katerimi se tudi sam strinja. Glede kanabisa sva že oba povedala, da sam legalizaciji odločno nasprotujem. A Lista novinarja Bojana Požarja (LNBP) je demokratična in neideološka stranka, ki je nastala, da bi razgradila globoko državo. Tu pa teme kot so partizani, evtanazija, legalizacija marihuane, splav ipd. ne igrajo nobene vloge. Levičarji tovrstne teme vedno lansirajo tik pred volitvami, da se potem kandidati prerekajo o tem, kdo je začel državljansko vojno leta 1941 in nimajo časa za predstavitev svojih gospodarskih programov. Mi na ta trik ne bomo nasedli. 33+ Bojan Požar se strinja tudi z mojimi programskimi dodatki, ki so sicer vsi v duhu programa njegove stranke, ki se bori proti korupciji in birokratizaciji. Programu Požarjevih 33 točk zato na tem mestu javno dodajam svoje poudarke. Najpomembnejša je: Šolska reforma Takoj zmanjšati obseg obveznega znanja za polovico. Učbeniki …