Preskoči na glavno vsebino

Tudi v Sloveniji se da veliko povedati

Tudi letos smo proslavo začeli s himno v izvedbi, ki jo že leta in leta predlaga Boris Pahor. Zato naj ponovim njegovo misel, da moramo zaradi Prešernovega sporočila in lastne narodne identitete v himno svoje države umestiti tudi svojo državo. Čeprav se to zdi logično pa naša družba nima posluha za to. Spomnimo se samo zapleta, ko nam lani pevski zbor himne v tej obliki ni hotel zapeti. Tokrat tega problema ni bilo.
Združenje novinarjev in publicistov z meškovimi priznanji opozarja ne velike Slovence, ki so kljub najrazličnejšim preprekam, velikokrat tudi izredno hudim, glasno opozorili na dejstva, ki so v javnem interesu. Na stvari, za katere smo ljudje imeli pravico vedeti, a tega nismo smeli izvedeti, ker se je tako odločila država, politika ali kapital. Nič novega pod soncem. Tudi dandanes ne. Slovenska politična demokracija, žal, še vedno ni prinesla popolne medijske svobode.
Ni prav, da vedno samo jamramo. Nekaj je treba tudi storiti. Mi smo zato ustanovili Združenje novinarjev in publicistov, ki opozarja predvsem na kršenje medijske svobode. Zato ZNP vsako leto podeljuje priznanja ljudem, ki prispevajo k svobodi besede. Ti ljudje so zgled, da se tudi v našem prostoru da veliko povedati.
Seveda pa se mora tudi vsak sam pri sebi vprašati, ali je kaj naredil za svobodo medijev? In le to. Vsak se lahko sam pri sebi tudi vpraša, ali je za svobodo medijev naredil dovolj? Seveda ni treba za medijsko svobodo tvegati svojega življenja in eksistence tako kot so to storili mnogi prejemniki meškovega priznanja. Dovolj bo že, če bo vsak izmed nas kupil kak časopis več ali finančno podprl kak medijski projekt. Posameznikov, ki v ta namen ne dajo nič ali pa dajo bistveno premalo, po drugi strani pa glasno kritizirajo tako rdeče kot demokratične medije, je v naši državi ogromno. Več kot dovolj je takih ljudi, da bi lahko omogočili spremembe v slovenskem okamenelem medijskem prostoru.

Govor ob podelitvi meškovega priznanja 2017 v Ljubljani

Fotografije lahko kdorkoli objavi, vendar mora navesti avtorja (Tino Mamić)





Literarni par, pisateljica in pesnica Zora Tavčar ter pisatelj in esejist Alojz Rebula, sta pomembno oblikovala slovenski kulturni in družbeni prostor. Ob njunem umetniškem ustvarjanju se zdi, kot da pozabljamo na njuno publicistiko in družbeno kritična dela.
Štajerka Zora Tavčar in Tržačan Alojz Rebula sta se spoznala na ljubljanski univerzi kot študenta. Od takrat sta neločljiva. Čeprav sta redko podpisana oba skupaj, bi v resnici v prav vsakem delu enega našli velik vpliv drugega. Njuna vzajemnost je zgled ne le zakonske zvestobe, ampak tudi umetniške in ustvarjalne složnosti. Kot šolnika sta močno vplivala na več generacij mladih tržaških Slovencev, dosledno pa sta skrbela tudi za živo vez med matico in zamejstvom.
Akademik Alojz Rebula je aktiven udeleženec in organizator foruma Draga vse od začetkov. Draga je bila »edini forum slovenske svobodne besede«, ki je že v časih trde komunistične diktature razbijala enoumje in ljudi bodrila v razmišljanju o svobodi in demokraciji. Lahko rečemo, da so (prav) prijatelji Drage, tudi Zora Tavčar in Alojz Rebula, pomembno utirali pot v slovensko osamosvojitev in demokracijo.
Podobno vlogo kot izgovorjena beseda na Dragi je imela Rebulova zapisana beseda v različnih zamejskih revijah, posebej tudi v reviji Zaliv. V njej je objavljal svoje eseje, daleč največji odmev pa je imela posebna knjižica, ki jo je pripravil z Borisom Pahorjem. V njej je znani intervju z Edvardom Kocbekom, v katerem je Kocbek povedal za povojne izvensodne pomore. Ta objava je eden od temeljev slovenske demokracije, saj je resno zamajala monolitnost in trdnost komunistične partije. Ta tema je bila rdeča nit vseh prizadevanj Slovencev na poti do zloma enopartijske diktature. Za izdajo knjižice sta Pahor in Rebula zbrala denar od prijateljev, vse delo pa je bilo prostovoljno. Posledice so sledile takoj, tako v Trstu kot v Ljubljani. O celotni aferi je Rebula veliko pisal v svojem dnevniku Previsna leta, ki je izšel v knjigi.
Alojz Rebula je s svojimi brezštevilnimi eseji in družbeno angažiranimi razmišljanji, ki jih še danes, pri 93. zaradi slepote narekuje, glasnik medijske in politične svobode. Kljub najrazličnejšim političnim in policijskim pritiskom, ki sta jih doživljala skupaj s soprogo. S slovenskim položajem in kulturo pa je seznanjal tudi italijansko javnost.
Pisateljica, pesnica in publicistka Zora Tavčar je kot otrok doživela nacizem, nato pa še komunizem. Kot urednica in publicistka je soustvarjala tržaško revijo Mladika. Izdala je več knjig, pisala eseje, kritike in članke, mnoge kritične, tudi pod psevdonimi. Sodelovala je na Radiu Trst in vodila literarne krožke za mlade.
Zora Tavčar je v Mladiki objavila celo vrsto intervjujev s Slovenci, za Slovenijo precej neznanimi, ki pa jih danes poznamo vsi. Prav ti intervjuji so, zbrani v dveh knjigah, opozorili slovensko javnost tudi na nekatere kasnejše prešernove nagrajence ali politike visokega ranga. Njeni intervjuji so izvirni v njeni lastni tehniki priprave, kakor tudi odgovorih, ki jih ti ljudje drugim novinarjem niso nikoli povedali. Mnogi intervjuvanci so še danes na črni listi glavnih slovenskih medijev, zato sta knjigi Slovenci za danes tudi po dveh desetletjih še kako aktualni.
Združenju novinarjev in publicistov (ZNP) je zato v veliko čast Zori Tavčar in Alojzu Rebuli podeliti Častno priznanje Boruta Meška za življenjsko delo pri uveljavljanju svobode govora in demokracije.
V Ljubljani, 11. decembra 2017
Združenje novinarjev in publicistov (ZNP)
Upravni odbor častnega priznanja Boruta Meška

Urška Makovec                           Tino Mamić

predsednica odbora                      predsednik ZNP

Komentarji

  1. No, vsaj to je prinesla slovenska demokracija. Svobodno lahko govoriš in pišeš, če te je volja. Vse ostalo pa je prepovedano in strogo nadzorovano.
    Od osamosvojitve do danes v Sloveniji nismo uspeli poseči v šolski sistem. Tako v Sloveniji izobražujemo butle, zaslepljene ljudi, ki ne vedo ne kdo so, ne kam tavajo.
    Le najdrznejšim in samosvojim je omogočeno zapustiti svet, ki ga od vrstca do doktorata vcepljajo ljudem šole vseh vrst in stopenj.
    Kronski dokaz poneumljanja je prav politika ta, ki nam vlada sedaj.
    Verjetno je danes v politiki, vladi in parlamentu več dr. znanosti, kot jih je bilo kdajkoli prej. Če omenim samo bisere, kot so Cerar, Makovec Brenčič, pa Brglez, Murgel, pa Vatovec ali Matič in še cela vrsta jih je.
    Človek ne ve, ali so zaslepljeni, ali pa do skrajnosti bustasti.
    Če je dilema samo to, niti ni najhujše.
    Najhujše je to, da jim je vcepljena indokrinacija, ki jih je gensko skazila, da ne morejo iz svoje kože.
    To je problem, mnogo večji, kot bi bila cenzura. Ko je ta obstajala, so zainteresirani vedno prišli do pravih poštenih informacij. Sedaj je svoboda, a kaj, ko tudi internet, ki je očitno najbolj razširjen medij v Sloveniji ne učinkuje. Ljudje so namreč omejeni, zaslepljeni in ne morejo spremnii več svoje genske kode.
    Evropa, svet, živi v adventnem času. V Sloveniji imamo veseli december!!!
    Evropa slavi Miklavša in Božička. V Sloveniji imamo tri dobre može. Od kod se je pritepe tretji? Prišel je z boljševiki iz Sibrije: Pa je zaradi komunistov ponarodel.
    Ali obstoja v Sloveniji božično drevesce? Ne, samo novoletna jelka.
    Ali je res adventni čas namenjen zapravljanju, nakupovanju in razgrajanju? Kolikor vem, za kristjane to ni primarno. Advent je namenjen pričakovanju.
    Prav ganljivo je bilo brati pismo bralcev, ko nek doktor pojasnjuje, da se Kristus ni mogel roditi v letu, od katerega svet šteje leta. Namreč celi svet štee leta od kristusovega rojstva naprej. Tako je vsaj kdificirani datum in celi svet bo kmalu vstopil v leto 2018 po Kristusu. Tudi Muslimani, Bramani, Hindujci, Budisti in Šamani.
    Le v Sloveniji bomo vstopili v leto 2018 našega štetja. Po Titu? Po Kardelju? Po Štruklju?
    Dokler bo tako, nam svoboda pisanja in govora ne pomeni mnogo. Primarna je svoboda izobraževanja. Ta je zreducirana na 0, 3%, kar je vesoljni problem, ki maje ustavo.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

brez žalitev in samo s pravim podpisom (ime, priimek in kraj)

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Vili Ščuka: Človek, ki je samo potrošnik, je bolnik

Znani novogoriški zdravnik in psihoterapevt Viljem Ščuka (79) je svojo poklicno pot začel kot zdravnik s socialnim čutom. Naletel je na otroke v stiski in jim začel pomagati v različnih težavah. 
Nekaj let je delal z odvisniki od drog, alkohola in iger na srečo. Kljub uspešnosti pri zdravljenju narkomanov pa je moral projekt zapustiti, ker ni pristajal na drago metadonsko metodo. Spraševal se je, koliko je človek gospodar svojega telesa in svojih strasti. Ali je samo sesalec, pa čeprav z doktoratom, ali je tudi človek? Po upokojitvi je napisal večkrat razprodano knjigo Šolar na poti do sebe. Državo in šolnike skuša prepričati, da bi začeli drugače razmišljati, in začeli vlagati v razvoj osebnosti. Nenazadnje so s podobnim projektom Finci ustvarili tudi zgodbo o gospodarskem uspehu. Ali si niso vse ugotovitve terapevtov in psihologov glede sodobne družbe in vzgoje precej podobne? Človekova biokemija in nevrofiziologija, ki sta podlagi za človekov način raz mišljanja v nekem social nem ok…

FAKTOR (moja gostovanja)

Tu so oddaje Faktor na TV 3, v katerih sem gostoval in jih najdemo tudi na spletu. Hvala za vse komentarje in delitve teh informacij. Samo državljani lahko s širjenjem pravih informacij po spletu naredimo kaj zoper medijsko enoumje v državi.

Zgodovinsko dejstvo je: prvi Slovenec je vzel puško od okupatorja šele po tistem, ko so partizani v atentatih pobili več kot 1000 (tisoč) slovenskih civilistov. Partizani so med vojno pobili 24.568 Slovencev, domobranci pa 3617. Med vojno je padlo manj kot 6000 okupatorjev.
(Faktor 214, "Premalo smo jih pobili", soočenje z Romanom Vodebom KLIK)
Svoboda govora je okrnjena. Globoka država uprizarja cenzuro.
(Faktor 209 KLIK)
Zgodba o Bandelliju se ne zaključuje, ampak je to le konec ene epizode. Zabava, bandarija po primorsko, se nadaljuje. Bandljarija. Oprostite, Bandelliaria. Sicer pa Bandelli sploh ni Primorec. Primorci smo ponosni nase. Noben Primorec si ne bi prostovoljno poitalijančil priimka, saj do Italijanov ne gojimo manjvrednostne…

Dr. Aleš Štrancar, vnuk partizana, piše Turnšku

Dr. Aleš Štrancar, znanstvenik in gospodarstvenik, ustanovitelj in direktor mednarodnega visokotehnološkega podjetja BIA Separations s sedežem v Ajdovščini, je napisal Titu Turnšku, predsedniku zveze takoimenovanih borcev (ZZB) pismo kot ponosni vnuk sodelavca Osvobodilne fronte (OF).
Tovariš Tit Turnšek,

Tvoji napadi na dr. Možino in dr. Dežmana presegajo vse meje dobrega okusa in sramotijo vse resnične borce za svobodo, vključno mojega starega očeta, ki je štiri leta nosil glavo na tnalu, ko je zbiral sredstva za OF ter hrano za partizane. Nikoli, prav nikoli pa se ni strinjal z medvojnimi in povojnimi ideološkimi poboji. To je bilo delo krvavih zveri, tako na eni, kot na drugi strani.

Kot njegov vnuk, ponosen na dejanja svojega starega očeta, ti prepovedujem, da govoriš v imenu VSEH borcev. V kolikor s takimi nizkotnimi napadi ne boš prenehal te bom prisiljen kazensko ovaditi saj v slovenskem narodu vzpodbujaš in širiš sovraštvo ter hujskaš ljudi. Verjamem, da ti je današnja slovenska…