Tudi letos smo proslavo začeli s himno v izvedbi, ki jo že leta in leta predlaga Boris Pahor. Zato naj ponovim njegovo misel, da moramo zaradi Prešernovega sporočila in lastne narodne identitete v himno svoje države umestiti tudi svojo državo. Čeprav se to zdi logično pa naša družba nima posluha za to. Spomnimo se samo zapleta, ko nam lani pevski zbor himne v tej obliki ni hotel zapeti. Tokrat tega problema ni bilo.
Združenje novinarjev in publicistov z meškovimi priznanji opozarja ne velike Slovence, ki so kljub najrazličnejšim preprekam, velikokrat tudi izredno hudim, glasno opozorili na dejstva, ki so v javnem interesu. Na stvari, za katere smo ljudje imeli pravico vedeti, a tega nismo smeli izvedeti, ker se je tako odločila država, politika ali kapital. Nič novega pod soncem. Tudi dandanes ne. Slovenska politična demokracija, žal, še vedno ni prinesla popolne medijske svobode.
Ni prav, da vedno samo jamramo. Nekaj je treba tudi storiti. Mi smo zato ustanovili Združenje novinarjev in publicistov, ki opozarja predvsem na kršenje medijske svobode. Zato ZNP vsako leto podeljuje priznanja ljudem, ki prispevajo k svobodi besede. Ti ljudje so zgled, da se tudi v našem prostoru da veliko povedati.
Seveda pa se mora tudi vsak sam pri sebi vprašati, ali je kaj naredil za svobodo medijev? In le to. Vsak se lahko sam pri sebi tudi vpraša, ali je za svobodo medijev naredil dovolj? Seveda ni treba za medijsko svobodo tvegati svojega življenja in eksistence tako kot so to storili mnogi prejemniki meškovega priznanja. Dovolj bo že, če bo vsak izmed nas kupil kak časopis več ali finančno podprl kak medijski projekt. Posameznikov, ki v ta namen ne dajo nič ali pa dajo bistveno premalo, po drugi strani pa glasno kritizirajo tako rdeče kot demokratične medije, je v naši državi ogromno. Več kot dovolj je takih ljudi, da bi lahko omogočili spremembe v slovenskem okamenelem medijskem prostoru.
Govor ob podelitvi meškovega priznanja 2017 v Ljubljani
Fotografije lahko kdorkoli objavi, vendar mora navesti avtorja (Tino Mamić)
Fotografije lahko kdorkoli objavi, vendar mora navesti avtorja (Tino Mamić)
Literarni par, pisateljica in pesnica Zora Tavčar ter
pisatelj in esejist Alojz Rebula, sta pomembno oblikovala slovenski kulturni in
družbeni prostor. Ob njunem umetniškem ustvarjanju se zdi, kot da pozabljamo na
njuno publicistiko in družbeno kritična dela.
Štajerka Zora Tavčar in Tržačan Alojz Rebula sta se spoznala
na ljubljanski univerzi kot študenta. Od takrat sta neločljiva. Čeprav sta
redko podpisana oba skupaj, bi v resnici v prav vsakem delu enega našli velik
vpliv drugega. Njuna vzajemnost je zgled ne le zakonske zvestobe, ampak tudi
umetniške in ustvarjalne složnosti. Kot šolnika sta močno vplivala na več
generacij mladih tržaških Slovencev, dosledno pa sta skrbela tudi za živo vez
med matico in zamejstvom.
Akademik Alojz Rebula je aktiven udeleženec in organizator
foruma Draga vse od začetkov. Draga je bila »edini forum slovenske svobodne
besede«, ki je že v časih trde komunistične diktature razbijala enoumje in
ljudi bodrila v razmišljanju o svobodi in demokraciji. Lahko rečemo, da so (prav)
prijatelji Drage, tudi Zora Tavčar in Alojz Rebula, pomembno utirali pot v
slovensko osamosvojitev in demokracijo.
Podobno vlogo kot izgovorjena beseda na Dragi je imela Rebulova
zapisana beseda v različnih zamejskih revijah, posebej tudi v reviji Zaliv. V
njej je objavljal svoje eseje, daleč največji odmev pa je imela posebna
knjižica, ki jo je pripravil z Borisom Pahorjem. V njej je znani intervju z
Edvardom Kocbekom, v katerem je Kocbek povedal za povojne izvensodne pomore. Ta
objava je eden od temeljev slovenske demokracije, saj je resno zamajala
monolitnost in trdnost komunistične partije. Ta tema je bila rdeča nit vseh
prizadevanj Slovencev na poti do zloma enopartijske diktature. Za izdajo
knjižice sta Pahor in Rebula zbrala denar od prijateljev, vse delo pa je bilo
prostovoljno. Posledice so sledile takoj, tako v Trstu kot v Ljubljani. O
celotni aferi je Rebula veliko pisal v svojem dnevniku Previsna leta, ki je
izšel v knjigi.
Alojz Rebula je s svojimi brezštevilnimi eseji in družbeno
angažiranimi razmišljanji, ki jih še danes, pri 93. zaradi slepote narekuje,
glasnik medijske in politične svobode. Kljub najrazličnejšim političnim in
policijskim pritiskom, ki sta jih doživljala skupaj s soprogo. S slovenskim
položajem in kulturo pa je seznanjal tudi italijansko javnost.
Pisateljica, pesnica in publicistka Zora Tavčar je kot otrok
doživela nacizem, nato pa še komunizem. Kot urednica in publicistka je soustvarjala
tržaško revijo Mladika. Izdala je več knjig, pisala eseje, kritike in članke,
mnoge kritične, tudi pod psevdonimi. Sodelovala je na Radiu Trst in vodila
literarne krožke za mlade.
Zora Tavčar je v Mladiki objavila celo vrsto intervjujev s
Slovenci, za Slovenijo precej neznanimi, ki pa jih danes poznamo vsi. Prav ti
intervjuji so, zbrani v dveh knjigah, opozorili slovensko javnost tudi na
nekatere kasnejše prešernove nagrajence ali politike visokega ranga. Njeni
intervjuji so izvirni v njeni lastni tehniki priprave, kakor tudi odgovorih, ki
jih ti ljudje drugim novinarjem niso nikoli povedali. Mnogi intervjuvanci so še
danes na črni listi glavnih slovenskih medijev, zato sta knjigi Slovenci za
danes tudi po dveh desetletjih še kako aktualni.
Združenju novinarjev in publicistov (ZNP) je zato v veliko
čast Zori Tavčar in Alojzu Rebuli podeliti Častno priznanje Boruta Meška za
življenjsko delo pri uveljavljanju svobode govora in demokracije.
V Ljubljani,
11. decembra 2017
Združenje novinarjev
in publicistov (ZNP)
Upravni
odbor častnega priznanja Boruta Meška
Urška Makovec Tino
Mamić
predsednica odbora predsednik ZNP
No, vsaj to je prinesla slovenska demokracija. Svobodno lahko govoriš in pišeš, če te je volja. Vse ostalo pa je prepovedano in strogo nadzorovano.
OdgovoriIzbrišiOd osamosvojitve do danes v Sloveniji nismo uspeli poseči v šolski sistem. Tako v Sloveniji izobražujemo butle, zaslepljene ljudi, ki ne vedo ne kdo so, ne kam tavajo.
Le najdrznejšim in samosvojim je omogočeno zapustiti svet, ki ga od vrstca do doktorata vcepljajo ljudem šole vseh vrst in stopenj.
Kronski dokaz poneumljanja je prav politika ta, ki nam vlada sedaj.
Verjetno je danes v politiki, vladi in parlamentu več dr. znanosti, kot jih je bilo kdajkoli prej. Če omenim samo bisere, kot so Cerar, Makovec Brenčič, pa Brglez, Murgel, pa Vatovec ali Matič in še cela vrsta jih je.
Človek ne ve, ali so zaslepljeni, ali pa do skrajnosti bustasti.
Če je dilema samo to, niti ni najhujše.
Najhujše je to, da jim je vcepljena indokrinacija, ki jih je gensko skazila, da ne morejo iz svoje kože.
To je problem, mnogo večji, kot bi bila cenzura. Ko je ta obstajala, so zainteresirani vedno prišli do pravih poštenih informacij. Sedaj je svoboda, a kaj, ko tudi internet, ki je očitno najbolj razširjen medij v Sloveniji ne učinkuje. Ljudje so namreč omejeni, zaslepljeni in ne morejo spremnii več svoje genske kode.
Evropa, svet, živi v adventnem času. V Sloveniji imamo veseli december!!!
Evropa slavi Miklavša in Božička. V Sloveniji imamo tri dobre može. Od kod se je pritepe tretji? Prišel je z boljševiki iz Sibrije: Pa je zaradi komunistov ponarodel.
Ali obstoja v Sloveniji božično drevesce? Ne, samo novoletna jelka.
Ali je res adventni čas namenjen zapravljanju, nakupovanju in razgrajanju? Kolikor vem, za kristjane to ni primarno. Advent je namenjen pričakovanju.
Prav ganljivo je bilo brati pismo bralcev, ko nek doktor pojasnjuje, da se Kristus ni mogel roditi v letu, od katerega svet šteje leta. Namreč celi svet štee leta od kristusovega rojstva naprej. Tako je vsaj kdificirani datum in celi svet bo kmalu vstopil v leto 2018 po Kristusu. Tudi Muslimani, Bramani, Hindujci, Budisti in Šamani.
Le v Sloveniji bomo vstopili v leto 2018 našega štetja. Po Titu? Po Kardelju? Po Štruklju?
Dokler bo tako, nam svoboda pisanja in govora ne pomeni mnogo. Primarna je svoboda izobraževanja. Ta je zreducirana na 0, 3%, kar je vesoljni problem, ki maje ustavo.