Tudi v Sloveniji se da veliko povedati

​Tudi letos smo proslavo začeli s himno v izvedbi, ki jo že leta in leta predlaga Boris Pahor. Zato naj ponovim njegovo misel, da moramo zaradi Prešernovega sporočila in lastne narodne identitete v himno svoje države umestiti tudi svojo državo. Čeprav se to zdi logično pa naša družba nima posluha za to. Spomnimo se samo zapleta, ko nam lani pevski zbor himne v tej obliki ni hotel zapeti. Tokrat tega problema ni bilo.

Združenje novinarjev in publicistov z meškovimi priznanji opozarja ne velike Slovence, ki so kljub najrazličnejšim preprekam, velikokrat tudi izredno hudim, glasno opozorili na dejstva, ki so v javnem interesu. Na stvari, za katere smo ljudje imeli pravico vedeti, a tega nismo smeli izvedeti, ker se je tako odločila država, politika ali kapital. Nič novega pod soncem. Tudi dandanes ne. Slovenska politična demokracija, žal, še vedno ni prinesla popolne medijske svobode.

Ni prav, da vedno samo jamramo. Nekaj je treba tudi storiti. Mi smo zato ustanovili Združenje novinarjev in publicistov, ki opozarja predvsem na kršenje medijske svobode. Zato ZNP vsako leto podeljuje priznanja ljudem, ki prispevajo k svobodi besede. Ti ljudje so zgled, da se tudi v našem prostoru da veliko povedati.

Seveda pa se mora tudi vsak sam pri sebi vprašati, ali je kaj naredil za svobodo medijev? In le to. Vsak se lahko sam pri sebi tudi vpraša, ali je za svobodo medijev naredil dovolj? Seveda ni treba za medijsko svobodo tvegati svojega življenja in eksistence tako kot so to storili mnogi prejemniki meškovega priznanja. Dovolj bo že, če bo vsak izmed nas kupil kak časopis več ali finančno podprl kak medijski projekt. Posameznikov, ki v ta namen ne dajo nič ali pa dajo bistveno premalo, po drugi strani pa glasno kritizirajo tako rdeče kot demokratične medije, je v naši državi ogromno. Več kot dovolj je takih ljudi, da bi lahko omogočili spremembe v slovenskem okamenelem medijskem prostoru.

Govor ob podelitvi meškovega priznanja 2017 v Ljubljani

Fotografije lahko kdorkoli objavi, vendar mora navesti avtorja (Tino Mamić)

Literarni par, pisateljica in pesnica Zora Tavčar ter pisatelj in esejist Alojz Rebula, sta pomembno oblikovala slovenski kulturni in družbeni prostor. Ob njunem umetniškem ustvarjanju se zdi, kot da pozabljamo na njuno publicistiko in družbeno kritična dela.

Štajerka Zora Tavčar in Tržačan Alojz Rebula sta se spoznala na ljubljanski univerzi kot študenta. Od takrat sta neločljiva. Čeprav sta redko podpisana oba skupaj, bi v resnici v prav vsakem delu enega našli velik vpliv drugega. Njuna vzajemnost je zgled ne le zakonske zvestobe, ampak tudi umetniške in ustvarjalne složnosti. Kot šolnika sta močno vplivala na več generacij mladih tržaških Slovencev, dosledno pa sta skrbela tudi za živo vez med matico in zamejstvom.

Akademik Alojz Rebula je aktiven udeleženec in organizator foruma Draga vse od začetkov. Draga je bila »edini forum slovenske svobodne besede«, ki je že v časih trde komunistične diktature razbijala enoumje in ljudi bodrila v razmišljanju o svobodi in demokraciji. Lahko rečemo, da so (prav) prijatelji Drage, tudi Zora Tavčar in Alojz Rebula, pomembno utirali pot v slovensko osamosvojitev in demokracijo.

Podobno vlogo kot izgovorjena beseda na Dragi je imela Rebulova zapisana beseda v različnih zamejskih revijah, posebej tudi v reviji Zaliv. V njej je objavljal svoje eseje, daleč največji odmev pa je imela posebna knjižica, ki jo je pripravil z Borisom Pahorjem. V njej je znani intervju z Edvardom Kocbekom, v katerem je Kocbek povedal za povojne izvensodne pomore. Ta objava je eden od temeljev slovenske demokracije, saj je resno zamajala monolitnost in trdnost komunistične partije. Ta tema je bila rdeča nit vseh prizadevanj Slovencev na poti do zloma enopartijske diktature. Za izdajo knjižice sta Pahor in Rebula zbrala denar od prijateljev, vse delo pa je bilo prostovoljno. Posledice so sledile takoj, tako v Trstu kot v Ljubljani. O celotni aferi je Rebula veliko pisal v svojem dnevniku Previsna leta, ki je izšel v knjigi.

Alojz Rebula je s svojimi brezštevilnimi eseji in družbeno angažiranimi razmišljanji, ki jih še danes, pri 93. zaradi slepote narekuje, glasnik medijske in politične svobode. Kljub najrazličnejšim političnim in policijskim pritiskom, ki sta jih doživljala skupaj s soprogo. S slovenskim položajem in kulturo pa je seznanjal tudi italijansko javnost.

Pisateljica, pesnica in publicistka Zora Tavčar je kot otrok doživela nacizem, nato pa še komunizem. Kot urednica in publicistka je soustvarjala tržaško revijo Mladika. Izdala je več knjig, pisala eseje, kritike in članke, mnoge kritične, tudi pod psevdonimi. Sodelovala je na Radiu Trst in vodila literarne krožke za mlade.

Zora Tavčar je v Mladiki objavila celo vrsto intervjujev s Slovenci, za Slovenijo precej neznanimi, ki pa jih danes poznamo vsi. Prav ti intervjuji so, zbrani v dveh knjigah, opozorili slovensko javnost tudi na nekatere kasnejše prešernove nagrajence ali politike visokega ranga. Njeni intervjuji so izvirni v njeni lastni tehniki priprave, kakor tudi odgovorih, ki jih ti ljudje drugim novinarjem niso nikoli povedali. Mnogi intervjuvanci so še danes na črni listi glavnih slovenskih medijev, zato sta knjigi Slovenci za danes tudi po dveh desetletjih še kako aktualni.

Združenju novinarjev in publicistov (ZNP) je zato v veliko čast Zori Tavčar in Alojzu Rebuli podeliti Častno priznanje Boruta Meška za življenjsko delo pri uveljavljanju svobode govora in demokracije.

V Ljubljani, 11. decembra 2017

Združenje novinarjev in publicistov (ZNP)

Upravni odbor častnega priznanja Boruta Meška

Urška Makovec                           Tino Mamić

predsednica odbora                      predsednik ZNP