Preskoči na glavno vsebino

RESNICA NA POHODU (Milan Gregorič o Možini in Dežmanu)

Nedavni intervju dr. Jožeta Možine z dr. Jožetom Dežmanom je povzročil veliko razburjenje, zlasti v borčevskih vrstah. Intervjuja nisem poslušal, sem pa prestregel nekaj skrajno surovih napadov na oba udeleženca intervjuja. Če je bila v intervjuju izrečena kaka neresnica ali žalitev, se mora pač krivec zanjo opravičiti, kar pa ne more biti razlog za surove napade na RTV SLO, z zahtevami za ukinitev programov, ali pa za pogrom zoper dvoje oseb, ki sta vsaka na svojem področju dali izjemen prispevek k normalizaciji slovenske družbe, resno pohabljene skozi polstoletno indoktrinacijo propadle ideologije. Take zahteve in pogromi namreč sodijo v najbolj mračna režimska leta.

Pomembnejši od tega plehkega človeškega prerivanja okrog intervjuja pa se mi zdi trezen razmislek o obravnavani temi, ki je izzvala te žolčne reakcije. Počasi se bo namreč treba sprijazniti z dejstvom, da so revolucionarni zločini in nasilje, o čemer je bil pol stoletja zapovedan kazensko sankcioniran molk, neločljiv del naše polpretekle zgodovine, ki je s sesutjem komunizma in demokratizacijo družbe izbruhnila na dan z vso silovitostjo. In del tega procesa, ki ga ne bo nihče več ustavil, in ki predstavlja zorenje družbe, zapiranje še vedno odprtih ran in s tem tlakovanje poti k spravi, je tudi intervju ter ves hrup okrog njega. Italijanski razumnik Carlo Bo je nekje zapisal, »da se nikdar ne bo zgodilo, da bi moč resnice ugasnila. Vsak nasprotnik, sovražnik, ali tekmec mora prej ali slej spoznati, da obstajajo naravni zakoni, ki so večni in urejajo življenje narodov. Do zdaj se še nikomur ni posrečilo, da bi se jim ognil«.V duhu te izjave je Evropski parlament leta 2009 sprejel resolucijo, ki obsoja kot zločinske vse tri totalitarne režime (nacizem, fašizem in komunizem). Trditve mnogih levih slovenskih intelektualcev, da se ta resolucija ne tiče Slovenije, so ob srhljivih podatkih, ki jih bomo navedli v nadaljevanju, pravo bogokletstvo. Kot prvo je npr. Aleksander Ranković v svojem referatu v Zvezni skupščini v Beogradu januarja 1951 poročal (Reporter, 24. 10. 2016), da je bilo v Jugoslaviji v obdobju 1945-1951, to je v povojnem času (!), pobitih, pretežno izvensodno, okrog 568.000 ljudi, to je za kakih 70 Srebrnic (z okrog 8.000 žrtvami), ali storjen pravi genocid nad pripadniki jugoslovanskih narodov. Zraven tega pa še 3.777.776 zaprtih. Dr. Milko Mikola pa je v polemiki z. dr. Rudijem Rizmanom (Demokracija, 27. 8. 2015) na podlagi arhivskih dokumentov navedel sledečo bilanco tega povojnega komunističnega nasilja na slovenskem ozemlju: 14.000 izvensodno pobitih Slovencev in več kot 100.000 izvensodno pobitih pripadnikov drugih jugoslovanskih narodov ali skupno za dobrih 13 Srebrnic. Pa obstoj več kot 20 koncentracijskih in delovnih taborišč, okoli 15.000 političnih obsojencev, 25.000 političnih zapornikov, blizu 60.000 nasilnih razlastitev premoženja in tako naprej brez konca. Kajti Teharje, Huda jama, Barbarin rov, Tezno, Konfin, Šentvid in še prek 600 podobnih množičnih morišč, ki so že in še bodo privrela na dan, so neizpodbitna, bridka, kruta in pretresljiva dejstva.

S temi množičnimi poboji vojnih ujetnikov, civilistov, ranjencev, invalidov, otrok idr., ki so z mednarodnimi konvencijami (Haaškimi, Ženevskimi idr.) zaščitene skupine prebivalstva, smo do tal poteptali temelje mednarodnega humanitarnega prava. V zvezi z umrlimi vojnimi ujetniki in ugotavljanjem njihovih grobov pa pravi 20. člen Ženevske konvencije (Reporter, 12. 10. 2014), »da naj vse podatke o pokopih in grobovih popiše služba za grobove, ki jo ustanovi država, ki skrbi za vojne ujetnike. Seznam grobov in podatke o vojnih ujetnikih, pokopanih na pokopališčih ali kje drugje, naj bo posredovan sili, katere pripadniki so bili ti vojni ujetniki…« Ali pa: »Sila, ki skrbi za vojne ujetnike, mora v primeru smrti ali poškodb vojnega ujetnika izvesti preiskavo in če preiskava pokaže krivdo ene ali več oseb…,mora sprejeti vse ustrezne ukrepe za sodni pregon odgovorne osebe ali oseb«. In še to, da imajo družine pravico, »da zvedo za usodo svojih sorodnikov«, in so tako vse strani v sporu dolžne zbirati podatke o pogrešanih ali smrtnih žrtvah ter si jih sporočati. Prav tako morajo države varovati posmrtne ostanke in grobove umrlih, olajšati dostope do njih in zagotoviti trajno spoštovanje in vzdrževanje grobišč. Čemu je bilo, ob navedenih določbah mednarodnega prava, podobno naše ravnanje, to je množično izvensodno pobijanje z mednarodnim pravom zaščitenih skupin prebivalstva, zagrebanje na desettisoče trupel v tankovske jarke z buldožerji, njihovo odlaganje v opuščene rudniške rove, metanje v kraške jame in nalaganje hlodovine, smeti, odsluženih avtomobilskih gum, pokvarjenega mesa in konzerv nanje, prepuščam v presojo bralcu, ker sam ne najdem pravega izraza za to človeško izvrženost. So morali priti Bošnjaki s svojo Srebrnico in nam dati lekcijo, kako civiliziran narod ravna s svojimi mrtvimi, njihovimi grobovi in grobišči. Partijski veljaki pa, ki so zrežirali ta grozodejstva in jih izvedli preko »svojih zanesljivih izbrancev«, so, čeprav zaslužni za uspešen boj proti okupatorju, z njimi potisnili Slovenijo na civilizacijsko dno, naredili iz nje evropsko Kambodžo, onečastili NOB in s tem po krivem tudi omadeževali vse tiste partizane, ki s temi grozodejstvi niso imeli nobenega opravka in zanje morda sploh niso niti vedeli. Iz krvnikov, ki so prostovoljno ali prisilno izvajali množične likvidacije teh nebogljenih ljudi, pa so naredili nove žrtve, od katerih so se mnogi po tej moriji zatekli v alkohol, drugi so iskali pomoč v psihiatričnih klinikah, posamezniki so se odločili celo za samomore, ali pa jih je ta pekel zaznamoval do konca življenja, jim udarjal ven iz z obrazov in oči in travmatiziral tudi njihove družinske člane. Kako so veljaki doživljali v sebi to svojo morilsko orgijo, pa mogoče ve kdo od njihovih najbližjih ali pa sam Bog, če je to šlo z njimi v grob. Povrhu vsega pa smo jih po vojni nekritično povzdigovali v nebo, jim postavljali spomenike, vsepovsod obešali njihove slike, imenovali po njih mesta, trge, ulice, šole in tovarne in kar je najhujše, smo z njimi polnili šolske učbenike, jih pol stoletja postavljali za vzornike novim rodovom in jim prek pošastne propagandne mašinerije prali možgane. Nekaj časa tudi moje.

Koper, 11. 8. 2018 
Milan Gregorič

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Vili Ščuka: Človek, ki je samo potrošnik, je bolnik

Znani novogoriški zdravnik in psihoterapevt Viljem Ščuka (79) je svojo poklicno pot začel kot zdravnik s socialnim čutom. Naletel je na otroke v stiski in jim začel pomagati v različnih težavah. 
Nekaj let je delal z odvisniki od drog, alkohola in iger na srečo. Kljub uspešnosti pri zdravljenju narkomanov pa je moral projekt zapustiti, ker ni pristajal na drago metadonsko metodo. Spraševal se je, koliko je človek gospodar svojega telesa in svojih strasti. Ali je samo sesalec, pa čeprav z doktoratom, ali je tudi človek? Po upokojitvi je napisal večkrat razprodano knjigo Šolar na poti do sebe. Državo in šolnike skuša prepričati, da bi začeli drugače razmišljati, in začeli vlagati v razvoj osebnosti. Nenazadnje so s podobnim projektom Finci ustvarili tudi zgodbo o gospodarskem uspehu. Ali si niso vse ugotovitve terapevtov in psihologov glede sodobne družbe in vzgoje precej podobne? Človekova biokemija in nevrofiziologija, ki sta podlagi za človekov način raz mišljanja v nekem social nem ok…

FAKTOR (moja gostovanja)

Tu so oddaje Faktor na TV 3, v katerih sem gostoval in jih najdemo tudi na spletu. Prihodnjič bom gost v torek 23. oktobra ob 19.15, skupaj s p. Tadejem Strehovcem. Hvala za vse komentarje in delitve teh informacij. Samo državljani lahko s širjenjem pravih informacij po spletu naredimo kaj zoper medijsko enoumje v državi.
Strehovec je simbolična točka, ki kaže na kolo zgodovine. Po preteku toliko in toliko let se dogodek ponovi. Sodstvo leta 2018 se obnaša zelo podobno kot leta 1988.
(VVFaktor, v torek 23. oktobra)
Slovenska politična levica je začela brezsramno uveljavljati totalitarno oblast. Del tega so popolnoma pokorni mediji. Povampirjeni politični apetiti so se pokazali tudi na državni RTV, kjer se vsak najmanši odklon od ideologije stranke Levica drastično kaznuje. Pluralnosti je na RTVS danes manj kot je je bilo v komunizmu leta 1988. Luka Mesec je danes politično močnejši in vplivnejši kot sta bila leta 1989 Stane Dolanc in Milan Kučan.
(VVFaktor 177, O apokalipsi medijev, KLIK

Dr. Aleš Štrancar, vnuk partizana, piše Turnšku

Dr. Aleš Štrancar, znanstvenik in gospodarstvenik, ustanovitelj in direktor mednarodnega visokotehnološkega podjetja BIA Separations s sedežem v Ajdovščini, je napisal Titu Turnšku, predsedniku zveze takoimenovanih borcev (ZZB) pismo kot ponosni vnuk sodelavca Osvobodilne fronte (OF).
Tovariš Tit Turnšek,

Tvoji napadi na dr. Možino in dr. Dežmana presegajo vse meje dobrega okusa in sramotijo vse resnične borce za svobodo, vključno mojega starega očeta, ki je štiri leta nosil glavo na tnalu, ko je zbiral sredstva za OF ter hrano za partizane. Nikoli, prav nikoli pa se ni strinjal z medvojnimi in povojnimi ideološkimi poboji. To je bilo delo krvavih zveri, tako na eni, kot na drugi strani.

Kot njegov vnuk, ponosen na dejanja svojega starega očeta, ti prepovedujem, da govoriš v imenu VSEH borcev. V kolikor s takimi nizkotnimi napadi ne boš prenehal te bom prisiljen kazensko ovaditi saj v slovenskem narodu vzpodbujaš in širiš sovraštvo ter hujskaš ljudi. Verjamem, da ti je današnja slovenska…