Anonimnost je strahopetnost in le izjemoma nuja

Velikokrat dobim anonimne komentarje na moje izjave. Skušam se držati pravila, da Anonimnežem ne odgovarjam. Če sem sam nekaj povedal glasno in se zato izpostavil, ne bom pristal na dialog z Skritežem. Prevečkrat sem jih dobil po glavi zaradi odkrite besede, da bi spoštoval ljudi, ki mislijo podobno, a si zaradi svojega lastnega ugodja ne upajo povedati.

Res je, včasih brez anonimnosti ne gre. V nevarnosti je lahko tudi življenje ali eksistenca. A to so izjeme, ki potrjujejo pravilo.

Včasih dobim pisma, anonimna, kajpada, v podobnem slogu:

"Spoštovani! Najprej vas moram pohvaliti. Rad vas čitam, rad poslušam vaše komentarje, če ravno se vedno z vami ne strinjam. Prav eno takšnih nestrinjanj z vami je vprašanje anonimnosti komentatorejev. Sam sem pristaš anonimnosti, saj menim, da ni bistvene razlike med anonimnim in med predstavljenim komentatorjem. V Sloveniji je približno 1,5 mio potencialnih komentatorjev. V svetu pa kar nekaj milijard. Povprečni človek obvlada in pozna pribižno 1.000 oseb, se pravi, da lahko preprozna okrog 1.000 komentatorejev, vsi ostali pa so zanj anonimni, če ravno se predstavljajo z imenom in priimkom in še sliko lahko priložijo h komentarju. Torej zaradi tega dejstva me ne morete prepričati, da je anonimnsot škodljiva. Vsak komemtator ima svoj stil in v glavnem izraža svoja stališča, ki se med seboj bistveno ne spreminjajo. Če se predstavlja, ali če je anonimen, vemo kakšne vrste komentar piše in poznamo njegova stališča. Bistveno pa je, ali lahko vstopimo v polemiko, v razpravo in komentar na Spopad ide(ologi)j"

Anonimnežu, ki si mi ni upal svojega imena zaupati niti zasebno, pač nisem odgovoril, ker so moja stališča jasna. Pa tudi če bi mu hotel odgovoriti, mu ne bi mogel, saj mi ni pustil kontakta.

Na spletu je daleč preveč zmerjanj, ki so s strani anonimnežev praviloma veliko hujša od tistih podpisanih. Zato anonimnost še naprej zavračam in debato z anonimneži spoštljivo odklanjam.