Ivan Mozetič: Zaradi zdravilnih rožic je šel v zapor

Bogata dediščina ljudskega zdravnika Ivana Mozetiča

Med Cerkljani je spomin na pred okroglimi 40 leti umrlega ljudskega zdravnika in zeliščarja Ivana Mozetiča še vedno zelo živ. Vsak, ki ga je poznal, običajno najprej pove, da bi praktično vsak domačin znal o njem povedati vsaj en dogodek ali anekdoto. A vendar je bilo sogovornike, ki bi bili pripravljeni v mikrofon povedati svoje spomine na velikega zdravilca, zelo težko najti.

Ivan Mozetič (1889-1971) se je v srca Cerkljanov zapisal kot dušni pastir, protifašist in zdravilec. Posebej se ga spominjajo zaradi neštetih napol čudežnih ozdravljenj. Ko so zdravniki že dvignili roke, so Mozetičeve rožice prinesle preobrat. A to mu slave ali denarja ni prineslo. Ravno obratno. Povojna revolucionarna oblast ga je zaradi zdravljenja ljudi “brez dovoljenja” zaprla in večkrat denarno kaznovala.

Od Vipavske do Cerkljanske

Priljubljeni Cerkljan je odraščal na Goriškem. Rodil se je v trgovski družini v Mirnu pri Gorici, 26. avgusta 1889. V Gorici je doštudiral in bil posvečen v duhovnika še pred začetkom prve svetovne vojne (1912). Kot mlad duhovnik, kaplan, je najprej služboval na Vipavskem (Črniče in Velike Žablje). Konec prve svetovne vojne je dočakal v ruskem ujetništvu. Po vrnitvi na Primorsko pa ga je goriški nadškof Frančišek Borgia Sedej (o njem najdemo veliko zgodovinskih podatkov na straneh Štefana Rutarja) poslal v svoje rodne kraje: najprej v Dolenjo Trebušo, nato pa v Ravne nad Cerknom (1919). Mozetič je skupaj z učiteljem Ignacijem Jugom, ki je bil doma iz Vrhkriža, ustanovil kulturno društvo s pomenljivim imenom Zora, ki deluje še danes. Ljudske igre, petje in bralni večeri v javni knjižnici s pretihotapljenimi knjigami so razpotegnjeno vas devet kilometrov zahodno od Cerknega poživili. A ne za dolgo. Pisalo se je leto 1927. Fašistične oblasti so župnika Mozetiča obtožile, da je govoril o fašizmu, ki da zatira prosvetna društva. Zato so fašisti društvo Zora preprosto - ukinili. Mozetič pa je bil postavljen pod policijski nadzor za pet let. Istega leta je bila tudi prepovedana slovenščina v šolah. Kot drugi primorski duhovniki je tudi Mozetič verouk spremenil v učne ure slovenščine. Ko ga je škof sklenil premestiti k morju, v Devin, pa so italijanske civilne oblasti to preprečile tako, da mu niso izdale dovoljenja za selitev.

Z razmahom italijanizacije je fašističnim oblastem postal trn v peti. Ker je odločno odsvetoval staršem vpis v “prostovoljno” fašistično otroško organizacijo Balilla, pritiskom italijanske učiteljice pa se je odločno postavil po robu, je prišel v nemilost. Na goriški kvesturi so leta 1931 o njem zapisali, da je “zvit nasprotnik”. Nacionalistični učiteljici je namreč svetoval previdnost, saj “sta trupli dveh mrtvih fašistov še topli”. Po nekajdnevnem zaporu in mnogih zaslišanjih so nad njim uvedli stalni nadzor, mu omejili gibanje na območje Raven in določili policijsko uro v nočnih urah. Prepovedali so mu celo vstop v gostilne in na javne prireditve.

Začetek druge svetovne vojne je položaj še bolj zapletel. Zaradi nasprotovanja komunistični prevladi v Osvobodilni fronti (OF) so nanj začeli pritiskati še terenci. Ob kapitulaciji Italije je na cerkvena vrata nabil plakat z narodno vsebino, a si je prislužil obtožbo protipartizanskega delovanja.

Botanik

Za rastlinstvo je bil navdušen že od malega. “Vsako pomlad je obiskal sleherno samotno hišo v fari. Nikdar ni hodil po cesti ali kolovozu, zmeraj je spotoma stikal po obronkih in gmajnah ter odkrival vsa mogoča zelišča,” se ga spominja cerkljanska pesnica in pisateljica Ivana Čadež. “S pomočjo raznih zeli je odlično zdravil tudi živčne bolezni. Le kje bi takrat vse te revne družine dobile denar za zdravnika? Med vojno ga sploh ni bilo mogoče dobiti niti za denar. Mozetiča pa smo imeli na razpolago celih 50 let,” še pripoveduje Čadeževa.

Na novega leta dan zadnega leta vojne je Mozetič postal župnik in dekan v Cerknem. Še naprej je k njemu prihajalo po zdravstvene nasvete staro in mlado, od blizu in daleč. Avtor več domoznanskih knjig o Cerkljanskem, Viktor Prezelj, navaja primer Vide Mrak iz Podlanišča, ki je hudo zbolela na ledvicah. Ljubljanski zdravniki so jo preiskali in odslovili, saj bi morala na operacijo, za katero bi bilo treba plačati skoraj toliko, kot je bila vredna vsa njihova kmetija. Takrat pa je slučajno prišel Mozetič in na podlagi dekletovega urina naročil njenemu očetu, naj stolče in skuha korenino rdečega radiča, pšenične otrobe in nekaj drugih zeli. Trikrat na dan je trinajstletnica v naslednjih tednih jemala po nekaj žlic te grenke tekočine, kar jo je povsem pozdravilo. Ljubljanski zdravniki niso mogli verjeti svojim očem, ko so jo spet pregledali. A dekle je bilo dva tedna kasneje klicano k sodniku skupaj z Mozetičem. Njeno iskreno pripovedovanje naj bi sodnika omečilo, da dekanu ni bila ponovno dosojena kazen.

Nenavadne posledice so bile v skladu z novo povojno ideologijo. Komunistične oblasti so Mozetiča večkrat obtožile, da zdravi ilegalno in bogati na račun revnih ljudi. Zato so mu dvakrat naložile denarno kazen, nekaj dni pa je preživel celo v zaporu.

Domačini se spominjajo še mnogih drugih primerov ozdravitev. Ko je neka gospa zbolela zaradi krvave griže in so zdravniki povsem obupali, se je obrnila na dekana Mozetiča. Ta je pogledal vzorec njenega urina in jo v enem tednu ozdravil s čaji in ogljem. Diagnosticiranje na podlagi urina zveni na prvi pogled malce nenavadno. A gre za starodavno metodo, o kateri poroča že egiptovski papirus iz 14. stol. pr. Kr. in ki se je v srednjem veku razširila po Evropi. Imenuje se uroskopija. Danes spada bolj v alternativno medicino, čeprav jo upošteva tudi uradna. Spomnimo se samo na teste nosečnosti.

Pri nabiranju rastlin so mu pomagali veroučenci. Prinašali so mu rastline, ki jih niso poznali. Nekateri so mu zelišča tudi nabirali in sušili po njegovih navodilih: v suhem in temnem prostoru, nikakor pa ne na soncu. V zahvalo jim je dajal podobice, ki so jih otroci v časih, ko je bila televizija redka in črno-bela dobrina, zelo cenili.

Učitelj patra Ašiča

Njegovi nekdanji veroučenci radi povedo, da je Mozetič zdravilstva učil tudi najbolj znanega slovenskega zeliščarja, stiškega patra Simona Ašiča (1906-1992). Kdaj in kje naj bi se to zgodilo še ni natančno raziskano. Je pa dejstvo, da se je Ašič, čigar knjige o zeliščih se še danes prodajajo za med, začel posvečati zeliščarstvu med drugo svetovno vojno, ko je bil Mozetič že zeliščarski stari maček. “Zanimivo bi bilo raziskati še Mozetičevo sodelovanje s povojnim organizatorjem zdravstvene službe dr. Jožetom Steklaso, ki je iz italijanske palacine za nižje oficirje postavil pravo bolnišnico. Takratna zdravstvena oskrba v Cerknem je bila v marsičem celo boljša od današnje,” pa pove odličen poznavalec cerkljanske krajevne dediščine Štefan Rutar.

“Na dekana Ivana Mozetiča imam samo lepe rosne spomine. Zanj sem nabiral zdravilne rastline. Učil me je prepoznati zdravilne rastline, jih pravilno nabirati in sušiti. Več bi bilo za frkovca med sedmim in desetim preveč,” se spominja Štefan Rutar, ki se, mimogrede, še dobro spominja januarja 1944, kako je nekaj metrov proč od njega pela nemška strojnica in kosila po slušateljih partizanske partijske šole v Cerknem.

Štefan Rutar, po domače Dreškov, že pet let vzdržuje svoje spletne strani o cerkljanski kulturni dediščini, ki imajo tudi z več kot 10.000 obiskov mesečno. Na straneh http://www.rutars.net/ najdemo poleg preslikanih dragocenih starih knjig in dokumentov tudi nekaj fotografij Ivana Mozetiča.

Mozetič je zadnje desetletje življenja preživel v pokoju v svoji hiši v Ravnah. Obiskov pa kljub pokoju ni imel nič manj. “Tja sem prišel na neki državni praznik. Dolga vrsta se je vila pred hišo. Postavil sem na na konec in čakal,” se spominja duhovnik Efrem Mozetič. Zanimivo je, da sta na Primorskem poleg upokojenega Efrema Mozetiča s častitljivo starostjo 93 let, še dva duhovnika s tem priimkom. V Rodiku je župnik Iztok Mozetič, v Postojni pa Ervin Mozetič. A prav nobeden od treh ni v sorodu z Ivanom.

Na pogrebu, februarja 1971, se je zbralo toliko ljudi, da je bila maša kar na prostem. Efrem Mozetič se tega dobro spominja, saj je imel govor ob grobu. “Bil je odličen zdravnik,” se priduša in opiše, kako mu je leta 1939 še kot bogoslovcu pomagal, ker zaradi glavobolov ni mogel študirati. Omeni tudi, da si je že po zdravilčevi smrti ledvične kamne pozdravil z rdečo peso in drugimi zelišči.

Ivan Mozetič je svojo hišo v oporoki namenil za dom duhovnosti. Darove je od bolnikov sicer vzel, a je vse namenil v “Božjo slavo”, pove upokojeni duhovnik Alojz Munih, ki je dvakrat služboval z Mozetičem. “V začetku mi je kot mlademu duhovniku on asistiral, v starosti pa sem mu jaz,” pove 84-letni Munih. Pred smrtjo je namreč zaradi oslabelosti maševal samo ob pomoči, kar v domači hiši v Ravnah.

Hiša pa je nato večkrat menjala lastnike. Nekaj let so v njej letovali tudi duhovniki. Potem je spet menjala lastnika. Danes je v lasti znanega idrijskega novinarja in založnika Damijana Bogataja, ki jo prenavlja. Našel jo je prazno, le nekaj pokojnikovih stekleničk je bilo še v njej. Bogataj, ki je izdal knjigo Cerkljanska skozi čas s posebnim poglavjem o Mozetiču, opozarja, da je Mozetič ustvaril dragocen arhiv. Zdravilne recepte in zapiske bi bilo koristno objaviti, predlaga. O tem se v Cerknem govori že več let, a doslej nikomur arhiva še ni uspelo najti.

Ivan Mozetič je sestavil Slovar flore slovenskih dežel v petih jezikih na več kot 500 straneh, ki ga hrani Slovenska akademija znanosti in umetnosti. Njegov podpis najdemo med podpisi duhovniških kolegov Cerkljanske dekanije iz leta 1931 

Pisateljica Ivanka Čadež

Mozetiča se spominjajo trije upokojeni duhovniki, ki živijo v vipavskem Centru starejših Pristan: (z leve) Martin Pavlin, Efrem Mozetič in Alojz Munih

Damijan Bogataj iz Idrije si želi, da bi našli Mozetičeve recepte in jih objavili

Mozetiču je tekla zibelka v Mirnu pri Gorici, kjer še vedno živijo njegovi sorodniki

Društvo Zora je uprizorilo igro Tri sestre (1922), Mozetič je na fotografiji v sredini s kolarjem

besedilo in fotografije TINO MAMIĆ

arhivske fotografije www.rutars.net
fotografija dramske zasedbe: KUD Zora Ravne
članek je bil objavljen v dnevniku Primorske novice 28. majnika 2011