Vasja Klavora: Škabrijel, "spomenik zverinstva"

Škabrijel, hrib, ki so ga na soški fronti (u)branili predvsem slovenski fantje, je terjal več kot 30.000 življenj. “Dobro, da je fronta ostala ob Soči in se ni pomaknila v notranjost Slovenije,” pravi Vasja Klavora, ki je o Škabrijelu napisal zajetno knjigo, po tej pa so posneli tudi dokumentarni film.

Klavora v kranjskogorski knjižnici

Solkanski upokojeni kirurg, odličen poznavalec zgodovine soške fronte, sicer pa podpredsednik Državnega zbora Vasja Klavora (75), je v Kranjski Gori predstavil ponatis svoje knjige Škabrijel, hkrati pa spregovoril o zgodovini svoje družine. Njegov ded z družino je bil namreč tako kot vsi Primorci, ki so leta 1915 živeli ob Soči, preseljen v zaledje Avstro-Ogrske. “Imeli smo srečo, da smo prišli samo čez Vršič,” je v četrtek zvečer povedal v kranjskogorski knjižnici. Družina je na Gorenjskem pognala korenine in se po koncu prve svetovne vojne ni vrnila v rodni Bovec. Posočje je namreč prišlo pod Italijo, kjer je kmalu prevladal fašizem. Kranjskogorski domačini se še spominjajo tudi Vasjevega očeta, Franca Klavore, ki je tu poučeval zgodovino in zemljepis. Takoj po koncu druge svetovne vojne pa so se vrnili nazaj čez Vršič. Dom so si ustvarili v Tolminu, domača hiša v Bovcu pa je vse do danes ostala kot kraj oddiha za vso družino.

Vse te okoliščine so povzročile, da je Vasja Klavora ogromno svojih prostih dni, pa tudi noči, posvetil proučevanju vojaške zgodovine Posočja. Poleg knjižnega kvarteta o soški fronti je namreč zajetno knjigo posvetil tudi francoskemu prodoru ob Soči in bitki za trdnjavo Predel (1809). Vse so izšle pri najstarejši slovenski založbi, celovški Mohorjevi družbi.

Tretja pot

Zgodovinopisju se je posvetil z vsem srcem. Kot dolgoletni gorski reševalec in gornik je prehodil vsa prizorišča velike vojne ob Soči (1915-1917). Pisati je skušal nevtralno, brez navijaštva za eno ali drugo vpleteno vojsko. To so opazili tudi Italijani, ki zlepa ne prevedejo slovenske zgodovinske knjige. A Klavorovo knjigo Plavi križ so prevedli in v uvodu napisali, da njegovo pisanje predstavlja “tretjo pot”.

Vživljanje v drugega in mirovniško naravnanost začutimo tudi ob njegovem pripovedovanju o skoraj sto let starem spominku, ki ga hrani doma. Gre za lepo izrezljan in okrašen kos lesa, ki je nastal v Trenti leta 1916. Izdelal ga je ruski ujetnik, ki je verjetno skupaj z nekaj sto drugimi tovariši umrl v grozovitem vršiškem plazu. “Ta spominek bi rad predal komu iz Rusije, da bi ga kot simbol ali relikvijo odnesel domov,” pojasni Klavora, ki na spominsko slovesnost ob ruski kapelici pod Vršičem prihaja vsako leto.

Vasja Klavora opozarja na previdnost pri navajanju številk: “Da je ob Soči padlo milijon ljudi, je pretiravanje. Mogoče je bilo milijon izgub, mrtvih pa ne.” Med izgube namreč zgodovinarji štejejo ne le padle, ampak tudi ranjene, obolele, pogrešane in ujete.

Pogled na Škabrijel iz Nove Gorice

Klavora tudi sam ocenjuje, da ne piše kot zgodovinarji. Besedilo je namreč tekoče, brez opomb ob vsaki trditvi, zelo prilagojeno bralcu. Zelo ljuba mu je tudi literatura. Posebej tista, ki so jo napisali očividci. “Prežihov Voranc je vojno doživel v jarku, Ernest Hemingway pa ne,” pove svoje mnenje o dveh romanih, Doberdob in Zbogom orožje, ki opisujeta fronto na Soči. Rad ima tudi verze italijanskega pesnika Giuseppeja Ungarettija, ki jih je napisal v kraških jarkih.

V knjigi Škabrijel, ki je iz tiskarne prišla nekaj dnevi, pa citira pisatelja Franceta Bevka, ki je napisal: “Gora svetega Gabrijela, dom mrličev, groblja labirintov, grmada človeških kosti, spomenik zverinstva.” Tudi Klavora je bil presenečen nad dogodki v dobrih treh krvavih tednih poleti 1917 na Škabrijelu, ki so terjali med 30.000 in 35.000 mrtvih. “Granate so ga preorale,” pripoveduje Klavora in opozarja, da še danes med hojo po zaraščenem pobočju hriba lahko z nogo zadeneš ob človeško kost. Prepričan je, da hujših strahot in morije ni bilo nikjer drugje na fronti. Zato so njegovi sprehodi in poti po pobočju 646 metrov visokega Škabrijela drugačni. Vedno mu namreč prihaja na misel, da hodi po zemlji in kamenju, ki ju je škropila kri ranjenih in ubitih.

Škabrijel je nekaj posebnega tudi zaSlovence. Večina avstro-ogrskih vojakov na Škabrijelu so namreč bili prav slovenski in slovanski polki. “Slovenci so na tej fronti edini imeli pravi motiv za bojevanje, saj so branili svoje domove in družine,” razloži Klavora.

Klavora je končal vojno

Prvo vprašanje občinstva je bilo, katere teme se bo lotil sedaj. Čeprav je še veliko zanimive tematike, pa je njegov odgovor presenetljiv: “S tem sem končal. Vojno je treba končati.” A vendar ta odgovor ni popoln. Pristavil je namreč, da se zarečenega kruha največ poje, hkrati pa namignil, da mu je zelo pri srcu leposlovje. Kaj se ve, mogoče pa bo njegova naslednja knjiga roman o soški fronti ...

besedilo in foto:TINO MAMIĆ

ZANIMIVOST:

Razgledni stolp so na vrhu Škabrijela postavili leta 2007 na pobudo še enega Solkanca, politika in ljubitelja zgodovine soške fronte, Iva Hvalice

Objavljeno v dnevniku Primorske novice 9. aprila 2011