Avtodom kot način življenja

Avtodom, hišica na kolesih, ki smo jo še pred nekaj leti videli skoraj izključno v tujini, postaja vse bolj priljubljen. Omisliti si avtodom pa ne pomeni le izbiro za ta način preživljanja počitnic. To je način življenja. Sodobni nomadi potujejo v kombijih, preurejenih v prave potujoče hišice. Čeprav je cena avtodoma precej visoka, pa izkušnje lastnikov potrjujejo smotrnost nakupa.

V Sloveniji še ni ljudi, ki bi, tako kot v Ameriki, namesto v stanovanju živeli v avtodomu. Vsaj naši sogovorniki, slovenski “avtodomarji”, ne poznajo še nikogar. Je pa že nekaj Slovencev, ki avtomobila nimajo več, oziroma imajo avtodom kot prvo svoje prvo vozilo.

Avtodom je hišica s potujočim razgledom

Na slovenskih cestah je potujočih hišic vsak dan več. Še pred petnajstimi leti pa ni bilo tako. Le redki so si ga lahko privoščili, nekateri navdušenci pa so si ga izdelali sami: bodisi tako, da so preuredili kombi, bodisi tako, da so počitniško prikolico postavili na tovornjak.

Na vrhu črnogorske svete gore Lovčen je vedno kakšen slovenski avtodom

Navdušenje raste

“Vsako leto nas je več. Trenutno je registriranih blizu 4000 avtodomov. Tem moramo prišteti še vse tiste, ki avtodome najemajo,” opisuje avtodomar z dušo in telesom Rok Vizovšek iz Ljubljane. Da je avtodomarstvo zelo razvito, se lahko hitro prepričamo že na internetu. Ponudba je velika tako za lastnike potujočih hišic kot tudi za morebitne kupce in najemnike. “Trg z avtodomi v Sloveniji je dobro organiziran. Veliko je prodajalcev in serviserjev. Imamo specializirano revijo. Obstaja uradno združenje Caravaning Club Slovenija (CCS), pa tudi neformalno spletno združenje Caravaning,” pojasnjuje Vizovšek, ki je pred dobrim letom pustil službo informatika in začel urejati mesečno revijo Avto-dom. Če je slovenska flota avtodomov ne more uvrščati v evropski vrh pa to velja za novomeško Adrio, ki je predlani prodala največ avtodomov v Evropi. Doslej je v Novem mestu prvič na cesto zapeljalo več kot pol milijona avtodomov, prikolic in mobilnih hišic. Ko iščemo podatke o avtodomih, je dobro poznati tudi druga poimenovanja, bodisi v slengu, bodisi v tujih jezikih. Na spletu so tako uporabne besede: kamper, karavan, van, camper, caravan, roulotte, motorhome, campervan.

Če je bilo v devetdesetih letih prejšnjega desetletja med slovenskimi lastniki avtodomov najti ogromno takih, ki so si s tem ustvarili statusni simbol, pa je v zadnjih letih med lastniki vse več popotnikov in mladih družin.

Tip človeka 

Urednik revije Avto-dom Vizovišek

Z avtodomi se torej prevažajo različni ljudje, katerih skupna lastnost nikakor ni debela denarnica. A vendar imajo avtodomarji – če izvzamemo hvalisave bogatune – nekaj skupnih lastnosti.

Ko človek sede za volan te “kuće putujuće”, kmalu opazi, da ga nasproti vozeči avtodomi pozdravljajo. Seveda ne vsi. Kasneje namreč tudi sam opaziš, da hvalisavi bogatuni na cesti opazijo le bolj luksuzne avtodome in zatorej “plebejcev” ne pozdravljajo. Podobno navado, da se na cesti pozdravljajo z lučmi, imajo tudi tovornjakarji ali vozniki avtobusov. Kolegialnost se seveda z žmikanjem ne konča. Ob prihodu avtodoma v avtokamp namreč opaziš prijazne poglede tam že nastanjenih avtodomarjev, ki se obnašajo kot najboljši sosedje. “Avtodomarji smo podobni veliki družini: če ima kdo okvaro, mu pomagaš,” pravi Vizovšek. Strinja se, da gre za poseben tip človeka, ki ima “neke vrste posebne potrebe, za običajne ljudi velikokrat nerazumljive”. Med smehom pa doda: “Z evolucijo se je med ljudmi izoblikoval tudi moderni cigan.” Gre za individualiste, ki pa kljub temu potrebujejo družbo, pravi Vizovšek: “Veliko jih potuje v skupinah ali pa se med seboj družijo na postajališčih.” Lastniki se tudi ločijo od občasnih najemnikov, nadaljuje, ker to delajo s srcem. Popotnik z avtodomom je povsod doma, pravi Rok Vizovšek: “Je človek, ki zna uživati. In to v vsakem trenutku. Zna uživati v kulinariki. Zna se sprostiti. Ko se pelje skozi lepo pokrajino, mu to da občutek radosti in svobode. Ko sedeš za volan, postaneš drug človek.” Sam se na pot z družino odpravi praktično vsak vikend. “Ko v petek po službi zapeljem proti morju,” reče in stavek zaključi z dvignjenimi rokami v zrak, kot nogometaš po zabitem golu.

Avtodom: otroške sanje, ki jih je mogoče uresničiti

Je pa res, da tako razmišljanje ne velja v enaki meri za vse lastnike štirikolesnih hišic. Enim so namreč bolj kot potovanja pomembna parkirna mesta. Povsod bi radi bili v prvi vrsti: tik poleg žičnice pozimi in na morju najbližji parceli v avtokampu poleti. O različnih pogledih na avtodom pričajo tudi spletni forumi. Ko je nekdo povprašal, kako naj pride do avtodoma za 15 tisočakov, je bilo med odgovori kar nekaj takih, ki so mu dali vedeti, da je avtodom draga stvar, ki si ga ne more privoščiti vsak.

Cena (ni) visoka

Tudi številna vozila starejšega datuma še vedno služijo namenu

Da je avtodom draga zadeva, seveda nihče ne dvomi. Tudi najmanjši novi modeli so naprodaj za skoraj 40 tisočakov evrov. Rabljeni in starejši so seveda cenejši. Na spletu najdemo tudi cene, ki dosegajo le nekaj sto evrov. V Nemčiji je tovrstna ponudba zelo bogata, o čemer se prepričaš že z nekaj kliki po priljubljenih straneh E-bayja. Vizovšek sicer svetuje previdnost, ker je v primeru reklamacije treba prevoziti bistveno manj, če smo vozilo kupili v Ljubljani kot v Hamburgu. Nova vozila pa so pri nas ponekod še cenejša kot v tujini, in to kljub novemu davku, trdi Rok Vizovšek: “Tako imenovanim nizkocenovnim avtodomom delamo krivico, saj gre za podoben primer, kot so južnokorejski avtomobili. Če hočeš nov avtodom, pa nimaš 60.000 evrov, kupiš malce slabše opremljenega, kar pa ne pomeni, da je slabše izdelan. Italijanski proizvajalci mogoče dajo premalo poudarka na kakovost izgradnje, kar se vidi tudi pri dražjih modelih. Da bi se torej morali nizkocenovnim avtodomom izogibati, torej ne drži. Tudi v Sloveniji je kar nekaj zelo kakovostnih vozil za 40.000 evrov.”

Jutranji pogled iz avtodoma je velikokrat izjemen. Kot razgled na kraško Imotsko polje z mnogimi jezeri, ki kandidrajo za vpis na seznam Unesca

NASVET IZ PRVE ROKE

Ključ vsakega uspešnega potovanja je priprava. Velikokrat sem se že na pot odpravil brez potrebnih informacij bodisi zaradi časovne stiske bodisi zato, ker sem računal, da bom podatke dobil na licu mesta. To pa se običajno izkaže kot velik napaka. Kje je najcenejše gorivo v določeni državi je informacija, ki jo doma preko spleta dobiš v petih minutah, na terenu pa lahko pri iskanju cenejše črpalke izgubiš desetine minut. Iskanje brez zemljevida po mestu pa lahko povzroči tudi izgubljeno uro ali dve. Potovalne minute so bistveno »dražje« od »domačih«, saj so dragocenejše. Tudi internet in satelitska navigacija sta na potovanju lahko varljiva, posebej, če tega nisi vešč. Ko se po dolgi nočni vožnji otroci derejo, ker hočejo ven iz avtodoma, z ženo pa si lačna in neprespana želita kave, se je zelo težko usesti za računalnik in iskati omrežje.

Predhodno znanje o deželi, po kateri potuješ, je preverjena formula tudi za večje navdušenje otrok in družinskih članov, ki nimajo težav s potovalno mrzlico. Tudi psihologi govorijo, da je takrat, ko je pričakovanje (ali frustracija) veliko, tudi veselje v trenutku, ko dosežemo cilj veliko večje. Posebej otroci pričakujejo kaj zanimivega tudi po več dni. Zatorej velja ogled zabaviščnega parka dati v drugi del poti.

Brez seznama, ki ga izdelujem počasi že več dni pred odhodom, sam v svoji pozabljivosti ne bi preživel. Po drugi strani pa sem - v nasprotju z mnogimi – mnenja, da kakšna stvar preveč ni nič slabega. Seveda pa je treba otrokom pred potovanjem, tako kot tudi sicer v življenju, postaviti jasne meje. Šestletniku lahko že povem: »Izberi si pet svojih knjig, tri risanke, enega medvedka in eno drugo igračo po želji.« Enajstletnici pa ne določim le število igrač, ampak tudi drugih zadev: »Izberi si tri kratke majice, dvoje kratke hlače, pet spodnjih hlač, dvoje kopalke in eno bluzo z dolgimi rokavi.« Tako ali tako se VEDNO zgodi, da otroci na tak ali drugačen način v avtodom prešvercajo neznano število neznanih predmetov.

Poleg investicije, pri kateri si veliko ljudi pomaga s kreditom, je potrebno računati tudi na vsakoletne stroške za parkiranje, registracijo in popravila. A tudi ko vse to seštejemo, se nam račun lahko hitro izide. Vsako poletje namreč za dopust porabimo precej manj denarja, medtem ko so počitnice neprimerno daljše. Kazimir Černic iz zamejskega Šlovrenca ob Soči tako pravi: “Potovanja so za našo družino sprostitev in bogatenje. Na potovanjih z malimi otroki so neogibno potrebni stranišče, topla voda, postelja in kuhinja. Ker imava pet otrok, sva se odločila za nakup avtodoma, saj je bila ta edina možnost potovanja po 'znižani' ceni.” Ko sta gradila hišo, nista imela toliko denarja, da bi si za dopust privoščila hotel: “Pa smo se domenili, da si nabavimo avtodom. Sicer rabljenega in na kredit, tako da smo vsoto, ki smo jo namenili za dopust, porazdelili na mesečne obroke.” Odločitve družina Černic ni obžalovala. Brez okvar so v petih letih prevozili 50.000 kilometrov po vsej Evropi. Račun je preprost, razloži Černic, v avtodomu se pet ljudi vozi 40 dni letno, kar pomeni 200 prenočitev in 400 obrokov: “Sedaj pa naj si vsak sam izračuna, ali se mu to splača ali ne.”

Najem je seveda dražji, saj je cena na dan običajno od 100 evrov naprej. Ceno bi lahko primerjali z letovanjem v malo boljšem hotelu, ocenjuje Rok Vizovšek. Je pa nižjo ceno mogoče dobiti izven treh poletnih mesecev, v Italiji ali z najemom pri znancu. Slednje sicer ni niti najmanj preprosto, saj je avtodom vsakemu lastniku kot dom, na katerega ljubosumno pazi. Možnost je tudi najem avtodoma za deset let (tri tedne v visoki in tri tedne v nizki sezoni), ki ga za približno 20.000 evrov ponuja firma Adriatik iz Šenčurja.

Logično vprašanje brez pravega odgovora pa je, zakaj se več družin ne združi in skupaj kupi avtodoma, ki si ga potem deli. Vzrok, zakaj takih primerov ni veliko, je verjetno zapleteno dogovarjanje glede vzdrževanja in uporabe. “Ne poznam primera, da bi se tri družine odločile za nakup avtodoma. Poznam pa kar nekaj primerov, ko si avtodom družina deli s starimi starši,” odgovarja Vizovšek.

Kdor je torej odločen, da hoče potovati kot Kazimir Černic, ki se “lahko v kratkem času odloči in odpotuje kamor hoče”, bo razmišljal o nakupu. Ker gre za veliko investicijo, pa čeprav “samo” za 15.000 evrov, je treba zadevo dobro premisliti. Informacij na spletu ali v zajetnem mesečniku Avto-dom je obilo. A vendar Vizovšek vsakemu polaga na srce, naj si pred nakupom najprej avtodom za nekaj dni najame. Le tako lahko namreč ljubitelj potovanj zares ugotovi, kakšen je pogled na svet skozi okno avtodoma.

besedilo in fotografije: Tino Mamić

Članek je bil objavljen v dnevniku Primorske novice 6. februarja 2010