Stoletna fontana, ki vode nima več (Anton Laščak)

Goriški trg pred cerkvijo sv. Roka v Podturnu je pred stoletjem doživel veliko slavje. Slovesno so odkrili fontano goriškega rojaka, takrat uradnega arhitekta na egiptovskem dvoru Antona Laščaka bega. Kljub mednarodni slavi pa Gorica svojemu arhitektu ni bila naklonjena: v rodnem mestu je tako gradil le, če je – plačal sam.

Fontana z obeliskom pred župnijsko cerkvijo sv. Roka, v kateri je bil Laščak krščen

Anton Laščak (Antonio Lasciac) se je rodil v furlanski četrti Podturn na naslovu Sv. Rok 95 Petru Laščaku iz Ročinja in materi Goričanki Jožefi Trampuš. Bil je prvorojenec v družini devetih otrok.  Oče, strojar kož, ki se je obrti priučil v Gorici, je poslovno sodeloval z Mihaelom Trampušom, se zaljubil v njegovo hči in po poroki  prevzel njegovo obrtno delavnico.

Na Dunaju izšolani Anton po diplomi doma ni dobil dela. Pa čeprav se je takrat v mestu kar precej gradilo. S trebuhom za kruhom se je odpravil v Egipt, kjer si ni zaslužil le precej denarja, ampak tudi čast: postal je dvorni arhitekt, dobil plemiški naziv beg (kar ustreza evropskemu baronu). A tudi titule goriških oblasti niso prepričale, da bi mu zaupale bodisi novo urbanistično zasnovo bodisi cerkev Sv. Duha. Tudi po koncu prve svetovne vojne ni bilo nič bolje: čeprav je bil iredentist z dobrimi zvezami v Rimu, Goričanov ni prepričal.

A vendar je Gorica dobila dve njegovi deli: vilo Rafut (danes na slovenski strani meje) in fontano v Podturnu. Prvo je zgradil zase in seveda v celoti financiral sam, načrt za fontano pa je svojemu kraju podaril.

Fontano na stoti rojstni dan sredi trga v Podturnu zakrivajo avtomobili

Fontano so si zaželeli domačini, ki so sredi trikotnega trga pred cerkvijo sv. Roka takrat imeli preprosto korito. Na pobudo krajevnega društva za polepšanje okolja v Podtrunu je nastal odbor za vodnjak. Za idejo so poprosili slavnega rojaka, ki so ga v furlanščini klicali Toni Sanrocar, ki se je rodil nekaj metrov stran od korita.

Namesto tekoče vode fontano krasi  - zelenje

Laščak je najprej hotel, da bi obelisk fontane izdelali iz rožnatega nubijskega granita, vendar si je potem iz ne povsem jasnih razlogov premislil. Mladi goriški arhitekt Marco Chiozza, ki dobro pozna Laščakovo delo, pravi, da je v spomeniku zaznati tri vplive, ki so bistveno oblikovali Laščaka kot osebnost in kot umetnika. V monolitu je združil tri kulture: Egipt, rimski trg Sv. Petra z obeliskom in dunajski most Franzensbrücke.Iz kraškega kamna je osemmetrski spomenik izklesal goriški kamnosek Francesco Podbersig, njegovo ime pa se da še danes razbrati na vznožju spomenika. 25. aprila 1909 so fontano slovesno odkrili.

Fotografija (lastnik je Simone Lutman) obeliska v času prve svetove vojne

Danes, po sto letih, fontane ni več, saj je umanjkala voda. V korita so zasadili rože. Ko te niso suhe in kadar ni volitev, da bi predvolilni plakati zakrili spomenik, je pogled na stoletni spomenik kar prijeten. Kljub električnim žicam, ki se pletejo čez trg in kljub množici parkiranih avtomobilov, ki so iz generacije v generacijo večji in višji, tako da je spomenik vsako leto malo bolj skrit.

besedilo in fotografije: Tino Mamić

Članek je bil aprila 2009, ob stoletnici odkritja fotnane, objavljen v tedniku Novi Glas