Mwoja besejda

Žlahtna beseda o slovenstvu, slovenski in primorski zgodovini drugi članki o Rebuli Alojza Rebulo imajo nekateri za najboljšega sodobnega slovenskega pisatelja. Njemu pa gre že naziv pisatelj na živce in se dosledno imenuje le upokojeni učitelj klasičnih jezikov. O njegovi priljubljenosti pričajo številni razprodani romani, žal pa sam v svoji skromnosti praktično ne dovoljuje ponatisov. V času komunizma mu Ljubljana ni bila naklonjena, čeprav je svoje knjige izdajal tudi v Sloveniji. Prešernovo nagrado je, tako kot njegov pisateljski in zamejski sopotnik Boris Pahor , dobil šele sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja. Rebula je odraščal v liberalni družini v kraškem Šempolaju, svoje prvo delo napisal v italijanščini, nato pa stopil na pot iskanja slovenstva in krščanstva, kar ga spremlja do danes. Branje njegovih knjig je za knjigoljuba poslastica zaradi jezikovnih prijemov, s katerimi je opisal ustoličevanje na Gosposvetskem polju, življenje Rimljanov na Primorskem pred prihodom ...

Bolje je biti Slovenec kot Italijan Kongres Slovenske skupnosti (SSk) ob 30 obletnici njene ustanovitve je bil nekaj posebnega. Tako kot je danes poseben tudi položaj slovenske manjšine, vpete med napredujočo asimilacijo in počasno pridobivanje političnih pravic. Prvi dan kongresa je bil za širšo javnost. Na tržaški pomorski postaji se je zbralo veliko uglednih gostov na čelu s slovenskima ministroma Dimitrijem Ruplom in Andrejem Bručanom ter predsednikom Furlanije Julijske krajine Riccardom Illyjem . Kljub vljudnostnemu značaju govorov uglednih gostov se je na kongresu razvnela polemika, ki jo je sprožil novi in stari tajnik SSk Damijan Terpin z izjavo: “ Vsedržavni tajnik Levih demokratov Piero Fassino si je že dvakrat upal ožigosati Slovence kot genocidni narod.” Prvak SSk je o stranki Levih demokratov dejal, da je za sodelovanje najprej potrebno medsebojno priznanje, ki pomeni tudi volilni zakon, ki bi omogočil preživetje. Fassinu v bran se je po nasvetu sodelavca postavil I...

Armenija: zakaj slovenska politika molči o poldrugem milijonu žrtev V zadnjih tednih smo ob številnih obletnicah praktično pozabili, da je pred 90 leti Turčija začela genocid nad Armenci, ki je zahteval poldrugi milijon življenj. Precej evropskih držav je v zadnjih letih uradno priznalo genocid, v Sloveniji pa o tem sploh ne govorimo. “Le kdo se še spominja Armencev,” je dejal Adolf Hitler v letih pred II. svetovno vojno... V drugem letu I. svetovne vojne je Turčija, ki je bila na strani Nemčije in Avstro-Ogrske (AO), aretirala več sto Armencev in jih obtožila prevratništva. Nacionalistična mladoturška oblast se je odločila, da bo težnje po večji samostojnosti Armencev radikalno “rešila”. Do takrat je Carigrad zahteve Armencev, sočasne in podobne slovenskim v AO, zatiral z “omejenimi” vojaškimi posegi, ki so zahtevali okoli 200.000 življenj. Svetovna vojna vihra je bila pravi čas za končno “rešitev” armenskega vprašanja. Otomanski notranji minister je takrat zapisal: “Pravica Armence...

V današnji težkih časih se radi oziramo v zgodovino in slavne zglede slavnih historičnih junakov. Prvi junak, na katerega pomisli slehernik, je skoraj gotovo Martin Krpan . Mišičnjak, robatež, nabritež in upornik, ki je Evropo rešil mohamedanske strahovlade. Njegov lik je lepo in nesmrtno upodobil ekspresionist Tone Kralj . Ja, to je tisti slikar, ki na Kranjskem zaradi naprednosti ni prodrl in je "emigriral" na Primorsko, ki je bila takrat pod italijansko okupacijo. Danes velja za primorskega narodnega junaka, ki si je še v času fašizma po cerkvah upodabljal hudiča in Kristusove mučitelje z obrazi Benita Mussolinija in Adolfa Hitlerja . Kraljeva podoba Krpana, ki je postala že arhetip, izraža jasen pogled, nekaj posmehljivosti in robatost zdrave kmečke pameti, ki jo dandanes na sončni strani Alp podnevi iščemo z lučjo. Kdo je torej med današnjimi dvemi milijoni prebivalcev naše dežele najbolj podoben Martinu Krpanu? Kateri Slovenec ali Slovenka? Odgovor ni preprost. Čepra...

Rana sodobne družinske vzgoje je razvajenost. Katera vzgoja je ustreznejša: bolj trda in stroga ali popustljivejša? Kako otroka vzgojiti v odgovorno osebnost in ga zavarovati pred vsemi zankami življenja? Na vsa taka in podobna vprašanja, ki si jih postavljajo starši, vzgojitelji, kateheti in sorodniki išče odgovore psiholog Bogdan Žorž. O tem govori njegova knjiga Razvajenost - rak sodobne vzgoje. Postavili smo mu nekaj vprašanj. Kaj pomeni razvajenost? Pod besedo razvajenost običajno razumemo prekomerno zahtevnost v materialnem pogledu, prekomerno izbirčnost v hrani, morda še neko lenobnost, neurejenost glede pospravljanja in podobno. Vendar je razvajenost že od nekdaj bila veliko širši pojem. O razvajenosti govorijo pravljice, pa tudi Sveto pismo. Pravljice govore o razvajencih dokaj posmehljivo. V večini so razvajenci v pravljicah orisani kot nekoliko omejeni, neiznajdljivi, nesamostojni ljudje, obenem pa svojeglavi, zahtevni, zamerljivi, ozki... V znani pravljici o Pepel...

Misijonarka FRANČIŠKA NOVAK Tajska je dežela nasprotij. Na eni strani izjemen gospodarski napredek, o katerem lahko pri nas le sanjamo, na drugi strani pa nepismena gorska plemena, kjer trgovci še vedno trgujejo z belim blagom. Uršulinke na Tajskem zato opravljajo dve nalogi. Vodijo zasebne šole in pripravljajo socialne programe za najbolj uboge. Pri nastanku zasebnega šolstva in pri pomoči revnim in izkoriščanim gorskim dekletom so imele (in imajo) zelo pomembno vlogo Slovenke. Kdaj ste začeli razmišljati o redovniškem poklicu? Moje življenje je bilo že od začetka zaznamovano s križem. Oče in mati sta bila delavskega stanu. Oče je kot mlad fant pomagal na kmetiji starejšemu bratu, župniku na Žalni na Dolenjskem. Komaj 40-letnega duhovnika je zadela kap, ki ga je vodila v prerano smrt. Tako je oče prišel na delo v Ljubljano skupaj s tremi neporočenimi sestrami, ki so tudi bile v službi pri bratu župniku. V Ljubljani se je oče seznanil z mamo, ki je tudi prišla na delo iz Dragočajne pr...

NA POT Za potovanje v Egipt smo se odločili predvsem zaradi bojazni pred islamskim fundamentalizmom, ki iz dneva v dan narašča. Zaradi tega bo skoraj gotovo čez par let to potovanje nemogoče izpeljati. Posebej velja to za od centra bolj odmaknjene predele po Nilu navzgor. Potovanje smo načrtovali za poletje, kar pomeni za Egipt pasjo vročino, a tudi nižje cene in manjšega števila turistov. Na pot smo šli z letalom iz Trsta, ker nam je to najbližje in najbolj poceni (padec lire). Letalska družba Alitalia ima za razliko od Adrie Airways študentske popuste. Tako smo leteli Trst-Rim-Kairo in točno čez mesec dni nazaj. Vozovnica je bila okrog 600 DEM, enomesečno potovanje pa nas je prišlo še 700 DEM po osebi. Za Egipt smo potrebovali vstopni vizum, ki smo ga dobili na Egiptovski ambasadi na Dunaju. Najbolj smo si pomagali (pred in med potovanjem) z vodnikom Lonely Planet - Egypt, kjer smo dobili podatke o najugodnejših cenah in storitvah. Na pot smo odšli: dve Mojci, Mateja, Bo...