Podnanos, Goče in Slap, tri vasi Gornjevipavske doline, ki jih turistični avtobusi bolj redko obiščejo, skrivajo v svojih nedrih izredne zanimivosti. Podnanos navdušuje s svojimi kamnitimi mostovi in strehami, Goče s prekrasno vaško, a hkrati gosposko arhitekturo, Slap pa z vprašanjem, kako so tjakaj zašli ostanki, ki spominjajo na slovite viteze templjarje.
Zgodovinsko društvo za severno Primorsko je prav zaradi premalo poznane dediščine, ki jo hranijo tri vasi na koncu vetrovne doline, pripravilo ekskurzijo za svoje člane in druge ljubitelje lokalne preteklosti.
Da je kultura v Šentvidu, po domače Šembidu, kot se je Podnanos imenoval stoletja, tudi po 700 letih izredno živahna, dokazujejo mnoga društva: mladinsko, planinsko, turistično, gasilsko, lovsko, kulturno in športno. Podnanos je tudi rojstni kraj slovenske himne, saj je poeta Prešerna k pesnenju o vinski trti spodbudil znameniti šembijski župnik in vinogradnik Matija Vertovec. Melodija pa je nastala prav v Šembidu, ali točneje v Lozicah, kjer jo je zložil domačin, duhovnik in glasbenik Stanko Premrl.
Zanimivo, v isti hiši kot Stanko se je pred devetimi desetletji rodil tudi njegov nečak Janko, primorski heroj s partizanskim imenom Vojko. Njegova smrt ostaja zavita v tančico skrivnosti, saj v nasprotju z uradno verzijo, da je bil smrtno ranjen v bitki z Italijani, veliko argumentov govori, da ga je pokončala partizanska roka. S hišo ob Johanovem mostu pa je povezan še en znamenit Primorec, tržaški pisatelj Boris Pahor, ki se je poročil z Jankovo sestro. (več o himni)
Štirje gradovi, štirje mostovi
“Kljub novemu imenu pa so prebivalci naselja pod mogočnim Nanosom ob sotočju Pasjega repa in Močilnika še vedno Šembijci,” pripoveduje Jurij Rosa, zgodovinar iz Poreč pri Podnanosu, ki je sicer zaposlen v novogoriškem Pokrajinskem arhivu. “Vas se ponaša s kar štirimi kamnitimi mostovi in štirimi gradovi,” pove Rosa.
Slikoviti mostovi na čelu z Johanovim so postali slavni zaradi filma Tistega lepega dne (1962), posnetega v Podnanosu po noveli Cirila Kosmača. Gradovi žal niso najbolj ohranjeni. Od najstarejšega, ki je bil postavljen nad Porečami pred pol tisočletja kot protiturški tabor, so ostale le še razvaline, saj so ga opustili pred dobrimi tristo leti.
V Podbrjah sta graščini Rosenek (Dolencov grad) in Schiwitzhofen (Živcov grad), ki sta nastali pred dobrimi tremi ali štirimi stoletji. Četrti grajski kompleks, imenovan tudi Zajčji grad ali Tavčarjeva hiša, pa danes seka cesta, ki pelje proti Orehovici. Še vedno pa je tri stoletja star grad prava paša za oči, z lepim vhodnim kamnitim portalom, 14 metrov dolgo kletjo in kuhinjo iz 18. stoletja.Osrednje mesto pripada župnijski cerkvi, ki ima, kot pove Rosa, največjo kamnito streho v državi. Cerkev sv. Vida ima samostojni zvonik oglejskega tipa (1615) in vhodno pročelje, ki predstavlja slogovni vrh umetnin iz kraškega kamna v 17. stoletju.
Renesansa pa ni dala podobe samo fasadi, ampak nas preseneti tudi v notranjosti. Človek med gotskimi rebri stranske kapele obnemi pod izjemnimi freskami iz konca 15. stoletja.
Kamnite Goče
Pravi stavbarski biser je tudi vas Goče na gričevju, ki ob reki Vipavi deli dolino od njenega drugega kraka ob reki Branici. Ozke ulice, t. i. gase, številne več stoletij stare obokane vinske kleti, srednjeveški kamniti detajli in ohranjeni borjači za kamnitimi portali privabljajo ljubitelje umetnosti, pa tudi sladokusce. “Posebnost vasi so tudi vodnjaki, v katerih pa se ne zbira deževnica, ampak voda, ki tu izvira,” pripoveduje domačinka, umetnostna zgodovinarka Mateja Fajdiga in geološko razloži, zakaj ravno v Gočah voda izvira na vrhu hriba, ne pa v dolini.
Na vprašanje, od kod ime Goče, pa pove, da privlačnim zgodbicam za turiste ni verjeti, saj strokovnjaki zanje nimajo pravega in preverlji-vega potrdila. Tudi priljubljeno hipotezo, da je vas nastala ob dveh ulicah v obliki Andrejevega križa zato, ker je vaški patron sv. Andrej, zavrne kot romantično.
Glavna točka ogleda je ponovno cerkev. Sredi ozkih ulic, ki ponekod niso širše od dobrega metra, se v nebo vzpenja visoka, prostorna in svetla cerkev. Nekako prevelika in pregosposka je videti. Bolj bi sodila v kako veliko mesto kot vas z dobrimi 200 prebivalci.
Razkošna gradnja dokazuje premožnost dobrotnikov, ki so jo financirali. Morda so bili med njimi tudi kakšni mestni bogataši, razloži Fajdigova. A vendar tudi navadne hiše razkrivajo, da so bili Gočani razmeroma premožni. Razgledi na dolino in vinske griče so podobni tistim iz Toskane ali Provanse. Goč tuji petični občudovalci podeželskega turizma še niso odkrili, zato se jih splača obiskati, preden bo vsaka tretja hiša spremenjena v lokal ali penzion. Danes se med vogali “gas” še da vonjati aromatično seno, ki ga današnji otroci generacije vijoličastih čokoladnih krav, ne poznajo več. O slastnemu vinu, ki ga hrani vas v svojih obokanih nedrih, seveda ni treba tratiti besed.
Kralj na Slapu
Večer se je že nagnil, ko je skupina zgodovinarjev prispela na Slap. In kdo jih je čakal sredi te vasi šumečega imena? Kralj. Dobesedno, seveda.
Tamkajšnji župnik, ki je obenem tudi profesor zgodovine, je namreč Franc Kralj. Nekdanji priljubljeni učitelj zgodovine na škofijski gimnaziji v Vipavi je iz rokava stresal zgodovinske podatke o vasi, ki je ime dobila zaradi potoka in njegovega strmega padca.
Vas, ki je bila prvič omenjena daljnega leta 1215, je tesno povezana z vinom. Janez Vajkard Valvasor je zapisal: “Solze vinograda na Slapu, ki leži blizu Lož, pa so še slastnejše.” Prav na Slapu je bila ustanovljena prva slovenska kmetijska šola z imenom Deželna sadjerejska in vinorejska šola (1873). Grofje Lanthieriji so šoli odstopili svojo graščino in posestvo.
Enemu od njih, Tadeju Lanthieriju, ki so ga imenovali tudi ljudski grof, saj se je oblačil tudi po kmečko in vozil gnoj, je bil Slap posebej pri srcu. Zato se je velel pokopati na vaškem pokopališču, kjer še danes čaka na poslednjo sodbo pod piramidalnim nagrobnikom.Do nedavnega so vaščani v vinu letno dajali bero tudi župniku. Ker pa je vina obilo in ker bi se moral zategadelj pečati s prodajo ali podarjanjem hektolitrov, se je župnik Kralj vinski beri pred leti odpovedal. Profesor, ki nosi poleg zvenečega priimka tudi cerkveni plemiški naziv prelat, ima na Slapu tudi prave viteške prednike.
Na to kaže vklesan križ na cerkveni fasadi, ki spominja na malteškega. Pravega razloga nastanka še niso ugotovili, domnevajo pa, da bi se na srednjeveški Slap utegnili naseliti malteški vitezi ali celo vitezi templjarji.
Večer se je sklenil kraljevsko: Kralj je opisal znamenitosti cerkve sv. Matije, med katerimi so tudi tri podobe slikarja Toneta Kralja, nato pa vse skupaj povabil na kozarček kapljice povsem kraljevskega okusa.
Tekst in foto: TINO MAMIĆ
Ekipa zgodovinarjev na Johanovem mostu v Podnanosu
Slikovite freske v cerkvi sv. Vida so odkrili šele pred dvanajstimi leti
Goški zvonik, poezija v kamnu
Na Gočah je celo odtok za meteorne vode kamnit
Baročni oltar sv. Andreja v župnijski cerkvi na Gočah
Prelat Franc Kralj pred oltarjem s podobo apostola Matije, ki jo je leta 1857 naslikal Mihael Stroj
Podoba sv. Jožefa na stranskem oltarju slapenske cerkve izvira iz znane Tintorettove šole
Skrivnostni znaki v kamnu na zvoniku slapenske cerkve iz 15. stoletja: zgoraj srp ali fovč, lopata in lemež, spodaj pa enakokraki križ
Lanthierijeva graščina na Slapu, v kateri je bila prva kmetijska šola na Slovenskem
Komentarji
Objavite komentar
Sprejeti bodo samo komentarji brez žalitev in s pravim podpisom (ime, priimek in kraj)