Preskoči na glavno vsebino

Joze Paljk Sipko - “Še enkrat bi se šel borit!”

Devetdesetletni partizan prekomorec Jože Paljk Sipko je še vedno aktivni radioamater
Najstarejši radioamater v državi, ki mu nihče ne bi prisodil devetih križev, se še natančno spominja svojih vojnih doživetij najprej mobiliziranca v italijansko armado, nato pa partizana prekomorca. Jože Paljk, bolj znan kot Sipko, je zaslužen, da so njegove rodne Velike Žablje nedavno dobile svoj literarni spomenik: dnevnik iz vojnih časov.
Ni smel na materin pogreb
“Še to vam povem. A veste, kakšna je razlika med fašizmom in komunizmom? Mojemu sosedu, ki je bil leta 1942 tudi v battaglione speciale, je umrl oče. Na pogreb v Velike Žablje so ga zato pripeljali kar orožniki. Mene pa so leta 1949 klicali na orožne vaje za dva meseca. Drugi dan po prihodu mi je umrla mama. Ali lahko grem na pogreb, sem vprašal poveljnika. Ne može, je bil njegov odgovor. In to zato, ker sem bil partizan. Taka je razlika med fašizmom in komunizmom. To kar zapišite,” je odločen Paljk.
VELIKE ŽABLJE - Jože Paljk, ki je maja praznoval častitljivih 90 let, je v zadnjih tednih na kar nekaj predstavitvah knjige Dnevnik msgr. Rudolfa Klinca moral pripovedovati, kako je vojni dnevnik tihotapil čez mejo. Avtor, ki je po vojni ostal na italijanski strani nove državne meje, je namreč rokopis dnevnega beleženja dogodkov v težkih časih vojne skril pod stopnice župnišča v Velikih Žabljah.
Dnevnik tihotapil v cevi kolesa
Sipka je nekdanji žabeljski župnik Rudolf Klinec prosil, če bi mu rokopis spravil čez mejo. Dnevni zapis dogajanj med vojno v Žabljah in okolici je tako skrit v cevi kolesa srečno prečkal močno nadzorovano mejo, letos pa uzrl tudi luč sveta v knjižni izdaji goriške Mohorjeve družbe.
Jože Paljk pa se časa vojne v domači vasi ne more spominjati kaj veliko. Že spomladi 1940, pred vstopom Italije v drugo svetovno vojno, je bil vpoklican v redno italijansko vojsko. “Prebredel sem vso Italijo. Začel sem v Bologni, nato pa smo šli na mejo s Francijo, ki jo je tisto poletje Italija napadla. Nato so me poslali v Ceseno, Turin in Ivreo, kjer sem bil eno leto. Moj regiment je bil nato poslan v Grčijo, ki jo je medtem Italija napadla, vendar brez Slovencev, saj nam niso zaupali,” tekoče in živo pripoveduje Paljk, ki se je na pobudo hrvaškega sodruga prijavil na telegrafski tečaj.
Čeprav za razliko od drugih prijavljenih o telegrafiji ni imel nikakršnega znanja, pa je v dobrem tednu dni postal eden najboljših v skupini. Zaljubil se je v tovrstno komuniciranje, zato še danes vsakodnevno vzdržuje mnoge zveze z drugimi radioamaterji. Mnoge je spoznal med vojno in jih nato po njej ponovno srečal v etru, a so do danes že vsi pomrli. “Tudi nekateri Italijani so bili dobri ljudje. Drugi pa so bili barabe. Jokal sem, ko nas je oficir zasmehoval zaradi slovenščine,” se spominja svojega prvega vojnega leta.
“Od petnajstih, ki smo bili v radijski sekciji v Afriki, in smo potem 'gurali' sem gor, je pred dvema letoma umrl zadnji član skupine,” pove Sipko.
Kot pripadnik delovne vojaške enote battaglione speciale je s severozahoda italijanskega škornja šel na njegovo peto, v Apulijo, nato pa v Aquilo: “Tja so pošiljali bolj nevarne: ujete partizane ali njihove simpatizerje. Tudi mene so imeli tako zapisanega.” Nato je bil poslan na Sicilijo: “Bilo je hudo, kopali smo jarke. Mesec pred zavezniškim izkrcanjem je bilo strašno. Bili smo v bližini Marsale, kjer je v bombardiranju umrlo 6000 ljudi. Letalski napad je trajal 40 minut. Štel sem letala, ko so odhajala: 92 letečih trdnjav. Po izkrcanju 22. julija 1943 smo padli v ujetništvo ameriške armade generala Pattona.”
Ujetništvo
Odisejada se z ujetništvom ni končala. Najprej so jih odpeljali v Tunizijo, kjer je bil s kakimi 400 Slovenci v taborišču Sokaras: “Če sem tisto preživel, bom lahko preživel vse, sem rekel sovaščanu.” Sledila je pot v alžirski Constantine, kjer se je zbralo kakih 4000 Slovencev in Hrvatov v jugoslovanski kraljevi vojski. Želeli so domov, v okupirano domovino: “Bili smo idealisti, navdušeni, neučakani. Prevzel nas je srbski stotnik. Če vojaka tepejo, je to zelo slabo in mu morala pade.” Stara Jugoslavija je tudi zaradi grdega odnosa do fantov, ki so želeli v boj, povsem izgubila svoj ugled. V stikih z drugimi Jugoslovani so se navdušili za Tita. “Ko so na velikonočni ponedeljek leta 1944 prišli poslanci kraljeve vlade, tudi minister Krek, nas že polovica ni odzdravila po srbsko pri vojaškem pozdravu. Stotnik je potem čez noč izginil. 15. maja pa smo se uprli: ko so prišli Angleži, da bi nas odpeljali na delo, smo na zastavo dali zvezdo in ostali v taborišču. Čez nekaj dni je prišla angleška misija in smo morali eden po eden v barako, kjer je vsak zase povedal in podpisal, da je za Tita in ne za kralja.”
Spomin na požgano Ustje
Sipko je bil v prvem letu vojne petkrat na dopustu, leta 1942 pa je domov s Sicilije prišel ravno v času italijanskega požiga Ustij. Vas, ki je od Žabelj oddaljena kake tri kilometre ob Vipavi navzgor, je takrat doživela svojo kalvarijo. Italijanski alpinci, ki so zaradi medsebojnega spora umorili ajdovskega komandirja karabinjerjev, so zločin naprtili nedolžnim vaščanom Ustij. Požgali so 80 hiš, osem talcev pa po mučenju do smrti pobili s puškinimi kopiti. Dneva potem se Sipko živo spominja: “Na pogorišču ni bilo žive duše. Edino ajdovski zdravnik Danilo Lokar in njegova žena sta bila tam. Doktor Lokar je pobiral kose lobanj in jih dajal ženi v papir.”
Lokar je o tem pretresljivem dogodku napisal zbirko novel Sodni dan na vasi, Paljk pa je dogodek v Kairu opisal organizatorju prekomorcev in zavezniških padalcev Ivanu Rudolfu, da je bil objavljen v listu Bazovica.

Skoraj vsi so bili navdušeni za novo oblast, ki je z vojno postajala v Jugoslaviji vse močnejša. Le redki so mislili drugače: “Samo devet Štajercev in en Primorec niso hoteli podpisati. Prepričeval sem ga, da gremo vsi skupaj, saj gre za pravično stvar. On je že moral vedeti, kaj se je dogajalo, da se ni hotel vrniti.”
A pot nazaj je bila še dolga. Najprej je kot telegrafist šel v Kairo na tečaj za letalskega vezista: “Spoznal sem Maistrovega borca in tigrovca Rudolfa, Čoka in Prosana. Rudolf, ki je organiziral padalce, je izdajal list Bazovica in sem večkrat šel k njemu s Francem Fajglom iz Ajdovščine in Mirom Božičem iz Šentvida. Ko nas je povabil na poslovilno večerjo, so nas kraljevi oficirji malo čudno gledali. Rudolf jim je rekel: 'Ne glejte jih postrani, so v redu fantje, Primorci so. Odločili so se pač tako.'”
Sipko je kritičen do komunistov zaradi tragične usode med zavezniki izurjenih padalcev, ki so jo po prihodu številni doživeli po vrnitvi v domovino: “Kdo bi bil med nami izdajalec? Potem pa so te fante kar pobili. Rudolf je toliko naredil za nas, pa po vojni ni smel v Jugoslavijo! Kakšno veliko razočaranje je moral doživeti.”
Vojna pot je Sipka iz Kaira preko Sueza in Aleksandrije pripeljala nazaj v Italijo, v Taranto, kjer je kot vezist služil v britanski aviaciji RAF. Konec vojne je pričakal na letališču v Zadru: “16. maja smo bili izključeni iz Rafa, najboljši pa smo šli v štab v Beograd. Slovence so nas tam nosili po rokah.”
Šele s koncem vojne je lahko končno pisal domov, da je živ. Še eno leto pa je ostal mobiliziran kot vezist na letališču v Kraljevu, “zaguljenem kraju”. Četrt stoletja kasneje je izvedel, da je bil v Beogradu na seznamu “nepoverljivih lica” ali po naše ljudi, ki se jim ne sme zaupati. “In to mi, ki smo šli od čokolade (Afrike, op. a.) gor,” sočno pripoveduje Paljk.
Pod vladavino rdeče zvezde
Šest let potem, ko je oblekel vojaško suknjo, in tri leta zatem, ko je zadnjič videl svojo domačo hišo, se je vrnil domov. Časi so se povsem spremenili, sam pa ni o tem vedel skoraj ničesar. Zato je bilo neprijetnih presenečenj veliko. “Na moji postelji so po vojni spale tovarišice. Ko so odšle, so nam ukradle rjuhe. Jaz pa sem spal v glavnem štabu na golih deskah z otepom slame. Mama se jim ni upala nič reči. Ljudje so bili v strahu. Bil je strah in trepet,” pripoveduje. “Kar je nastalo po vojni, je bilo nekaj povsem drugega. Mi smo šli v partizane zaradi narodne zavesti. Zvezda je takrat pomenila svobodo, nobenega govora ni bilo o partiji. Stara Jugoslavija ni bila kaj prida, nova pa tudi ne. Po vojni ni imelo pomena, če si bil prej v partizanih. Važno je bilo samo, da si stopil v partijo. Potem si bil bog i batina.”
Tudi njega so vabili med komuniste, že v Afriki: “Sovražil sem levo in desno partijo. Za fašizem sem vedel, kaj je. Rekel sem, naj mi prinesejo čtivo, da bom videl, kaj je partija. Potem pa so me pustili pri miru.”
Sipko s partijo sicer ni imel težav. Je pa njegovo družino, ki se ni vključila v zadrugo, močno stiskal novi družbeni ustroj: “S kmeti so delali kot svinja z mehom. Vino smo prodajali po 21 dinarjev, davek pa so pobirali za 28. Kmetje smo imeli posebne izkaznice in smo dobili veliko manj kot drugi. V primerjavi z delavci smo bili drugorazredni. Spominjam se obveznih oddaj živine: najprej sta morala eno glavo živine oddati dva kmeta skupaj, nato že vsak po eno, ne glede na kilograme. V povračilo smo dobili bone, ki niso bili vredni piškavega lešnika. Ko je bila rojena starejša hči, leta 1955, nismo dobili niti ene deke sladkorja, čeprav smo ga pridelovali. Tisti, ki so bili pri koritu in v zadrugah, pa niso tega čutili. Je žena v škafu nesla domov sladkor.”
Kdo je osvobodil Trst
“Nekdanji hrvaški predsednik Stjepan Mesić je rekel, da so nam Hrvati osvobodili Trst. Iz naše vasi nas je bilo v Četrti armadi 16, ki smo osvobajali Dalmacijo. Trije so tam pustili tudi svojo kožo, da so njemu osvobodili Dalmacijo. Pajacoti! Politik mora paziti, kaj govori,” opozarja Paljk.
Sipko je gorak tudi povojnemu diktatorju Josipu Brozu: “Tito je bil vodja proletariata. Je bilo tako ali ne? To smo vsi takrat vedeli. Po vojni pa je postal največji despot. In vsi, ki so bili ob njem. Na preproste ljudi je pozabil.”
Komuniste krivi tudi za izgubo slovenskih ozemelj, ki so ostala Italiji. “Bil sem z Angleži in jih poznam. Vedno so barantali z malimi narodi. Izrabili so vsa sredstva. Po prvi vojni so dali Primorsko Italiji. Po drugi se je to ponovilo, saj ozemelj niso hoteli dati komunistom. Partija je kriva, da smo izgubili najmanj Gorico, potomci partije pa bodo krivi, da bomo izgubili še kaj več. Tako to je,” se priduša Sipko.
Kljub veliki skrbi novih oblasti za partizanske veterane pa Sipko, ki kljub statusu borca prejema 400 evrov pokojnine, to doživlja povsem iz drugega zornega kota. “Prekomorci najprej nismo imeli nič. Preden smo kaj dobili, jih je veliko že pomrlo. Potem smo dobili le zdravstveno zavarovanje. Zdaj kot kmet dobivam pokojnino za najnižjo delovno dobo. Tudi za italijanske pokojnine, da bi tako podprli ljudi, niso naredili veliko. Šele Peterle je nekaj naredil. Eni niso dobili popolnoma nič. To so velike krivice.”
A vendar je Sipko, kljub devetim križem, vedno veder in nasmejan. Na koncu pribije: “Še to vam povem. Še enkrat bi se šel borit, če bi bilo treba!”


besedilo in fotografije: Tino Mamić
Jože Paljk Sipko pred domačo hišo v Velikih Žabljah

Paljk, ki je s tihotapljenjem dnevnika msgr. Rudolfa Klinca veliko tvegal, hudomušno pravi, da so takrat “na bloku komandirali druškani”

+ IN MEMORIAM 
Jože Sipko Paljk (1920-2013) je odšel v večnost 12. julija 2013.
objavljeno v Primorskih novicah poleti 2010

Komentarji

  1. Dragi nono,

    kako dobro dene prebrati ta članek, čeprav te ni več med nami...Če sem še tako slabe volje, mi spomin nate vedno vlije voljo. Pogrešamo te...

    S.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

brez žalitev in samo s pravim podpisom (ime, priimek in kraj)

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Vili Ščuka: Človek, ki je samo potrošnik, je bolnik

Znani novogoriški zdravnik in psihoterapevt Viljem Ščuka (79) je svojo poklicno pot začel kot zdravnik s socialnim čutom. Naletel je na otroke v stiski in jim začel pomagati v različnih težavah. 
Nekaj let je delal z odvisniki od drog, alkohola in iger na srečo. Kljub uspešnosti pri zdravljenju narkomanov pa je moral projekt zapustiti, ker ni pristajal na drago metadonsko metodo. Spraševal se je, koliko je človek gospodar svojega telesa in svojih strasti. Ali je samo sesalec, pa čeprav z doktoratom, ali je tudi človek? Po upokojitvi je napisal večkrat razprodano knjigo Šolar na poti do sebe. Državo in šolnike skuša prepričati, da bi začeli drugače razmišljati, in začeli vlagati v razvoj osebnosti. Nenazadnje so s podobnim projektom Finci ustvarili tudi zgodbo o gospodarskem uspehu. Ali si niso vse ugotovitve terapevtov in psihologov glede sodobne družbe in vzgoje precej podobne? Človekova biokemija in nevrofiziologija, ki sta podlagi za človekov način raz mišljanja v nekem social nem ok…

VV FAKTOR (moja gostovanja)

Tu so oddaje VV Faktor na TV 3, v katerih sem gostoval in jih najdemo tudi na spletu. Prihodnjič bom gost skupaj z Matejem Lahovnikom v ponedeljek, 18. septembra ob 19.15. Vabim k ogledu. Hvala vsem za komentarje in delitve informacije. Samo državljani sami lahko s širjenjem informacij po spletu naredimo nekaj zoper medijsko enoumje v državi.

Če "južnjak" postane odličen športnik ali politik, postane v trenutku tudi polnokrvni Slovenec. Mehki Ć čez noč utone v pozabo. In dobimo Roka Petroviča, Zorana Jankoviča, Borisa Popoviča itd, itd. In mnogi, tudi novinarji, so se pripravljati o celo skregati, da gre za Slovence. V resnici pa so to Slovenci in HKRATI Hrvati, Srbi, Črnogorci. (VV Faktor 9 KLIK - prvi del, pa tudi v moji kolumni: KLIK)
Da se je Goran Dragić pokrižal trikrat in po srbsko, sem napisal prej kot večina slovenskih medijev. Pa ne, da sem kakšen poseben opazovalec. V slovenskih medijih so določene teme še vedno tabu. Ko slavna osebnost izreče besedo Bog, ga sloven…

Ustavite cenzuro na RTVS!

RTVS je včeraj objavila dokumentarni film in ga nato uvrstila na splet. Nekaj ur je posnetek bil dostopen, čeprav so stalno menjevali njegov spletni naslov. Izgledalo je, da gre za tehnične težave, ne pa za oviranje dostopnosti. A še isti dan je prišlo do popolne cenzure. Posnetek je bil umaknjen s spleta. Dokumentarni film diplomiranega zgodovinarja in dolgoletnega novinarja dr. Valentina Areha je govoril o jugoslovanski armadi (JLA) in njeni vlogi v nekdanji Jugoslaviji. Bil je namreč dan suvernosti, ko smo praznovali umik te armade, ki je bila napadla samostojno Slovenijo. Zakaj? Bojda zgodovinski poudarki niso všeč urednikom, ki zahtevajo spremembe. zaradi jugonostalgije, ki jo lahko vsako leto maja opazimo na RTVS pa bi utegnilo biti v ozadju še kaj drugega. Mogoče je bil moteč posnetek, ko se je nekdanji predsednik Milan Kučan rokoval z Josipom Brozom?  V imenu ustavno zaščitene svobode govora zahtevamo, da se cenzura na RTVS konča. Odgovorni za to dejanje, ki je zelo podobno č…