Preskoči na glavno vsebino

Muslimani v Kopru - “Hiša ne stoji na tleh, ampak na ženi”

Muslimani - sosedje, ki jim ne odzdravljamo
Koprski podjetnik Zijad Svrako (36), ki ves svoj prosti čas posveti muslimanski skupnosti, na vprašanje, kakšno vlogo ima v islamu ženska, brez vsakega premisleka izstreli: “Najpomembnejšo!”
Koprske muslimane na ulici težko opaziš. Njihova obleka običajno ne razkriva veroizpovedi, orientalski pridih niše nad vhodom v molilnico pa bo opazil le zelo pozoren opazovalec. Če bo seveda zašel v stransko ulico razmeroma nepomembnega mestnega trga z zvenečim imenom Kosovelov.
Poleg slovenske pregovorne nenaklonjenosti novotarijam je vzrok za anonimnost tudi v samih muslimanih, ki kot priseljenci zelo neradi uveljavljajo svoje pravice. A vendar so v mestu prvič iz tišine stopili že daljnega leta 1981, ko so na srednji kovinarski šoli organizirali verski program, čeprav je takrat uradna ideologija vladajoče partije trdila, da je vera opij za ljudstvo.
V naslednjih letih je bilo še nekaj poskusov organiziranja, a dlje od občasnih verskih obredov z gostujočimi imami ni prišlo. Šele v osamosvojitvenem letu - mimogrede spomnimo, da so tudi muslimani v Sloveniji podprli zahtevo po nacionalni neodvisnosti - je prišlo do uradne ustanovitve islamske skupnosti v Kopru, nato pa še v Ljubljani in na Jesenicah.

Pisana skupnost

Danes so muslimani v Kopru bolj opazni kot nekoč. Vsaj dvakrat letno se jih več kot 2000 zbere v športni dvorani Bonifika, ko praznujejo ramadanski bajram in kurban-bajram. V medijih pa so nase opozorili pred dnevi ob slovesnem odprtju prenovljene molilnice, ki ji rečejo tudi mesdžid.
Komu je namenjena molilnica, samo Bošnjakom ali vsem muslimanom, povprašamo Zijada Svrako, predsednika izvršnega odbora medžlisida (muslimanske skupščine). “Koprska islamska skupnost je pisana: Bošnjaki, Albanci, Makedonci, tu in tam pa še kakšen Turek ali Arabec,” pojasnjuje Svraka. “Največ govorimo bošnjaško oziroma hrvaško ali srbsko, kot želite to imenovati. Tudi Albanci, ki prihajajo sem, namreč dobro razumejo srbsko. Molitve pa so tudi v arabščini. Naš imam pa po potrebi z obiskovalci govori tudi slovensko, angleško ali arabsko.”
V treh istrskih občinah živi okoli 6000 Bošnjakov in 1500 Albancev, čeprav, kot kažejo statistični podatki in nekatere raziskave, mnogi med njimi na popisu ne povedo ne za svojo narodnost ne za veroizpoved. “Ogromno truda moramo vložiti, da se stvari vsaj malce premaknejo,” ugotavlja Svrako, ki se je rodil v bosanskem mestu Rudo, se nato za več let preselil na Nizozemsko, slednjič pa ustalil v središču Kopra. “Muslimani imajo samo v Istri 700 svojih podjetij, kar pomeni, da ne gre samo za fizične delavce, ki kopljejo jarke,” pripoveduje Svrako, tudi sam podjetnik, ki se ukvarja s slikopleskarstvom. In poudari: “Vsi se ukvarjajo z burkami. Zame je to smešno. V naši državi med muslimani ni niti ene same burke. Tudi sicer nisem tu videl nobene burke. Pri nas pa so Slovenko oblekli v burko in jo potem spremljali s televizijsko kamero. Po drugi strani pa imamo ogromno skupnih problemov, ki bi jih morali rešiti, pa se z njimi sploh ne ukvarjamo. Zakaj toliko prahu zaradi problema, ki sploh ne obstaja?” 

Nova molilnica

Odprtje prenovljene molilnice na Kosovelovem trgu pomeni oživljanje muslimanske skupnosti ne le v verskem, ampak tudi v kulturnem in družbenem smislu. Koprski imam (muslimanski duhovnik) Nevres Mustapić (28), ki mu po tradiciji pripada turški plemiški naziv efendija, pravi: “Ob četrtkih in nedeljah prirejamo srečanja za družine. Najprej imam nekajminutni duhovni nagovor, temu pa sledi druženje s kramljanjem ob kavi in slaščicah.”
Efendija pove, da v molilnico prihajajo tudi Slovenci, ki se zanimajo za islam ali za islamsko skupnost: “V zadnjih dvanajstih letih smo imeli tudi tri spreobrnitve v islam. To seveda ni naš cilj, saj je glavni namen našega obstoja skrb za muslimane: da bodo dobri ljudje in sosedje, pa tudi dobri verniki. Pohvalil bi zelo dobro sodelovanje s Katoliško cerkvijo,” nadaljuje imam. “V Portorožu in Izoli imamo muslimanski verouk ob nedeljah v njihovih veroučnih učilnicah že več kot 15 let. To kaže na visoko zavest, razumevanje in izjemen odnos.”
Pove tudi, da so vrata nove molilnice, ki je hkrati družabno središče, odprta za vse: “Vseh dobrih ljudi smo vedno veseli. Veseli in ponosni smo, da nas vsako leto obišče kakih 20 ali 30 študentov tukajšnje univerze. Zadnjič jih je bila več kot polovica iz skupine prvič v stiku z islamom ali muslimansko skupnostjo.”
Svrako komentira: “To je kar malo žalostno. Ne vem, če je v okolici Kopra kakšna cerkev, ki je še nisem obiskal. Ne razumem človeka, ki 20 let živi v Kopru, pa je islam zanj nekaj povsem tujega. Saj se o islamu učijo že vsi osnovnošolci in vsak dan hodijo mimo nas. Saj smo sosedje. Zato želimo čim bolj na stežaj odpreti naša vrata. Lahko pride vsak. Tudi če brez vprašanja samo pogleda, kakšni so naši prostori, in vidi, da v njih ne izdelujemo orožja.”

Pomen ženske

Imam Mustapić si največ časa za odgovor vzame, ko ga povprašamo o vlogi ženske v islamu. Z žarečimi očmi pove: “Islam vidi njeno vlogo kot veliko in pomembno. Poglejmo samo družbo in družino: kako veliko vlogo ima v njem dobra žena, soproga, mati ali gospodinja. Vera nas uči, da pridemo v raj kleče pred svojo materjo. Našega preroka Mohameda so vprašali, do koga ima človek največ dolžnosti in komu mora izkazovati največ spoštovanja. Trikrat je odgovoril, da materi, šele četrtič je omenil očeta. Naš prerok je tudi dejal, da so najboljši moški tisti, ki so dobri do svojih soprog.”
Imam zavrne tudi stereotipe, da ženske ne smejo k molitvam, ampak morajo ostati doma. Res je sicer, da si moški lažje organizirajo čas, da pridejo k molitvi, ki pa je odprta ravno tako tudi za ženske: “Ob petkih imamo sicer obredje, ki ni obvezno za ženske, ampak samo za moške. A tudi na to molitev lahko pridejo ženske, seveda.” In sklene s pregovorom: “Hiša ne stoji na tleh, ampak na ženi.”
O tančicah, burki in nikabu ne postavljamo vprašanj, saj ne pišemo o Bruslju ali Parizu, ampak o Kopru. In prav na koprski javni plaži smo predlani opazili muslimanki, ki sta se kopali oblečeni, kar je sicer povsem običajno za plaže v arabskih deželah. Svrako je malce presenečen: “Tega res ne razumem. Da bi kdo prišel v Koper in se kopal oblečen? Zame je to nesprejemljivo. Če se muslimanka želi kopati oblečena, gre lahko na posebno plažo. Na javni plaži pa ne. Kdo ji daje to pravico?”

Problemi

Seveda imajo istrski muslimani tudi probleme. Na pokopališčih bi njihovi pokojniki z desno stranjo morali biti obrnjeni proti Meki, a to običajno ni mogoče. Na večjih slovenskih pokopališčih je že urejen delček, kjer lahko muslimani pokopljejo svoje pokojnike v skladu s svojimi običaji. “To kaže tudi na odnos občinskih oblasti do muslimanskih prebivalcev. Ne morem razumeti, da ureditev takega kotička na pokopališču v Postojni, kjer živi samo kakih 300 muslimanov, ni bil noben problem, tu v Istri, kjer nas je več tisoč, pa se tega ne da urediti,” ocenjuje imam.
O džamiji, za katero v Ljubljani že 41 let čakajo, da bi jo zgradili, sogovornika nočeta izgubljati besed. Seveda si jo želita tudi v Kopru, a se to zdi kot sanje: “To ni naša želja, ampak potreba.” In minaret, ki ga je aktualni turški predsednik poimenoval kar bajonet? “Minaret, ki tako kot zvonik služi prvenstveno vabljenju k molitvi, je bolj podoben obrnjenemu nalivnemu peresu, ki simbolizira znanje. Prav v džamijah se namreč učimo tudi pisanja. Naš cilj ni sredi Kopra postaviti 40 metrov visok minaret, s katerega bi se vabljenje k molitvi slišalo več kilometrov naokrog. Tako kot ima vsaka cerkev zvonik, brez katerega si je niti ne moremo predstavljati, ima džamija minaret,“ argumetnira imam Mustapić.
Bolj kot zidovi pa so Svraku pomembni ljudje: “Prihod v Slovenijo je bil zame svojevrsten šok. Med sosedi si vsak človek zasluži vsaj kratek pozdrav. To je življenjski minimum. Na Nizozemskem, kjer so ljudje veliko bolj hladni, si ni mogoče predstavljati, da bi šel mimo soseda in mu ne bi rekel vsaj dober dan. Ne glede na to, ali se poznava ali ne. Ko sem pred sedmimi leti prišel v Koper, pa mi nekateri sosedje, ki so živeli dva metra proč od mene, na pozdrav sploh niso odgovorili. Gledali so me zabodeno, češ, kaj me pozdravlja, če me ne pozna. Pol leta je trajalo, da sem se odvadil pozdravljati vsakega, ki ga srečam. To je slab znak, če človek še pozdrava dober dan ni vreden. Pa saj je to minimum človeških odnosov. Bog ni ne tebe ne mene ustvaril, da boš na tem svetu živel sam. Življenje si moramo deliti.“
besedilo in fotografije: TINO MAMIĆ
Umivalniki za obredno umivanje nog pred molitvijo
Efendija Mustapić, pred molilno nišo - mihrabom, usmerjeno proti Meki: “Petkrat dnevno imamo molitev: prvo pred sončnim vzhodom (poleti je to okoli 4.30), drugo opoldne, ko je sonce najviše, tretjo ob petih popoldne, četrto ob sončnem zahodu, zadnjo pa po zahodu.”

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

VV FAKTOR (moja gostovanja)

Tu so oddaje VV Faktor na TV 3, v katerih sem gostoval in jih najdemo tudi na spletu. Oddaje do septembra ne bo.

Lahko se samo tolčemo po glavi. Če ne bi bil zunanji minister Erjavec, danes mejnega spora ne bi več bilo. Problemi slovenske politične elite in diplomacije so: hlapčevski kompleks, nesamozavest in nesposobnost. KLIK(VV Faktor 66, Arbitraža o meji s Hrvaško)

Za referendum je odgovorna vlada, ki ni v treh letih nič naredila. Če bi namesto Mira Cerarja imeli Franca Jožefa, bi proga bila že narejena. Južno železnico so od Dunaja do Trsta gradili od 1842 do 1857 (15 let). Z načrti vred so za 577 km potrebovali 20 let. Slovenija je v 20 letih naredila načrt proge, aktualna vlada pa v treh letih le zakon o gradnji. KLIK(VV Faktor 64, Referendum o drugem tiru )

Največji slikarski mojster svetovnega slovesa, ki ga imamo v Sloveniji, je Carpaccio. Sicer pa evropskih mojstrov nimamo. Le tu in tam kaj malega. Zdrava kmečka pamet zato vsakemu pove, da v neki hiši v Slovenskih Konjicah …

Ustavite cenzuro na RTVS!

RTVS je včeraj objavila dokumentarni film in ga nato uvrstila na splet. Nekaj ur je posnetek bil dostopen, čeprav so stalno menjevali njegov spletni naslov. Izgledalo je, da gre za tehnične težave, ne pa za oviranje dostopnosti. A še isti dan je prišlo do popolne cenzure. Posnetek je bil umaknjen s spleta. Dokumentarni film diplomiranega zgodovinarja in dolgoletnega novinarja dr. Valentina Areha je govoril o jugoslovanski armadi (JLA) in njeni vlogi v nekdanji Jugoslaviji. Bil je namreč dan suvernosti, ko smo praznovali umik te armade, ki je bila napadla samostojno Slovenijo. Zakaj? Bojda zgodovinski poudarki niso všeč urednikom, ki zahtevajo spremembe. zaradi jugonostalgije, ki jo lahko vsako leto maja opazimo na RTVS pa bi utegnilo biti v ozadju še kaj drugega. Mogoče je bil moteč posnetek, ko se je nekdanji predsednik Milan Kučan rokoval z Josipom Brozom?  V imenu ustavno zaščitene svobode govora zahtevamo, da se cenzura na RTVS konča. Odgovorni za to dejanje, ki je zelo podobno č…

Pet slovenskih držav

Zgodovino slovenskega naroda opisujejo ponavadi kot provincialno, Slovence pa kot hlapce in vedno zatirane. Številni učitelji zgodovine in slovenščine prepričujejo o nezgodovinskosti, majhnosti in hlapčevstvu slovenskega naroda, kar gre vedno na mlin tistim, ki to skušajo izkoristiti. Leta 1991 smo iz naroda postali nacija, radi poudarjajo nekateri, saj prej svoje države nismo imeli. Slovenska politična levica in skrajna desnica pa zametke državnosti iščeta v drugi svetovni vojni in narodnem odporu zoper okupatorja. Politična desna sredina jim oporeka, ker je bila v Sloveniji takrat tudi državljanska vojna. Vsak osnovnošolec pa bi moral vedeti, da je Republika Slovenija že peta (5.) slovenska država. Poglejmo si zgodovinska dejstva. Pozabljena prva slovenska država  Prva slovenska država je nastala okrog leta 630 na ozemlju sedanje avstrijske Koroške. Karantaniji so vladali slovenski knezi več kot stoletje, potem pa so okrog leta 745 zaradi avarske nevarnosti prosili za bavarsko zašči…