Unescova alternativa - živa dediščina

Unesco ima poleg znanega seznama svetovne dediščine še novejši seznam nesnovne ali žive kulturne dediščine. Ta z leti pridobiva na pomenu, hkrati pa ponuja več možnosti za nove slovenske vpise. Na Primorskem so nadlje na tej poti prišli cerkljanski laufarji.

Paška čipka, foto: Tino Mamić

Unesco je za etnološke posebnosti, ki niso mogle priti na seznam dediščine, pred nekaj leti ustvaril novo listo. V poštev pridejo običaji, verstva, znanja in duhovna dediščina, ki se prenašajo iz roda v rod. To imenujemo živa dediščina ali nesnovna kulturna dediščina.
Tudi za ta alternativni seznam, ki se uradno imenuje Reprezentativni seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva, je Slovenija v primerjavi z nekaterimi drugimi državami v velikem zaostanku.
Hrvaški zgled
V štirih letih od nastanka je samo Hrvaška na seznam spravila že ducat svoji etnoloških posebnosti. Že leta 2009 so dosegli osem vpisov:  pustne maske zvončari iz Kastva, šagra sv. Blaža v Dubrovniku, hrvaška čipka, križev pot na Hvaru, slavonski binkoštni ples “ljelje iz Gorjana”, izdelovanje lesenih igračk v Hrvaškem Zagorju in dvoglasno istrsko petje. Tem so se v naslednjih dveh letih pridružili še severnohrvaški lectarji, sinjska alka, slavonski bećarac in nemo kolo iz Dalmatinske zagore. Hrvaških dvanajst vpisov sta doslej presegli le Kitajska in Japonska. Vseh pa je doslej 232.

KOMENTAR

Na Hrvaškem je vpisovanje na seznam  hrvaški nacionalni interes že štiri desetletja. Za to namenjajo več denarja in več ljudi kot Slovenija. Sadovi so očitni.
Slovenija je nepopisan list
“Če  govorimo o nesnovni kulturni dediščini,  je Slovenija nepopisan list papirja, saj na Unescovem seznamu ni še ničesar,” je ostra Magdalena Tovornik, ki bo vodila novoustanovljeni Odbor za dediščino na Uradu za Unesco. “Kot podpredsednica slovenske Nacionalne komisije za Unesco sem takoj po njenem konstituiranju opozorila na ta problem. Sama  razumem, da je sklep o ustanovitvi tega posebnega odbora namenjen prav pospešitvi dela za oba seznama. Naloga odbora bo pospešiti delo vseh organov, ki se na ministrstvih, inštitutih in na lokalni ravni s tem ukvarjajo,” pojasnjuje Tovornikova.
“Mednarodna konvencija o nesnovni kulturni dediščini je bila v Unescu  sprejeta v času, ko sem bila veleposlanica Slovenije pri Unescu. Prepričana sem bila, da bo Slovenija med prvimi državami, ki bodo poslale predloge. Po vrnitvi v Ljubljano in zlasti potem, ko sem pred štirimi  leti prevzela vodenje Zveze ljudskih tradicijskih skupin Slovenije, pa sem ugotovila, da je opravljenega dela premalo, do konkretnih predlogov za vpis pa sploh še ni prišlo,” pripoveduje Tovornikova.
A vendar se v zadnjem času nekaj premika. Na pustno soboto je bil posvet na to temo. Magdalena Tovornik pravi: “Ključni strokovnjaki so predstavili svoj pogled na  živo  dediščino. Posvet je pokazal, da imamo tudi nekaj strokovno različnih razmišljanj. A poglavitno  je, da prenehamo samo 'delovati'in končno tudi nekaj 'naredimo'!”

Register je prva stopnica

Predpogoj za kandidaturo je nacionalni register nesnovne dediščine. Slovenija ga je vzpostavila že pred dobrimi tremi leti, a sta doslej na njem le škofjeloški pasijon in cerkljanski laufarji. Register žive dediščine od lani pripravlja Slovenski etnografski muzej (SEM). Trikrat letno obravnavajo predloge, temu pa sledi podrobno dokumentiranje. Običaje popišejo, pregledajo strokovno literaturo, poslikajo in posnamejo. Adela Pukl iz etnografskega muzeja pravi, da je dela ogromno, a da  bodo sadovi že kmalu bolj vidni. Na internetu bodo registrirani običaji na voljo vidni podobno kot druga dediščina.  Trenutno  je  pred samim vpisom  devet  predlogov. Med temi sta dva primorska običaja: brkinska škoromatija in pisanje prihov ob prazniku Šempav (sv. Pavel) v Podljubinju pri Tolminu.  

Slovenija je v teh letih počasi pripravila pogoje, da bo prihodnje leto mogoče dosegla svoj prvi vpis, napoveduje Tovornikova.

Na Primorskem je kandidatov za nesnovno dediščino precej. Poleg treh, ki so ali bodo v kratkem vpisani v register (laufarji, škoromati in podljubinjski pirhi) je  zelo močan adut pridobivanje soli v Sečovljah. Predlani je za to že bila dana prijava, kar je delovna komisija pod vodstvom dr. Janeza Bogataja na sestanku ocenila takole: “Sedanja prijava je bolj pobuda kot prijava. Večinsko mnenje je, da prvina spada v register, morda celo za nominacije na višji stopnji.” Tu so še drugi primorski predlogi, ki jih je dobila komisija: bistrške škuorke, drežniški pust, ciljanje pirhov v Mirnu, izdelava lesenih vodovodnih cevi v Gorenji Trebuši, kačarsko izročilo v Lokovcu in ravenski pust. 
Kdaj bo  Unescov seznam dobil prvi primorski vpis je vprašanje let. Vse pa je odvisno tako od lokalnih skupnosti kot tudi od države.
TINO MAMIĆ